Za ugotavljanje ovir za predajo Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito.
I.Tožba se zavrne.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 27. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 12. 11. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 20. 10. 2025 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Prejela je odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.
3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru, ki je potekal 19. 12. 2025 s pomočjo tolmača, povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Poudaril je, da tam sploh ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Prijet je bil v bližini Zagreba, pri čemer je bil na policijski postaji brez hrane zaprt do naslednjega dne. Vzeli so mu denar, prosil je za zdravnika, a ga ni dobil. Pojasnil je, da se je na Hrvaškem nahajal od sedemnajst do dvajset ur, od tega dve uri v azilnem domu. Tam je odgovorno osebo prosil za dostop do zdravnika. Ker se z njo ni uspel sporazumeti, zdravnika ni dobil. Videl je, da je na enih od vrat azilnega doma rdeč križ. Azilni dom je zapustil, ker se tam ni dobro počutil.
4.Čeprav je prosilec na osebnem razgovoru izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, je toženka zaključila, da ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Njegove trditve, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, je označila za protispisne, saj iz EURODAC izpiska povsem jasno izhaja, da je prošnjo vložil oziroma vsaj izrazil takšen namen. Hkrati ni verjela tožnikovim navedbam, da je bil v oddajo prstnih odtisov prisiljen, saj opisanega dejanja hrvaških policistov (odvzem prstnih odtisov) ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, temveč kvečjemu kot ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013, ki v pravem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. Skladno s tem je bil odvzem prstnih odtisov torej nujen in skladen z evropsko zakonodajo.
5.Hkrati po oceni toženke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpostavil je sicer neprimerno ravnanje policistov ob vstopu na ozemlje države, kar pa ne more biti relevantno za presojo sistemskih pomanjkljivosti, temveč je bistveno ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito. Poudarila je, da je bil prosilec v azilnem domu, kjer je imel na voljo hrano, nastanitev in zdravstveno osebo, zgolj dve uri, pri čemer težav z uradnimi osebami v tem času ni imel. Zaključila je, da morebiten nesporazum z uradno osebo ne nakazuje na sistemske pomanjkljivosti ter dodala, da očitno prosilec ni imel življenjsko ogrožajočih zdravstvenih težav, saj je azilni dom samovoljno zapustil in se odpravil proti Sloveniji. Ob dejstvu, da je Hrvaška članica Evropske Unije s primerljivim sistemom mednarodne zaščite, je zaključila, da ne obstajajo ovire za njegovo vrnitev na Hrvaško.
Bistvene navedbe strank postopka
6.Tožnik vlaga tožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vztraja, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, vzeli so mu zgolj prstne odtise. Povzema svojo izpovedbo na osebnem razgovoru ter poudarja, da je v izogib poslabšanja zdravja raje odšel v Slovenijo. Ni mu znano, kje bi na Hrvaškem sploh dobil zdravniško pomoč. Po njegovem mnenju so očitno tam tudi neustrezne higienske razmere, o čemer tožijo tudi ostali prosilci. Tudi sam je čista oblačila dobil šele v Sloveniji. Na Hrvaškem zaposlenih sploh ni videl, prav tako ni bilo tolmača. Razgovora z uradno osebo ni imel. Sistemske pomanjkljivosti so po njegovem mnenju v tem, da ga nihče ni vprašal, kaj bi rad in kaj tam dela. Do njega se niso obnašali človeško, zanje ni obstajal. Prav tako ni dobil hrane in pomoči. Meni, da je treba upoštevati ravnanje vseh hrvaških organov, tudi policije, ki je bilo skrajno nehumano in ponižujoče. Tudi sicer policija sodi pod isto ministrstvo.
7.Nadalje poudarja, da so zaključki toženke, da je na Hrvaškem v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, splošni. Ker ni imel na voljo tolmača, meni, da Hrvaška ne spoštuje Uredbe Dublin III. O tem, da tam obstojijo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, pričajo številni dokumenti. Po njegovem mnenju je splošno znano dejstvo, da na Hrvaškem obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja skupnega evropskega azilnega sistema, pri čemer toženka ni navedla zanesljivih informacij, da temu ni tako. Tako se sklicuje na sodno prakso, ki je stara več kot eno leto in ne odraža dejanskih razmer na terenu. Hkrati toženkin zaključek, da bo na Hrvaškem nastanjen v azilnem domu, če bo podal prošnjo, kaže na to, da prošnje, navkljub odvzetim prstnim odtisom, še ni podal. Kot nezakonito, nedoločljivo in v nasprotju z obrazložitvijo šteje tudi odločitev o tem, da se bo predaja v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma izvršila v 18 mesecih. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
8.Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Poudarja, da je tožnik na osebnem razgovoru imel zadostne možnosti, da izpove o vseh razlogih, ki preprečujejo njegovo vrnitev na Hrvaško, česar pa ni storil. Prav tako ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti. Posledično ni bila dolžna pridobivati posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje. Meni, da je ustrezen tudi izrek izpodbijane odločbe glede roka predaje. Posledično sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Dokazni postopek
9.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4012/2025, ki se nanaša na zadevo, pri čemer posameznih listin ob soglasju strank ni posebej naštevalo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnika, in sicer kopijo izpodbijane odločbe (priloga A2) in tožnika zaslišalo.
Odločitev sodišča
Tožba ni utemeljena.
10.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
11.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa še pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena, kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem EURODAC po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 Uredbe "EURODAC" (prva alineja 7. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema EURODAC, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Zadetek v sistemu EURODAC tako ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive II), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v členu 20(2) Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu člena 6(2) Procesne direktive II, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.
Če tožnik torej sam ni podal izrecne vloge za mednarodno zaščito, to, glede na odvzete prstne odtise, ne pomeni, da ni pridobil statusa prosilca.
12.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema EURODAC, ki so del upravnega spisa, razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), kar toženka v izpodbijanem sklepu pravilno navaja in čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Trdi sicer, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma da ni izrazil namere za vložitev prošnje. Tak potek dogodkov je po presoji sodišča malo verjeten, saj ni logično, da bi Hrvaška tožnika v centralni sistem EURODAC zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Ob dejstvu, da je tožnik določen čas preživel v azilnem domu, sodišče ne dvomi, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal. V nasprotnem primeru bi ga hrvaški organi obravnavali kot tujca in mu ne bi omogočili bivanja v azilnem domu. Tožnik sicer trdi, da je bil v odvzem prstnih odtisov prisiljen, pri čemer ne pojasni, kako in zakaj. Sodišče posledično njegove tožbene očitke šteje za pavšalne, ki podrobne in celovite obrazložitve izpodbijanega sklepa ne morejo izpodbiti. Da prisile ni bilo, se je sodišče lahko prepričalo tudi z njegovim zaslišanjem. Na naroku je namreč pojasnil zgolj, da je ob prihodu v azilni dom potekal postopek odvzema prstnih odtisov, pri čemer kakšne sile ali grožnje ni omenil. Po presoji sodišča gre tako zgolj za dolžno ravnanje hrvaških varnostnih organov, ki so tožnika sprva obravnavali kot tujca, ki je v državo prišel nezakonito, nato pa očitno kot prosilca za mednarodno zaščito.
13.Ob povedanem je sklep toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje in da bo na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III predan Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, pravilen. Čeprav tožnik želi doseči obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo.
Med strankama je nadalje sporno vprašanje, ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško zaradi sistemskih pomanjkljivosti podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) namreč določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da bo prosilca izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje4.
Poudariti velja, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta domneva pa je izpodbojna5.
Po presoji sodišča je toženka v obravnavani zadevi pravilno zaključila, da ne obstajajo ovire za tožnikovo predajo Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Tožnik v tožbi sicer vztraja pri navedbah na osebnem razgovoru ter izpostavlja neugodne razmere na policijski postaji, do česar pa se je toženka v izpodbijanem sklepu že opredelila in pravilno zaključila, da njegove navedbe ne zadoščajo za zaključek, da se bo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško in poniževalno ravnalo. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da njegova izjava izkazuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in da bo verjetno temu izpostavljen tudi po predaji. Kar je pravilno poudarila že toženka, bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Sodišče hkrati ni spregledalo, da je bil tožnik na policijski postaji zgolj en dan, nato pa so ga namestili v azilni dom, kjer je po lastni navedbi dobil svoj prvi obrok. Prav tako tudi, da si je pri izpolnjevanju obrazca na policiji po lastni izpovedbi pomagal s spletnim prevajalnikom in prijateljem, ki je govoril angleško, zato sodišče zaključuje, da je postopku lahko sledil. Četudi je bilo ravnanje hrvaških policistov morda neprimerno6, to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v celotnem sistemu mednarodne zaščite. Kot je pravilno poudarila toženka, tožnika ob predaji Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja.
Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 (12. točka obrazložitve) izpostavilo, da je za ugotavljanje ovir za predajo Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji7. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).
Tožnik nadalje v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"). Nasprotno, navedel je, da so ga pripeljali v azilni dom, ki pa ga je že po dveh urah prostovoljno zapustil. Tako ni počakal, da bi hrvaški organi lahko sploh izvedli celoten postopek ter mu nudili vse tisto (čista oblačila, zdravila, tolmačenje, osebni razgovor), kar trdi, da mu niso. Po lastnih trditvah je v azilnem domu imel stik zgolj z eno uradno osebo, za katero pa trdi, da se zaradi neznanja jezika nista uspela sporazumeti. Slednje pa tudi po presoji sodišča ne pomeni, da mu je bila zdravniška pomoč odklonjena. Na to, da le-ta v azilnem domu sicer obstaja, kaže tožnikova izpovedba, da je opazil vrata z "rdečim križem". Ob dejstvu, da je tožnik v azilni dom skupaj z drugimi prosilci prišel v poznih večernih urah, je nadalje povsem življenjski zaključek toženke, da so strokovni delavci lahko delovali v nekoliko "okrnjeni sestavi", kar pa ne pomeni, da vse storitve ne bi bile na voljo v doglednem času. Ker tožnik ne trdi, da bi bil takrat življenjsko ogrožen (na naroku izpostavi težave z želodcem, ki pa so kmalu izzvenele), je nadalje na mestu zaključek, da bi na prihod zdravnika lahko počakal. Da očitno ni bil lačen, saj je dobil hrano, pa je potrdil tudi sam na zaslišanju.
Sodišče posledično lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) je namreč že poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki bodisi zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Prosilec je tako tisti, ki mora izpostaviti relevantne in dovolj resne subjektivne okoliščine, pri čemer pavšalno sklicevanje v tožbi, da sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem predstavljajo splošno znano dejstvo, ne zadostuje. Šele, ko prosilec svoje dokazno breme izpolni, se le-to prenese na toženko, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo.
Tožnik še uveljavlja, da izpodbijani sklep ni izvršljiv, ker je določen tudi 18. mesečni rok za predajo, če bi azilni dom zapustil. Trdi, da če bi ga zapustil, ga pristojni organi ne bi mogli najti, zato bi bila izvršitev izpodbijanega sklepa nemogoča. Sodišče se strinja s toženko, ki v odgovoru na tožbo poudari, da je ugotavljanje okoliščin v zvezi s podaljšanjem šestmesečnega roka za predajo prosilca predmet posebnega ugotovitvenega postopka. Izpodbijani sklep le zaradi pripisa v zaključku povedi 3. točke izreka, da se bo predaja izvršila v 18. mesecnem roku, če bo azilni dom zapustil, ni neizvršljiv. Uredba Dublin III v 29(1) členu namreč določa, da se predaja prosilca izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Skladno s členom 29(2) se šestmesečni rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Primarno se torej predaja prosilca izvede v šestih mesecih. Ta rok se lahko podaljša šele ob nastopu določenih pogojev (zapor, pobeg oz. zapustitev azilnega doma).
Iz izreka izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da se bo predaja tožnika Republiki Hrvaški izvedla v šestih mesecih od 27. 11. 2025 ali kasneje, če bodo nastopili točno določene okoliščine. Očitno je, da je zapis o izvršitvi predaje v osemnajstmesečnem roku le prepis člena 29(2) Uredbe Dublin III in da to samo po sebi ne more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Povedano drugače, z navedenim pripisom, ki v obravnavani zadevi ne ustvarja pravnih učinkov, je bil tožnik le poučen o možnosti podaljšanja roka za predajo.
Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnikov ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.
Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.
V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.8
Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Tožnik hkrati ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški, in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države. Zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.
-------------------------------
1Uredba (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
2Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
3Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2024 z dne 28. 2. 2024.
4Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).
5Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 80. - 84. točka obrazložitve.
6Tožnik trdi, da celo noč ni dobil hrane in, da je bil zaprt v celici.
7Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
8Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).