Jedro

Varnostni ukrep izgona tujca iz države po členu 70/I KZJ, ki je bil izrečen obsojencu, je bil z uveljavitvijo kazenskega zakonika RS že po samem zakonu nadomeščen z enako dolgo stransko kaznijo izgona tujca iz države (člen 40 v zvezi s členom 349 KZ), glede katere je mogoče sprožiti tudi postopek za izredno omilitev kazni.

Izrek

Zahtevi obs. G.F. za izredno omilitev kazni se ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o stranski kazni izgona tujca iz države spremeni tako, da se njeno trajanje skrajša na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. G.F. za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 245/I KZJ in z uporabo določb členov 42 točka 2 in 43/I točka 3 KZJ obsojen na 6 mesecev zapora. V to kazen mu je bil vštet pripor od 15.9.1994 dalje, prestajal pa jo je v zaporih C. do 10.3.1995, ko je bil pogojno odpuščen. Pogojni odpust mu je potekel dne 15.3.1995. Obsojencu je bil po členu 70/I KZJ izrečen tudi varnostni ukrep izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo dveh let. V zahtevi za izredno omilitev kazni z dne 5.9.1996 obsojenec navaja, da se mu je med tem časom rodil otrok, ki je slovenski državljan in stalno prebiva v Sloveniji s svojo materjo, ki je tudi slovenska državljanka. V času, dokler traja izgon, ne more obiskati otroka ter partnerke. Predlaga, da se mu skrajša doba, za katero je bil izgnan iz Republike Slovenije.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v svojem predlogu, danem po členu 419/V Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala, da se obsojenčeva zahteva zavrže kot nedovoljena, ker je vložena zoper varnostni ukrep, katerega pa ni mogoče izredno omiliti.

Zahteva za izredno omilitev kazni je utemeljena.

Po 417. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Obsojencu je bil s pravnomočno sodbo res izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države po členu 70/I KZJ (v trajanju dveh let), toda senat VS RS vseeno meni, da je v obravnavanem primeru zahteva za izredno omilitev kazni dopustna. Ob vsakokratni spremembi sistema kazenskih sankcij je treba namreč v novem kazenskem zakonu urediti, kako se "prevedejo" prejšnje kazenske sankcije, ki se še izvršujejo, vendar jih novi kazenski zakon ne pozna več v njihovi prvotni obliki. Sankcije, ki jih novi zakon ne pozna, se namreč od časa, ko ta zakon začne veljati, ne morejo več izvrševati, saj bi sicer nastala zmeda glede načina njihovega izvrševanja. Tako je to npr. storil Uvodni zakon h kazenskem zakoniku (Uradni list FLRJ, št. 11/51), pa tudi KZJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, p. 54/76 in 36/77). Kar je pomembno za obravnavani primer, pa je podobna rešitev v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (KZ) v 394. členu. V tej določbi namreč niso bile v skladu z novo ureditvijo le skrajšane prejšnje dobe, za katero so se maksimalno smeli izrekati nekateri varnostni ukrepi, ki so to ostali še naprej (obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ter prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, slednji s skrajšanim naslovom: prepoved opravljanja poklica), marveč je bilo tudi izrečno določeno da, pač v skladu z novo ureditvijo v KZ, prejšnji varnostni ukrepi (pod predpostavko seveda, da še niso bili izvršeni), postanejo stranske kazni in sicer je bil varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila nadomeščen s (stransko) kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila, ki sme trajati največ do enega leta, varnostni ukrep trajnega izgona tujca iz države pa je bil nadomeščen s (stransko) kaznijo izgona tujca iz države za deset let. Sama nadomestitev varnostnega ukrepa z omenjeno stransko kaznijo pa nastane na podlagi samega zakona, določbe člena 394/II KZ, tako da za spremembo ni potrebna posebna sodna odločba.

Iz slednjega po pravilu argumentum a maiori ad minus sledi, da je bil tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države, ki je bil izrečen za dobo od enega do deset let, nadomeščen z enako dolgo stransko kaznijo izgona tujca iz države. Če namreč neka sprememba velja za neko sankcijo v njenem najdaljšem trajanju, mora nujno veljati tudi za tako sankcijo, ki je bila izrečena v krajšem trajanju. Torej je bil v obravnavanem primeru varnostni ukrep izgona tujca iz države po členu 70/I KZJ v trajanju dveh let, že po samem zakonu nadomeščen z enako dolgo stransko kaznijo izgona tujca iz države (člen 40 v zvezi s členom 394 KZ). V obratnem primeru bi namreč prišli do nesmiselne situacije, da bi bil deležen morebitne izredne omilitve lahko le tujec, ki mu je bil poprej izrečen izgon iz države za vselej, tisti, ki mu je bil tak varnostni ukrep izrečen v krajšem trajanju, pa ne.

Določba člena 393 KZ, na katerega se sklicuje vrhovna državna tožilka v svojem predlogu, pa velja le za presojo zakonitosti na podlagi izrednih pravnih sredstev, vloženih zoper pravnomočne sodbe, izrečene pred uveljavitvijo KZ. V obravnavanem primeru pa ne gre za presojo zakonitosti, marveč za izredno omilitev kazni, pa tudi sodba je postala pravnomočna šele s sodbo višjega sodišča z dne 24.1.1995, torej šele po uveljavitvi KZ.

Po povedanem je podana zakonska podlaga za odločanje o obsojenčevi zahtevi za izredno omilitev kazni. Pri tem je senat VS RS ugotovil, da dejstvo, da se je obsojencu 30.11.1995, torej po pravnomočnosti sodbe, rodil otrok, ki je slovenski državljan in ki s svojo materjo, tudi slovensko državljanko, živi v Sloveniji, pomembna nova okoliščina, ki bi, če bi obstajala že v času izrekanja sodbe, očitno vplivala na to, da bi bil obsojencu izrečen izgon tujca iz države v krajšem trajanju, saj je z otrokovim rojstvom za obsojenca nastala pomembna nova obveza, stiki med starši in otroki pa so tudi ena od temeljnih pravic tako otrok kot tudi staršev.

Podan je torej zakonski razlog za izredno omilitev kazni. Zato je senat VS RS utemeljeni obsojenčevi zahtevi za izredno omilitev kazni ugodil ter mu skrajšal dobo stranske kazni izgona tujca iz države z dveh na eno leto in osem mesecev.