Jedro

Določbi 222. in 255. člena ZUP nakazujeta okvir, v katerem mora ravnati drugostopni organ v primeru vložene pritožbe zaradi molka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. ... z dne 5. 8. 2008 odpravi ter se zadeva vrne drugostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki zavrnila pritožbo tožnika z dne 18. 7. 2008, ki jo je vložil zaradi molka upravnega organa prve stopnje; v 2. točki pa zavrnila zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožnik na toženo stranko vložil pritožbo zaradi molka upravnega organa v zadevi denacionalizacije A.A.A., upravičenca A.A.. Navaja, da mu ni bila omogočena udeležba v tem postopku, ter kot potomec B.B. ni bil nikoli pozvan, da z njim sodeluje. Postopkovnih dejanj ni nikoli odobril in nihče ni imel njegovega pooblastila za zastopanje. Nadalje navaja, da je 26. 11. 2002 od UE A. prvič z vlogo zahteval, da se ga vključi v postopek ter zahteval obnovo postopka na podlagi 9. in 10. točke 260. člena ZUP. Od takrat je prvič vključen v postopek denacionalizacije. Ker ga upravni organ prej ni pozval v postopek, je zahteval obnovo postopka, vendar o njegovem predlogu vse do danes ni bilo odločeno. Zato vlaga pritožbo zaradi molka upravnega organa. Vlogi je predložil odločbo UE A. št. ... z dne 25. 9. 2001, s katero je za nepremičnine podržavljenega podjetja določena odškodnina, ki je postala pravnomočna dne 22. 10. 2001. S to odločbo se ne strinja, vendar zoper njo ni mogel vložiti pravnih sredstev, ker mu ni bila vročena. S tem je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe in je predlog za obnovo postopka utemeljen. Nadalje v pritožbi navaja razloge, zaradi katerih C.C. ni mogel ustrezno zastopati njegovih interesov. Predlaga, da organ druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in predlagano obnovo postopka dovoli, ter mu povrne stroške upravnega postopka. Z vlogo z dne 21. 7. 2008 je toženi stranki predložil še fotokopijo potrdila Krajevnega narodno osvobodilnega odbora A. z dne 9. 11. 1945 in fotokopijo svojih vlog z dne 26. 11. 2002 in z dne 27. 11. 2002. Obe sta bili naslovljeni na Upravno enoto A., Oddelek za gospodarstvo, na obeh pa je žig Upravne enote A. in zapis prejeto 27. 11. 2002. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil. Zakon določa, da mora pristojni organ o zahtevi stranke izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu, če gre za skrajšani postopek, v drugih primerih pa v dveh mesecih. Če organ ne ravna tako, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju: ZUP). Pritožnik navaja, da je z vlogo z dne 26. 11. 2002 predlagal obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil zaključen z odločbo Upravne enote A. z dne 25. 9. 2001 in da o njegovem predlogu doslej še ni bilo odločeno, zato vlaga pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. Vsebina vloge z dne 26. 11. 2002 kaže, da pritožnik s to vlogo ni predlagal obnove nobenega postopka. Gre za vlogo, s katero je v smislu 139. člena ZUP/86 od upravne enote zahteval, da mu kot dediču v postopku denacionalizacije premoženje D.D. in E.E., prizna položaj stranke. Z vlogo je nadalje zahteval, da mu upravni organ vroča vse akte o denacionalizaciji, kar bi smiselno lahko pomenilo preklic pooblastila pooblaščencu, preko katerega se je postopka denacionalizacije udeleževal oče pritožnika, ki je med postopkom leta 1998 umrl. Če na podlagi te vloge prvostopni organ ni izdal akta o obnovi postopka, mu zaradi tega ni mogoče očitati opustitve in ni mogoče šteti kot da je predlog pritožnika za obnovo postopka zavrnjen. Ker zakonita fikcija iz 222. člena ZUP ni podana, je treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ni pa presojal navedb o pravilnosti in zakonitosti odločbe o denacionalizaciji z dne 25. 9. 2001, ter o razlogih za obnovo postopka, pooblastilnih razmerjih in na drugih navedb tožnika, pač pa le pritožbo zaradi molka.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in posledično nepravilno uporabila materialno pravo, njena ugotovitev pa nima podlage v listinah, ki se nahajajo v spisu. Kršila je tudi pravila postopka, ker v obrazložitvi ni presodila vseh pritožbenih navedb, zato je odločba nesklepčna in je ni moč preizkusiti. Nadalje tožena stranka ni omogočila tožniku udeležbe v postopku po denacionalizacijskem upravičencu, ki je bil ded tožeče stranke. S tem, ko je odločba Upravne enote A. z dne 25. 9. 2001, s katero je bila za nepremičnine podržavljenega podjetja določena odškodnina, postala pravnomočna, je bila tožniku kršena njegova pravica do pritožbe, saj mu odločba ni bila vročena. Tožniku bi morali omogočiti možnost zaslišanja in ustne obravnave. Nadalje pa je upravni organ povsem napačno presodil vsebino tožnikove vloge, kot trdi, da tožnik ni predlagal obnove postopka. Glede na fazo postopka, ko je bila denacionalizacijska odločba že izdana in pravnomočna, njegove vloge ni mogoče drugače tolmačiti, kot da je zahteval obnovo postopka (vloga z dne 27. 11. 2002, odločba pravnomočna dne 21. 10. 2001). Če pa upravni organ ni razumel vloge tožnika, bi ga kot neuko stranko moral na podlagi 67. člena ZUP pozvati, da vlogo ustrezno dopolni ali popravi. Ker pa v zvezi z njegovo vlogo ni storil ničesar, pa je nedvomno podana zakonita fikcija iz 222. člena ZUP. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke, oprostitev plačila sodnih taks ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka).

V obravnavani zadevi gre za dejansko situacijo, ki jo obravnava 4. odstavek 222. člena ZUP. Tožnik je vložil pri upravnem organu dne 26. 1. 2002, vlogo o kateri upravni organ ni odločil. Iz navedenega razloga (neodločitev o vlogi) je tožnik vložil pri toženi stranki dne 18. 7. 2008 pritožbo, odločitev drugostopnega organa o tej pritožbi pa je predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pa sodišče ugotavlja, da drugostopni organ pri odločanju o pritožbi, vloženi v postopku molka uprave na prvi stopnji, ni pravilno postopal, kar je vplivalo oziroma je moglo vplivati na odločitev v zadevi. Če se je stranka v upravnem postopku pritožila zato, ker organ prve stopnje o njeni zahtevi ni izdal odločbe (4. odstavek 222. člena ZUP), zahteva organ druge stopnje, naj mu organ prve stopnje sporoči, zakaj odločbe ni izdal pravočasno. Če spozna, da odločba iz opravičenih razlogov oziroma iz razlogov, ki so na strani stranke, ni bila pravočasno izdana, podaljša organu prve stopnje rok za odločbo za toliko časa, kolikor je trajal razlog za zamudo, vendar ne več kot za en mesec (255. člen ZUP). Če razlogi, zaradi katerih odločba ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni, zahteva organ prve stopnje, naj mu organ prve stopnje pošlje spise zadeve. Če lahko organ druge stopnje reši stvar po spisih, izda svojo odločbo; če je ne more rešiti na ta način, pa opravi postopek in nato s svojo odločbo reši stvar. Le izjemoma, če spozna, da bo postopek hitreje in bolj ekonomično izvedel organ prve stopnje, naloži njemu, naj to stori in mu v določenem roku pošlje zbrane podatke, nakar sam reši stvar.

Navedene določbe nakazujejo okvir, v katerem mora ravnati drugostopni organ v primeru vložene pritožbe zaradi molka. Upravni organ druge stopnje pa z izpodbijano odločbo ni odločal o vlogi z dne 26. 11. 2002, s katero je tožnik kot pritožnik zatrjeval, da gre za molk organa, pač pa o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil, ker da tožnik z vlogo z dne 26. 11. 2002 ni zahteval obnove postopka, kot v pritožbi zatrjuje. Takšno postopanje pa ni pravilno.

V ponovljenem postopku naj drugostopni organ ponovno odloči o vloženi pritožbi v skladu z napotili določbe 255. člena ZUP, ki v primerih pritožbe zaradi molka organa prve stopnje le-temu narekuje poizvedbo pri prvostopnem organu in podaljšanje temu organu roka za odločitev v zadevi, ali odločitev o vlogi, zoper katero je vložena pritožba (seveda glede na njeno vsebino in formalno popolnost in ne glede na opredelitev, kot jo ponuja pritožba). Bistveno v zadevi je, da vložena pritožba ustvarja fikcijo, da je bilo o tožnikovi vlogi z dne 26. 11. 2002 odločeno negativno, kar pa je predpostavka za ukrepanje tožene stranke, da ravna po 255. členu ZUP in ne, da odloča o pritožbi kot pritožbi zoper izdani akt prvostopnega organa. Zmotno je torej stališče tožene stranke, da ne gre za molk upravnega organa, ker pri vlogi z dne 26. 11. 2002 ne gre za predlog za obnovo postopka, kot zatrjuje tožnik v pritožbi. Določb o molku ni mogoče razlagati tako, da gre za molk organa le v primeru, ko gre za v vlogi jasno postavljen zahtevek, kot se ga zatrjuje v pritožbi (z nejasno oziroma nerazumljivo vlogo je treba postopati v skladu z določbami 1. odstavka 67. člena ZUP). O tožbenih ugovorih, ki se nanašajo na vsebino denacionalizacijske zadeve in o sami upravičenosti tožnika do obnove postopka, se sodišče v tej fazi postopka ne opredeljuje, ker za rešitev konkretnega upravnega spora to ni relevantno.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Sodišče o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, ker gre za denacionalizacijsko zadevo, ki po določbi 71. člena ZDen ni podvržena plačilu takse.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.