Jedro

Posebnost tega primera v primerjavi z drugimi spori v zvezi s popravo krivic zaradi izbrisa iz registra je v tem, da je tožnik že 18. 12. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije navkljub njegovemu dejanskemu odhodu iz ozemlja Slovenije. Zato je točnost dejstev, ki izvirajo iz potrdila z dne 8. 3. 1993 zelo vprašljiva, kajti v času izdaje potrdila je veljala določba 2. odstavka 81. člena ZTuj, po katerem za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in jim je bila v postopku sprejema v državljanstvo republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po dokončnosti odločbe, to pa je, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dne 22. 12. 1992. Tožena stranka je zato lahko imela upravičen pomislek, da je tožniku dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo dne 22. 12. 1992 in ne prej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je v predhodnem upravnem sporu pod opr. št. I U 1924/2014-12 z dne 4. 6. 2015 tožbi tožeče stranke ugodilo, upravno odločbo z dne 28. 10. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje. V tej sodbi se sodišče sklicuje sodno odločbo v zadevi I U 466/2014-16, kjer je sodišče navedlo, da je dopolnila odločba, s katero je bilo tožniku priznano dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005 postala pravnomočna, vendar pa to ne pomeni, da sega učinek pravnomočnosti dopolnilne odločbe tudi za obdobje do 22. 12. 1992 in da je sporno, kakšen status je tožnik imel do 22. 12. 1992, ker je bilo sporno, ali je bil tožnik izbrisan dne 26. 2. 1992 iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik je dejstvo izbrisa dokazoval s potrdilom Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8. 3. 1993 in da je v vlogi z dne 13. 11. 2013 natančno pojasnil, kaj po njegovem mnenju pomeni vsebina tega potrdila in da mu do leta 1996 ni bil dovoljen vstop v Slovenijo. V sodbi v zadevi I U 1924/2014-12 z dne 4. 6. 2015 je sodišče ugotovilo, da organ ni sledil napotkom sodišča iz sodbe v zadevi I U 466/2014-16 in sicer gre za napotka, da bi se moral organ opredeliti do potrdila z dne 8. 3. 1993 in do njegovih navedb, da mu do leta 1996 ni bil dovoljen vstop v Slovenijo. Glede potrdila je sodišče že v sodbi I U 1924/2014-2 z dne 4. 6. 2015 ugotovilo, da je organ navedel samo, da gre v potrdilu za napako, ker podatki iz stalnega registra izkazujejo, da je bil tožnik stalno prijavljen tudi v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992. Hkrati pa iz podatkov v spisu izhaja, da je bila dne 26. 2. 1992 evidentirana odjava tožnikovega stalnega prebivališča oziroma izbris iz registra stalnega prebivalstva. Kaj to pomeni, tožena stranka po mnenju sodišča v sodbi v zadevi I U 1924/2014-12 ni pojasnila. Do potrdila pa se je tožena stranka podrobneje opredelila v odgovoru na tožbo, ki pa ni sestavni del upravne odločbe in zato z vidika presoje zakonitosti obrazložitve odločbe odgovora na tožbo sodišče ni moglo upoštevati. Glede trditev, da se tožnik do leta 1996 ni mogel vrniti v Slovenijo pa tožena stranka ni izpolnila napotka sodišča, ker je zgolj navedla, da se do teh okoliščin ne bo opredelila, ker niso relevantne. To pa ni skladno z napotki sodišča v prvotni zadevi. Sodišče se je v zvezi s potrdilom sklicevalo na 169. člena ZUP in je zavzelo stališče, da ima tako potrdilo dokazno moč javne listine.

2. V izpodbijanem aktu ministrstvo na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: register) ugotavlja, da podatki registra pri imenovanem izkazujejo prijavo stalnega prebivališča na naslovu: ... z dne 10. 4. 1969 ter dne 29. 8. 1970 prijavo stalnega prebivališča na naslovu Ljubljana, ... ter dne 9. 11. 1971 prijavo stalnega prebivališča na naslovu Ljubljana, ... Z dnem 22. 12. 1992 je za A.A. evidentirana odjava stalnega prebivališča iz Republike Slovenije na naslov: Srbija, ... Organ ugotavlja, da je Ministrstvo za notranje zadeve obdobje izbrisa v registru saniralo, ko je imenovanemu po uradni dolžnosti izdalo odločbo na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 (Uradni list RS, št. 36/03), s katero se šteje, da je imel A.A. dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi v času obdobja izbrisa iz registra, to je od 22.12.1992 do 17. 11. 2005. Posledično ima imenovani na območju Republike Slovenije, na naslovu Ljubljana, ..., prijavljeno stalno prebivališče neprekinjeno vse od 9. 11. 1971 dalje. V zvezi z navedbo A.A., da je evidenca spremenjena in, da je napačna trditev, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od leta 1969, čeprav ga je imel od leta 1960 dalje, kar je razvidno iz fotokopije prve strani njegovega indeksa, ministrstvo ocenjuje, da predložena fotokopija izkazuje zgolj, da je bil imenovani v letu 1960 vpisan na Pravno fakulteto v Ljubljani. Ker indeks ne izkazuje stalnega prebivališča, iz predložene fotokopije prve strani indeksa pa ni mogoče sklepati, kje je A.A., takrat izredni študent na Pravni fakulteti, tudi dejansko prebival, ministrstvo ocenjuje, da predloženi dokaz ne izkazuje morebitno napačnih podatkov v registru. Ministrstvo dodatno pojasnjuje, da je bila leta 1953 sprejeta Uredba o ustanovitvi in vodenju registra stalnega prebivalstva (Uradni list LRS, št. 9/53 in 49/57), ki je določala, da se za razvid o številu prebivalstva in najpomembnejših podatkih o prebivalstvu ustanovi register stalnega prebivalstva, ki ga vodijo občinski ljudski odbori, vsak za svoje območje. V skladu s tem je bilo določeno, da je od 1. 4. 1953 dalje vsaka oseba dolžna prijaviti oziroma odjaviti stalno prebivališče Okrajnemu ljudskemu odboru, ni pa določala ravnanja z obstoječimi podatki iz preteklih let. Tekoči podatki so se vnašali v register stalnega prebivalstva ažurno, podatki za nazaj pa le izjemoma. Četudi A.A. v registru stalnega prebivalstva nima evidentiranih prijav stalnega prebivališča do leta 1969, kar je lahko posledica opustitve prijavne obveznosti imenovanega, lahko pa je tudi posledica vzpostavljanja registra stalnega prebivalstva po letu 1953, ministrstvo ocenjuje, da navedeno ne vpliva na pravilnost podatkov, ki jih register izkazuje.

3. Ministrstvo je v upravni zadevi pridobilo kopijo kartona gospodinjstev in iz mikrofilma preslikan osebni karton za A.A., t.i. ročno vodena evidenca, ki jo hrani Upravna enota Ljubljana, pa je bila tudi del spisovne dokumentacije v upravnem sporu št. I U 1924/2014. Ministrstvo pojasnjuje, da je takrat veljavni Pravilnik o obrazcu za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča, o obrazcu osebnega kartona in kartona gospodinjstev ter o načinu vodenja in vzdrževanja registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 27/92) med drugim določal, da pristojni organ vodi register stalnega prebivalstva na osebnih kartonih in na kartonih gospodinjstev, po prehodu na računalniško vodenje registra stalnega prebivalstva pa mora biti opravljena kontrola usklajenosti podatkov med kartotečno in računalniško vodenimi evidencami. Ukinitev vodenja osebnih kartonov je določal Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83), ki je takrat urejal prijavno-odjavno obveznost občanov, v 24. členu prehodnih in končnih določb, in sicer, da se po prenosu evidenc prijave in odjave stalnega in začasnega prebivališča občanov na računalnik, lahko ukinejo kartoteke registra stalnega in razvida začasnega prebivališča. Ukinitev kartotek gospodinjske evidence pa je potekala kasneje, in sicer - na podlagi Pravilnika o izvrševanju zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 105/01); ki v 10. členu med drugim določa, da se evidenca gospodinjstev v računalniški bazi ministrstva, pristojnega za upravo, vzpostavi na podlagi podatkov iz ročno vodene evidence, po opravljeni kontroli usklajenosti obeh evidenc gospodinjstev pa lahko pristojni organ ukine ročno vodeno evidenco gospodinjstev in jo arhivira ter prične voditi evidenco gospodinjstev računalniško.

4. Ministrstvo je v ponovnem postopku vpogledalo v vse omenjene evidence ter ugotovilo, da iz mikrofilma preslikan osebni karton A.A. ne vsebuje podatkov, ki bi se nanašali na morebiten izbris iz registra, medtem, ko je iz kartona gospodinjstev razvidno, da je nosilec gospodinjstva A.A. na ..., naslov pa je spremenjen (T. cesta prečrtana) na ... Na kartonu so vpisani vsi družinski člani, A.A.. pa ima vpisano: ... 12. 1937 (datum rojstva), K. (kraj rojstva), por. (Stan), oficir (Poklic), V (št. vol. imen.), Negativna odl. št. 318.084l. dne 22. 10. 1992 z datumom odjave 22. 12. 1992 (Spremembe). Ministrstvo ugotavlja, da je v rubriki Spremembe prečrtan zapis: "odj. 26. 2. 92 v SČG". Ministrstvo tudi ugotavlja, da so na kartonu ponovno zapisani podatki imenovanega, ob tem pa ocenjuje, da gre za kasnejši zapis, saj so podatki vpisani ročno in ne strojno. V zapisu je naveden pravilen datum rojstva 19. 12. 1938, navedeni pa so še podatki: K. Srebrenica BIH (kraj rojstva), mož (Razrnerte), por. (Stan), tujec (Poklic), C.C. 17.11. 2005 (Spremembe). V kartonu je vpisan še podatek o prenosu podatkov v računalniško evidenco registra: "Prenos v RE, 21. 12. 2005". Nadalje ministrstvo ugotavlja, da register državljanstev izkazuje, da je bila A.A. 22. 10. 1992 izdana odločba o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, za katero je imenovani zaprosil na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 30/91-1, v nadaljevanju: ZDRS). Ministrstvo ne razpolaga s podatki, ki bi se nanašali na zavrnitev vstopa imenovanemu na območje Republike Slovenije, hkrati pa tudi ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi se nanašala na izbris iz registra. Ministrstvo pojasnjuje, da je register stalnega prebivalstva uradna evidenca, ki jo pristojni organi vodijo in vzdržujejo skladno z zakonom in podzakonskimi akti in se vodi po uradni dolžnosti, v njej pa se vodijo (so se vodili) oziroma evidentirajo dejstva, ki jih določa materialni predpis. Sam vpis podatkov v evidenco in izbris iz nje predstavlja posamično dejanje pristojnega organa, ki je izvršeno na podlagi predpisa, in kot tak ni upravni akt, ampak se šteje za akt poslovanja pristojnega organa. Namen Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83, Uradni list RS, št. 26/90, 11/91 in 4/92), ki je takrat urejal prijavno - odjavno obveznost, je bil registracija občana na določenem naslovu in vnos tega podatka z uradno evidenco, posledično pa zagotovitev pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Z vnosom podatkov v uradno evidenco organ ni odločal o pravici, zato odločbe o vpisu spremembe v register ni bilo. Občan, ki je menil, da podatki iz uradne evidence niso pravilni, je imel pravico zahtevati njihovo popravo, vendar pa v primeru prenosa iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev ni mogoče govoriti o napaki v registru, pač pa je šlo za (s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije ugotovljeno neustavno) vzpostavitev dejanskega stanja, kot posledico uveljavitve Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZTuj).

5. Ministrstvo nadalje ugotavlja, da potrdilo Mestnega sekretariata za notranje zadeve št. 10-3-6212/93 z dne 8. 3. 1993 izkazuje, da je A.A., roj. ... 12. 1938 v K., državljan Republike BiH, dne 26. 2. 1992 odjavil stalno prebivališče iz Ljubljane. Dopisan je 81. člen ZT.

6. Na podlagi spisovne dokumentacije, navedb A.A. ter ponovnega vpogleda v podatke registra stalnega prebivalstva in registra državljanstev, ministrstvo ocenjuje, da je vsebina potrdila z dne 8. 3. 1993 napačna in da ne izkazuje podatkov, ki so v registru stalnega prebivalstva. V času izdaje potrdila so za A.A. že veljale določbe ZTuj (22. 12. 1992), da bi dejansko sam odjavil stalno prebivališče pa ni verjeti, zato ministrstvo sledi smiselnemu pojasnilu A.A., da takšne odjave nikoli ni podal in je tudi ni mogel podati, ker se je v tem času nahajal v Beogradu in mu vstop v Republiko Slovenijo ni bil dovoljen, hkrati pa bi bilo tudi nelogično, da bi tega dne odjavil stalno prebivališče v Ljubljani, ker je pred tem, dne 18. 12. 1991, vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ministrstvo ugotavlja, da register ne izkazuje, da bi imenovani sam odjavil stalno prebivališče dne 26. 2. 1992, hkrati pa ugotavlja, da dne 26. 2. 1992 za imenovanega ni veljal 81. člen Zakona o tujcih, ki je zapisan na potrdilu, zato tudi zaključuje, da potrdilo ne izkazuje dejstev, ki so v uradnih evidencah organa. Ministrstvo nadalje ugotavlja, da na kartonu gospodinjstev ni uradnih zaznamkov, ki bi izkazovali, kdaj so bili podatki v karton vneseni, ugotavlja pa, da je zapis: „odj. 26. 2. 92 v SČG“ prečrtan, v karton pa je vnesen podatek o negativni odločbi in izbrisu: "Negativna odl. št. 318.084 z dne 22. 10. 1992 z datumom odjave 22. 12. 1992". O datumu in okoliščinah vpisa podatkov v karton gospodinjstev ministrstvo ne more ugibati, kot tudi ne o okoliščinah izdaje potrdila, ob katerem je referentka Mestnega sekretariata za notranje zadeve nepravilno potrdila, da je A.A. sam odjavil prebivališče, kot tudi, da je bil 26. 2. 1992 tujec, četudi je Ministrstvo za notranje zadeve o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije odločilo šele 25. 9. 1992 (odločba št. 0011/6-XVII-318.084 z dne 25. 9. 1992), na podlagi podatkov uradnih evidenc pa ministrstvo ocenjuje, da je bil A.A. iz registra izbrisan 22. 12. 1992. Tega dne so zanj namreč tudi pričele veljati določbe ZTuj. Ministrstvo zavrača domnevo, da mu Mestni sekretariat za notranje zadeve potrdila ne bi izdal, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev dne 26. 2. 1992, saj je, kot že pojasnjeno, v ponovnem postopku ugotovilo, da je potrdilo z dne 8. 3. 1993 vsebinsko nepravilno in ne izraža dejstev iz evidence registra. Ministrstvo iz navedenega razloga zavrača tudi navedbo, da je potrdilo pravno veljavni dokaz, da je bil 26. 2. 1992 dejansko izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Četudi ministrstvo ne razpolaga s podatki o zavrnitvi vstopa A.A. v Republiko Slovenijo, pa ministrstvo sledi njegovi navedbi, da mu stop v Republiko Slovenijo po 8. 1. 1992 ni bil dovoljen, saj je splošno znano dejstvo, da je bil po končani vojni v Republiki Sloveniji, nekaterim pripadnikom Jugoslovanske ljudske armade, zaradi sodelovanja v agresorski vojski, vstop v državo zavrnjen. Kljub temu pa ministrstvo ocenjuje, da navedeno ne vpliva na status, ki ga je A.A. imel skladno z določbami takrat veljavnih zakonov (določbe ZENO, 13. člen UZITUL, 81. člen ZTuj) in se je dejansko navezoval oziroma pogojeval izbris iz registra. Ugotovljeno dejstvo je, da je A.A. v zakonsko določenem roku vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS, tako pa zanj dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena ZTuj, zato mu tudi stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, ..., tega dne in iz tega razloga ni moglo prenehati. Za A.A. tako v času reševanja njegove vloge po 40. členu ZDRS, določbe 81. člena ZTuj niso veljale in je imel še vedno status stalnega prebivalca oziroma občana Mesta Ljubljane, kljub njegovem dejanskem odhodu iz območja Republike Slovenije. ZTuj je v drugem odstavku 81. člena med drugim določal, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in jim je bila v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca od dokončnosti odločbe. Iz evidence o državljanstvu izhaja, da je bila prošnja A.A. za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 001116-XVII-318.084 z dne 25. 9. 1992 zavrnjena in vročena pooblaščenki 22.10.1992, zato so za A.A. začele veljati določbe ZTuj dva meseca po dokončnosti negativne odločbe o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, to je 22. 12. 1992. Tega dne mu je v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu Ljubljana, ..., ministrstvo pa ocenjuje, da je bil A.A. tega dne, kljub razvidnem popravku v kartonu gospodinjstev, ki ga ni mogoče šteti za veljavnega "saj gre za prečrtan zapis datuma (prečrtan nepravilen zapis: "odj. 26. 2. 92 v SCG"), dejansko izbrisan iz registra. Ministrstvo se strinja z navedbo A.A., da sta status stalnega prebivalca in status državljana dva posebna in različna pravna statusa, ki medsebojno nista odvisna, vendar pojasnjuje, da je bil (neustaven) izbris iz registra vezan na pridobitev statusa tujca. Ministrstvo zavrača navedbo A.A., da je zaradi vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dejansko kaznovan s tem, da se mu ne prizna status stalnega prebivalca Slovenije tudi za čas od 26. 2. 1992 do 22.12. 1992 in pojasnjuje, da je A.A. v tem času imel tak status, status stalnega prebivalca pa je, sicer protipravno, izgubil, ko so zanj začele veljati določbe drugega odstavka 81. člena ZTuj. Ministrstvo nadalje ugotavlja, da fotokopija časopisa Slovenske novice z dne 6. 4. 1995, ki izkazuje "Seznam nezaželenih oseb", ne dokazuje, da je bil A.A. dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra. Ker besedilo članka izkazuje, da gre za seznam „bržkone narejen še leta 1991“, seznam pa „nima uradne glave in datuma“, ministrstvo ne more ugibati, kdaj bi bil tak morebiten seznam narejen, kljub navedenemu pa ocenjuje, da bi imel A.A., kljub obstoju navedenega seznama, še vedno 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, saj do 22. 12. 1992 zanj določbe drugega odstavka 81. člena ZTuj niso veljale, zato mu tudi stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, ... iz tega razloga ni moglo prenehati.

7. Ker A.A. v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 za prebivanje na območju Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 81. člena ZTuj in 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-1) ni potreboval dovoljenja za prebivanje, register stalnega prebivalstva pa izkazuje, da je prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva urejena tudi za čas tega obdobja, je zahteva A.A., da ministrstvo z odločbo ugotovi, da je imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992, neutemeljena. Ministrstvo ocenjuje, da je bilo v postopku izdaje dopolnilne odločbe št. 2140-1971/2009/2 (1321-03) z dne 7.3.2009, s katero se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, ..., na podlagi podatkov uradnih evidenc (registra stalnega prebivalstva in registra tujcev) pravilno ugotovljeno, da je imel A.A. na dan 25. 2. 1992 oziroma pred dnem, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, to je pred 22. 12. 1992, v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, ... in da mu je bilo dne 11. 11. 2005 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki mu je bilo vročeno 27. 11. 2005. 8. V tožbi tožnik pravi, da je stališče toženke zavzeto v tej odločbi, da je tožnik v času od 26.02.1992 do 22.12.1992 imel status stalnega prebivalca Slovenije, zaradi tega, ker je odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/6-XVII-318.084 z dne 25.09.1992, s katero je zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo RS postala pravnomočna 22.10.1992, popolnoma napačno. Status stalnega prebivališča in status državljana neke države sta dva različna in neodvisna statusa. Oseba je lahko stalni prebivalec neke države, čeprav ni njen državljan. V spornem času tožnik v tej zadevi ni imel statusa stalnega prebivalca Slovenije, ker mu je ta status, s priloženo depešo Ministrstva za notranje zadeve RS št. 1496 z dne 27.02.1992, nezakonito odvzet. Depeša Ministrstva za notranje zadeve ni upravni akt, temveč akt državne oblasti. Zato pritožba v tem postopku nima suspenzivnega dejstva, ker dejansko pomeni ugovor proti nezakonitemu aktu državnega organa. Zaradi tega vse posledice sprejetja takšnega akta nastanejo z dnem njegovega sprejema, ne pa z dnem končanja postopka pravnem sredstvu. Po priloženi sodbi Ustavnega sodišča R Slovenije U-I-246/02 z dne 3.04.2003 se mora nezakonito odvzeti status stalnega prebivališča v Sloveniji vrniti od 26.02.1992 dalje.

9. Zaradi navedenih razlogov predlaga Upravnemu sodišču Slovenije, da ugodi tožbenemu zahtevku, odpravi odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-197112009/26 (1322-12) z dne 14.09.2015, prizna tožniku status stalnega prebivalca Slovenije tudi v času od 26.02.1992 do 22.12.1992, kakor tudi, da mu povrne znesek plačane sodne takse in prizna pavšalne stroške tega postopka. Upravno sodišče prosi, da samo odloči o tem zahtevku, ker bo Ministrstvo za notranje zadeve Slovenije ta zahtevek, sodeč po dosedanjem odnosu tega ministrstva do tožnika, zagotovo zavrnilo.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila napotkom sodišča iz predhodnih zadev in da je izpodbijana odločba dovolj prepričljivo obrazložena in tudi temelji na pravilni uporabi prava, ob tem da tožnik procesnih kršitev v tožbi ne ugovarja. Sodišče lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in razlogov ne bo ponavljalo, ampak jim bo zgolj v bolj strnjeni obliki dalo glavne poudarke.

13. Kar zadeva napotek sodišča iz prvotnega sodnega postopka, da je treba dati potrdilu Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 8. 3. 1993 dokazno vrednost, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala in vključila omenjeno potrdilo v celovito dokazno oceno, vendar pa so po pravilni presoji tožene stranke pretehtali drugi listinski dokazi ob upoštevanju pravilne razlage materialnega prava. Posebnost tega primera v primerjavi z drugimi spori v zvezi s popravo krivic zaradi izbrisa iz registra je v tem, da je tožnik že 18. 12. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije navkljub njegovemu dejanskemu odhodu iz ozemlja Slovenije. Zato je točnost dejstev, ki izvirajo iz omenjenega potrdila z dne 8. 3. 1993 zelo vprašljiva, kajti v času izdaje potrdila je veljala določba 2. odstavka 81. člena ZTuj, po katerem za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in jim je bila v postopku sprejema v državljanstvo republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po dokončnosti odločbe, to pa je, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dne 22. 12. 1992. Tožena stranka je zato lahko imela upravičen pomislek, da je tožniku dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo dne 22. 12. 1992 in ne prej. Ta pomislek pa ima dovolj trdno oporo v dveh dokazih, ki jih je tožena stranka soočila z omenjenim potrdilom mestnega sekretariata in jim tudi ob upoštevanju 2. odstavka 81. člena ZTuj dala večjo težo kot potrdilu z dne 8. 3. 1992. To je iz mikrofilma preslikan osebni karton tožnika, ki ne vsebuje podatkov, ki bi se nanašali na morebiten izbris iz registra, in karton gospodinjstev, iz katerega je razvidno, da je nosilec gospodinjstva tožnik, naslov na ... pa je prečrtan in napisan naslov na ..., na tej listini je tudi zapis o datumu odjave dne 22. 12. 1992. Gre za listinska dokaza, za katera je tožena stranka prepričljivo navedla, da sta pravno relevantna na podlagi Pravilnika o obrazcu za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča, o obrazcu osebnega kartona in kartona gospodinjstev ter o načinu vodenja in vzdrževanja registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 27/92).

14. Kar pa zadeva drugi napotek Upravnega sodišča iz prvotnega upravnega spora pa sodišče ugotavlja, da je ta napotek upravni organ upošteval v delu obrazložitve, kjer pravi, da nima podatkov o zavrnitvi vstopa tožnika v Slovenijo; slednje seveda ne more biti odločilno, ampak je bolj pomembno, da tožnik v tožbi ne oporeka argumentaciji tožene stranke, da je splošno znano, da je bil po končani vojni nekaterim pripadnikom JLA po 8. 1. 1992 prepovedan vstop v Slovenijo zaradi sodelovanja v agresorski vojski. Tožena stranka pa ima prav, da to ne vpliva na status, ki ga je tožnik imel v Sloveniji do 22. 12. 1992. 15. V tožbi se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, ki se ne nanaša na situacijo, ko je oseba vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo pred splošnim izbrisom. Pavšalno in zmotno tožnik tudi navaja, da vloga za državljanstvo nima nobene povezave z statusom stalnega prebivališča, kar ne drži zaradi drugega odstavka 81. člena ZTuj. Tudi tretji argument, ki se nanaša na učinek depeše ministrstva za notranje zadeve z dne 27. 2. 1992, ne more odtehtati določila 2. odstavka 81. člena ZTuj, kajti depeša ministrstva ne more razveljaviti zakonske določbe. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

16. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1)