Jedro

Revizijske navedbe, s katerimi se toženec sklicuje na nekatere določbe ZPP (npr. na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ob tem pa ne pojasni, kako naj bi jih sodišče kršilo, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je v prepiru povzročil toženec z uporabo fizične sile. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 12.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče nedopustno favoriziralo tožnika in pri tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvedensko mnenje in njegova dopolnitev sta bila pridobljena po prvem naroku za glavno obravnavo. Iz njiju izhaja, da je bil tožnik porinjen, da je zato padel po tleh in da si je gleženj poškodoval, ker je nerodno stopil. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja jasno izhaja, da porinjenje ni povzročilo poškodbe gležnja. Toženec je pravočasno poudaril, da tožnikov opis dogodka ne ustreza dinamiki poškodovanja gležnja, zato je sodišče napačno uporabilo 212. in 286. člena ZPP. Sodišče je sledilo izpovedbam tožnika in tistih prič, ki so njegovo izpovedbo potrdile, čeprav jim je izvedensko mnenje nasprotovalo. Izpovedbe priče E. M. ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je navedlo, da toženec z iztrganimi izseki iz izpovedb prič in pravdnih strank ne more zmanjšati njihove verodostojnosti. Toženec meni, da ima pravico izpostaviti neskladnosti. Sodišče je dolžno uporabiti 285. člen ZPP in ne sme zavrniti strankinih navedb z razlogom, da stranka nečesa ni navedla. Razlogi sodišča nasprotujejo določbam ZPP in merilom poštenega sojenja.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je v tem, da revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Povedano drugače, revizijsko sodišče ni dolžno in tudi ne sme samo iskati pavšalno (brez konkretne opredelitve) zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti. Revizijske navedbe, s katerimi se toženec sklicuje na nekatere določbe ZPP (npr. na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ob tem pa ne pojasni, kako naj bi jih sodišče kršilo, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

7. S preostalimi revizijskimi očitki toženec odpira vprašanje (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar prav tako ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tem zatrjuje procesne kršitve, ki so v takšnih primerih le navidezne, saj izpodbija s strani nižjih sodišč sprejeto dokazno oceno in se (očitno) zavzema za drugačne dejanske ugotovitve glede dogajanja med pravdnima strankama kritičnega dne, ko je toženec v prepiru s tožnikom uporabil fizično silo in tožnika zbil na tla, pri čemer je slednji utrpel podplutbo na levem licu, poškodbo na temensko-zatilni regiji in poškodbo gležnja. Ugotovljeno dejansko stanje je takšno, da so podane vse predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti, zato je odločitev nižjih sodišč o povrnitvi nepremoženjske škode pravilna. Na tem mestu velja še dodati, da revizijsko polemiziranje o dinamiki poškodovanja tožnikovega gležnja (ali gre za posledico padca ali nerodnega prestopanja) na odločitev ne more vplivati. Do tožnikovega premika in padca (do poškodbe gležnja) je namreč prišlo, ker je toženec zoper njega uporabil fizično silo.

8. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.