Jedro

Na obstoj bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in mora predmetno kršitev uveljavljati sama stranka. Ta kršitev ne more biti podana že s tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič.

Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev obeh predlaganih zaslišanj v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo, pri čemer toženec razlogov s pritožbo ne izpodbija.

Drži pritožbena navedba, da upoštevaje ugotovitve izvedenke predhodne zdravstvene omejitve poškodovanega delavca niso bile v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, zato je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu očitalo tudi to, da delavca pred pričetkom dela ni poslal na zdravniški pregled (glej 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa predmetno ob številnih drugih kršitvah varnostnih predpisov s strani toženca (glej ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki se na tem mestu ne ponavljalo) ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Delavec je na dan poškodbe delal za toženca in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Da ni bil ustrezno teoretično in praktično poučen glede varnosti pri delu, kar je tudi vplivalo na njegovo sposobnost zaznavanja nevarnosti, pa pritožbeno niti ni sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba iz II. in III. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I.) zavrglo ugovor stvarne pristojnosti in z izpodbijano sodbo presodilo, (II.) da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožnici) v 15 dneh plačati 51.483,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2018 dalje do plačila in (III.) da ji je v enakem roku dolžna povrniti 1.227,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz (upoštevaje vsebino) vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpostavlja, da je bil toženec le kooperant in ne podizvajalec; da je izjava zaslišanega toženca o polaganju cevi napačna; da delavcu niso bila odrejena dela v jarku; da bi moralo sodišče prve stopnje namesto delavcu verjeti tožencu, A. A., policistu in uradnim zaznamkom policista ter dežurni zdravnici; da delavčeva izpovedba ni verjetna, kar je potrdila angažirana izvedenka; da toženec upoštevaje 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ne more biti delodajalec; da je varnostne ukrepe opustilo podjetje D.in ne toženec; da odločitev delovnega sodišča ne bi smela imeti vpliva na obravnavano zadevo; da je poškodovani kršil navodilo delodajalca; da toženec ni prevzel del v zvezi z izkopom in da izvedensko mnenje v celoti potrjuje obstoj ekskulpacijskih razlogov. Navaja še, da je sklepanje sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z dokazi in da je izvedensko mnenje zmotno in protispisno ocenjeno. Odločitev nasprotuje dokazom v spisu. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B. B. in C. C., ki ju je toženec predlagal za dokazovanje danih prepovedi že v času malice, zato je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in ne priglaša pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tako imenovana protispisnost oziroma kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko podana le v primeru, če sodišče glede odločilnih dejstev v razloge odločbe prenese vsebino dokaza, ki je dokaz nima. Omenjena kršitev ne more biti podana, če se sodišče na dokaz ne sklicuje ali če ga zmotno dokazno oceni. Prav tako ne more biti podana, če sodišče napačno povzame trditve pravdnih strank ali če neko dejstvo šteje za nesporno. Pritožbeno sodišče omenjene kršitve v izpodbijani sodbi ni našlo. Vsi v tej smeri zatrjevani pritožbeni očitki ne pomenijo te kršitve, temveč gre predvsem za očitke zmotne dokazne ocene in drugih kršitev, na katere je odgovorjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

6. Na obstoj bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in mora predmetno kršitev uveljavljati sama stranka. Ta kršitev ne more biti podana že s tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič B. B. in C. C. Drži, da sta bili navedeni priči predlagani v zvezi z dokazovanjem danih prepovedi delavcu, vendar pa je pritožbena trditev, da gre za dokazovanje prepovedi v času malice v zvezi s tem dokaznim predlogom nedopustna in posledično neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev obeh predlaganih zaslišanj v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo, pri čemer toženec razlogov s pritožbo ne izpodbija. Če se sledi vsebini pritožbe le posredno izpodbija razlog nepotrebnosti, pa še tega dokaj pavšalno in neutemeljeno. Povedano poenostavljeno, kaj je toženec (vsem prisotnim, tudi delavcu) glasno prepovedoval na malici ne more spremeniti dejstva, kaj je delavcu odrejal na gradbišču pred in po malici. Kot pa je bilo že navedeno, je toženec šele v pritožbi prvič in posledično neupoštevno pojasnil, da bi omenjena izpovedala o prepovedih, ki so bile dane na malici. Zato je sodišče prve stopnje njuno zaslišanje pravilno in utemeljeno zavrnilo že iz pritožbeno povsem nespornih razlogov nesubstanciranosti in neprimernosti, kar sta dva izmed dopustnih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je namreč dodatno pojasnilo, da toženec ni zatrjeval od kje naj bi bila omenjena prepoved predlaganima pričama znana (razlog nesubstanciranosti) in da je nesporno, da navedenega dne nista bili prisotni na gradbišču (razlog neprimernosti). Skladno z navedenim po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo obeh predlaganih zaslišanj ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

7. Nesporna dejanska ugotovitev iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je „strojni izkop opravljal izvajalec A. A.“, je bila med strankama na naroku in brez pripomb zapisana kot nesporna. Upoštevaje vsebino izpodbijane sodbe tudi ne pomeni, da je bil pravno gledano izvajalec izkopa A. A., temveč pomeni le, da je dejansko (fizično, osebno) izvajal izkop kot delavec (bagerist) podjetja D.Pritožbeno izpostavljeno nekakšno strogo ločevanje del, ki naj bi jih prevzelo podjetje D.(izkop in polaganje kanalizacijskih cevi) in ki naj bi jih oziroma naj jih ne bi prevzel toženec, je dokaj nejasno in neutemeljeno, saj nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Enako nejasno in neutemeljeno je zavzemanje, da naj bi bil toženec le nekakšen kooperant, sodelavec podjetja D.in ne podizvajalec. Kakšna naj bi bila za to pravdo relevantna razlika med „kooperantom“ in „podizvajalcem“, toženec v pritožbi ne pojasni. V predmetni pravdi je bistvena presoja pravnega položaja med tožencem in njegovim (poškodovanim) delavcem, ki je bil zavarovanec tožnice in ki je delo opravljal za in po navodilih toženca.

8. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi toženca v delu, v katerem je navajal, da sta z delavcem že pred malico polagala cevi, ampak je ugotovilo, da cevi takrat še nista polagala, se pa je na omenjeno izpovedbo oprlo v smislu, da je bilo delavcu odrejeno s strani toženca (drugo) delo oziroma delo, ki je po malici povzročilo delovno nesrečo. Obširni pritožbeni očitki v smeri, da pred malico nista polagala cevi (zakaj je toženec zmotno izpovedal in iz katerih izvedenih dokazov izhaja drugače), so posledično nerelevantni. Da delavcu niso bila odrejena nobena dela, je neutemeljeno zavzemanje toženca oziroma lastna in neutemeljena dokazna ocena, ki nasprotuje prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje.

9. Sklepanje v 28. točki obrazložitve ni v nasprotju z dokazi v spisu zaradi dejstva, ker toženec in bagerist same nezgode nista videla. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženca in bagerista, da naj bi na malici toženec vsem (tudi tožencu) prepovedal približevanje gradbišču. O predmetnem je zapisalo obširne razumne, logične in prepričljive razloge. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje pri navedeni dokazni oceni utemeljeno oprlo predvsem na presojo dejanskih okoliščin v zvezi z dogajanjem na samem gradbišču. 10. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnilo razumne in logične razloge, zaradi katerih je verjelo pisni izjavi in izpovedbi oškodovanca. Lastni pritožbeni dokazni oceni toženca ni mogoče slediti. Da ob takšni globini jarka in nasutju materiala ob robovih jarka delavec z lopato ne bi mogel izmetavati zemlje in da se to počne z gradbenim strojem, je le lastno, neizkazano in neutemeljeno zavzemanje toženca. Velja samo pripomniti, da se je jarek od hiše poglabljal in da je delavec po lastni izpovedbi ven iz jarka metal samo višek zemljine, če je ta obstajal, medtem ko je sicer zemljino le zravnal. Položaj delavca ob zasutju, ki je bil stoječ, ne kaže na neresničnost delavčeve izpovedbe. Delavec ni polagal cevi. Da bi moral biti v vsakem trenutku med delom v sklonjenem položaju, je neživljenjsko. Da pravnomočna odločitev pred delovnim sodiščem o odškodninski odgovornosti toženca v razmerju do delavca ne bi smela imeti nobenega vpliva za odločitev v tej zadevi, je nepojasnjeno pritožbeno zavzemanje. Vsekakor prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi na odločitev delovnega sodišča ni bilo vezano, kar je tudi zapisalo, vendar pa ni ovire, da se odločitve delovnega sodišča ne bi smelo šteti kot nekakšen indic o odgovornosti toženca. O samem opravljanju dela je izpovedal tudi sam toženec, pri čemer se mu ni sledilo glede polaganja cevi. Pritožba obširno izpostavlja okoliščino, da toženec in bagerist nista videla nesreče, zato je povsem nejasno sklicevanje na izpovedbo bagerista, kaj vse on zahteva od drugih, ko je stroj v obratovanju. Sodišče prve stopnje utemeljeno izpovedbi bagerista ni sledilo na način kot se zavzema toženec. Izpovedbi policista (in uradnemu zaznamku policista) ter izpovedbi dežurne zdravnice obrazloženo, razumsko in logično ni sledilo na način, kot se zavzema pritožba, to je, da naj bi delavec izjavo kasneje spremenil zaradi svojih interesov in izpovedoval neresnično. Izjavi delavca dani policistu (da je šel v jarek po vodno tehtnico kljub prepovedi), ki jo je slišala tudi dežurna zdravnica, pravilno ni dalo posebne teže, saj je bila dana v okoliščinah, ko je bil delavec še zasut v jarku in v nezavidljivem fizičnem stanju, izgubil pa je tudi zavest. Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da dejstvo, da zoper toženca ni bilo sproženega kazenskega ali prekrškovnega postopka, v nobenem primeru ne more vplivati na njegovo odškodninsko odgovornost. 11. Izvedenka dr. E. E. v izdelani ekspertizi ni podprla poteka dogodkov, ki ga je zatrjeval toženec, in ni v celoti potrdila ekskulpacijskih razlogov. Ob ustnem zaslišanju je izrecno izpostavila, da je delavec lahko z vodno tehtnico preverjal padec kanala, ki se je kopal za kanalizacijo. „Preverjanja padca“ ne gre enačiti z eksaktnim merjenjem padca, za katerega se očitno zavzema v pritožbi toženec, ko izpostavlja, da ne gre brez drugih instrumentov in da delavec ni bil usposobljen za določanje globine oziroma padca izkopa. Izvedenka upoštevaje njeno celotno ekspertizo in ustno zaslišanje izjave delavca vsekakor ni ovrgla, pa tudi sicer je sodišče tisto, ki ugotavlja dejanski potek dogodkov. Izjava toženca v 22. točki obrazložitve, da se je z D. dogovoril, da se bo sprva globina merila z vodno tehtnico, naprej pa z nivelirko, je takšna, kot jo je izrekel toženec. Pritožbeno obširno grajani posledični zaključek sodišča, da je torej globino mogoče meriti z vodno tehtnico, je zato najprej v nasprotju z izpovedbo samega toženca, pa tudi sicer predmetno ni pravno relevantno dejstvo. Upoštevaje pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje namreč delavec ni meril globine jarka z vodno tehtnico, ampak je po odredbi toženca v jarku preverjal nivo padca. Zaključki sodišča prve stopnje v ničemer niso v nasprotju z mnenjem angažirane izvedenke, ki je zares ugotovila, da je bilo zasutje verjetno v manevrskem položaju delovnega stroja. Prepoved toženca o vstopu v jarek je neizkazana oziroma je ugotovljeno, da mu je bilo odrejeno delo v jarku. Tožencu se ne očita, da bi moral delavca permanentno nadzorovati. Drži pritožbena navedba, da upoštevaje ugotovitve izvedenke predhodne zdravstvene omejitve poškodovanega delavca niso bile v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, zato je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu očitalo tudi to, da delavca pred pričetkom dela ni poslal na zdravniški pregled (glej 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa predmetno ob številnih drugih kršitvah varnostnih predpisov s strani toženca (glej ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki se na tem mestu ne ponavljalo) ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Delavec je na dan poškodbe delal za toženca in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Da ni bil ustrezno teoretično in praktično poučen glede varnosti pri delu, kar je tudi vplivalo na njegovo sposobnost zaznavanja nevarnosti, pa pritožbeno niti ni sporno.

12. Sodišče prve stopnje „pravnih vprašanj ni „napačno uporabilo“. Obširno pritožbeno polemiziranje, da poškodovanec ni bil toženčev delavec v smislu 87. člena ZZVZZ, je nejasno in neutemeljeno. Razlogom sodišča prve stopnje v tej smeri pritožbeno sodišče pravzaprav nima ničesar za dodati in lahko le izpostavi, da se z njimi povsem strinja. Poškodovani delavec je na gradbišču opravljal delo pod nadzorom in po navodilih toženca; en dan prej sta se dogovorila, da bo naslednji dan delal za toženca; toženec ga je naslednje jutro odpeljal na gradbišče, kjer je delal, šel na malico in potem spet delal; in isti dan, ko je po malici prišlo do nesreče, ga je toženec prijavil v delovno razmerje. Zakaj toženec v smislu 87. člena ZZVZZ ni bil delodajalec poškodovanega delavca in kako je treba navedeno določbo razlagati širše, pritožba ne pojasni. Da tega dne delavec ni prvič „sodeloval“ s tožencem, je nepojasnjena pritožbena navedba, ki iz izpodbijane sodbe ne izhaja in ji ni mogoče slediti. Da je bilo za izkop zadolženo podjetje D., ni sporno, vendar to ne spremeni ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v tem, da je delavec po navodilih toženca opravljal delo v jarku, ko se je še izvajal izkop. Da toženec z izkopom ni imel ničesar, je torej neizkazano in neutemeljeno lastno pritožbeno zavzemanje. Toženec se ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti z golim sklicevanjem, da je bilo za varovanje jarka zadolženo Podjetje G. in z nekakšnim sklicevanjem, da jih investitor ni obvestil o nasutju območja, kar je vplivalo na zrušitev stene jarka. Slednja okoliščina iz izpodbijane sodbe ne izhaja, medtem ko toženec ne pojasni, zakaj bi tej goli pritožbeni navedbi moralo slediti pritožbeno sodišče. V primeru, ko škodo povzroči več oseb hkrati, je tudi sicer njihova odgovornost praviloma solidarna in se v ničemer ne zmanjša (glej 186. člen OZ). Hkrati se tožencu ne očita odškodninske odgovornosti, ker jarek ni bil ustrezno izkopan oziroma zavarovan, ampak se mu med vsem drugim, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, očita, da bi moral preveriti varnost dela v jarku, ugotoviti, da izkop ni ustrezno zavarovan, in da upoštevaje stanje izkopa svojemu delavcu ne bi smel odrediti dela v jarku.

13. Nenazadnje je sodišče prve stopnje ugotovilo delavčev soprispevek k nastali škodi na podlagi 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu in ga pravilno ocenilo v višini 10%. Ker dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in torej ni mogoče slediti pritožbenim očitkom v tej smeri, v izpodbijani sodbi ni podlage za odločitev o večjem oziroma izključnem (so)prispevku delavca k nastanku škodnega dogodka.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolno in pravilno ugotovilo vse (za konkretni primer) pravno relevantne okoliščine primera, zato je pritožbeni očitek v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Pritožbeno sodišče dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ni podrobneje povzemalo.

15. Ker drugih pritožbenih očitkov toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje ob zgoraj pojasnjeni izjemi, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločitve, materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

16. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.