Jedro

Pri zahtevku po 57. členu SPDO ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ugotavljanje krivde imetnika soglasja za priključitev ali dejanskega odjemalca električne energije pa za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka posledično ni potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničina zahteva z dne 16. 8. 2017 v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije na merilnem mestu ..., na naslovu ..., zavrne (1. točka izreka), da je tožnica dolžna plačati račun, št. 71158 z dne 14. 7. 2017, iz naslova neupravičenega odjema električne energije, ki ga je za stranko z interesom izstavil njen pooblaščeni izvajalec, družba A., d. d., in sicer v roku 30 dni od dneva dokončnosti te odločbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka), ter da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila ta izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča, I U 1221/2019-17 z dne 16. 3. 2021. Toženka ugotavlja, da je v zadevi bistveno, ali je prišlo do neupravičenega odjema električne energije, kot ga opredeljuje 57. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 126/07, 1/08 – popr., 37/11 – odl. US, 17/14 – EZ-1; v nadaljevanju SPDO), ki predstavljajo predpis, ki ga je skladno z načelom zakonitosti treba uporabiti v zadevi. Navedbam tožnice glede ugotovitve o tem, kdo je posegal v omarico, ni mogoče slediti. V zadevi je namreč nesporno, da je tožnica odjemala električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav oziroma je bilo onemogočeno pravilno registriranje merilnih podatkov, s tem pa je izpolnjen pogoj iz 57. člena SPDO. Prav tako iz petega odstavka 57. člena SPDO izhaja solidarna odgovornost imetnika soglasja za priključitev in dejanskega odjemalca električne energije, zato terjatev do tožnice obstaja tudi po tej podlagi. Toženka je preverila tudi višino obračunanega zneska za neupravičen odjem, ob čemer je ugotovila, da je bil ta obračunan v skladu s 57. in 58. členom SPDO, kar podrobno utemeljuje. Tožničina zahteva, ki se nanaša na plačilo spornega računa, po mnenju toženke tako ni utemeljena.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da izpodbijana odločba ni bila izdana v 30-dnevnem roku iz četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), že iz tega razloga je treba tožbi ugoditi. Pri odločanju v ponovljenem postopku je toženka uporabila SPDO, ki so veljali v času prvotnega odločanja, ne pa sedaj veljavnih pravil (splošnih pogojev), do česar naj se sodišče opredeli. Za plačilo električne energije se uporablja enoletni zastaralni rok, zato je toženkin zahtevek za plačilo električne energije že zastaral. 4. Tožnica dalje uveljavlja, da toženka ni z ničemer izkazala, da je tožnica posegala v električno omarico, katere ključe ima le elektro podjetje oz. njegovi delavci. Tožnica zato ne more biti odgovorna za stanje v omarici. Toženka se sklicuje na zapisnik z dne 14. 6. 2017 in fotografije (teh dokazov ne obrazloži), ki da dokazujejo neupravičen odjem električne energije in odstranitev varnostne plombe iz merilnih naprav. Pri tem pa se ne opredeli do tožničinih navedb o tem, da sama v omarico ni posegala ter da ni bila poleg, ko so delavci elektro podjetja odprli omarico in kaj so delali pred fotografiranjem omarice. Vezano na navedbe o solidarni odgovornosti imetnika soglasja in dejanskega odjemalca električne energije toženka ne upošteva, da mora biti pri tej ugotovljena odgovornost oz. krivda vsakega posameznega kršilca. Tožnica se sklicuje na 240. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter navaja, da je uveljavljala razbremenitvene razloge, ki pa jih toženka ni upoštevala niti se do njih ni opredelila. V kolikor bi bilo pomembno le vprašanje, ali je prišlo do neupravičenega odjema, druge okoliščine pa se ne bi upoštevale, postopek pred toženko ne bi imel nobenega pomena. Zgolj upoštevanje zapisnika elektro podjetja bi pomenilo neenakopravno obravnavanje strank. Tožnice ob kontroli omarice ni bilo doma, ko je prišel na objekt njen partner, je bila omarica že zaprta, zato zapisnika ni podpisal. Kaj se je dogajalo med kontrolo oz. med katerimkoli od prejšnjih ogledov tožnica ne ve. Tožnica sama z elektriko ne počne ničesar, tudi njen partner kvečjemu zamenja žarnico.

5. V izpodbijani odločbi še vedno ni obrazloženo, kako je bil določen znesek na spornem računu. Tako ni pojasnjeno, kako je bil obračunan odjem 22.769 kWh, prav tako ne, kako je toženka prišla do tega, da naj bi bil neupravičen odjem na fazah L2 in L3, oziroma, zakaj naj bi bili ti priključeni na omrežje mimo merilne naprave oz. ali sta bili sploh priključeni na omrežje. Tožnica predlaga, da se do navedenega opredeli ustrezen izvedenec.

6. Nesprejemljivo in absurdno ter v neskladju z Ustavo, splošnimi pravnimi načeli in Evropsko konvencijo za človekove pravice je, da se tožnici po tem, ko je vso porabljeno električno energijo že plačala, obračuna še dodatna mesečna poraba 368,17 EUR. Tožnici namreč ni mogoče očitati samovolje, po vseh statističnih podatkih pa povprečna poraba v enostanovanjski hiši znaša med 50,00 in 70,00 EUR. Odškodnina ne sme predstavljati nikakršnega plačila zneskov, ki ne predstavljajo realne in dejanske oškodovanosti.

7. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki naloži, da v 30 dneh po prejemu sodne odločbe izda odločbo o tožničinih stroških v upravnem postopku, ter ji naloži plačilo tožničinih stroškov upravnega spora.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in prereka tožničine navedbe. Izpodbijana odločba zaradi prekoračitve roka iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 ni nezakonita, tožnica je imela možnost ravnati v skladu z 28. členom ZUS-1. Ob ponovnem odločanju je tožnica ob upoštevanju načela zakonitosti uporabila predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja. Tožničino sklicevanje na enoletni zastaralni rok je neutemeljeno, saj je v konkretnem primeru temelj izstavljenega računa neupravičena obogatitev in ne dobava energije na podlagi pogodbe. Zastaralni rok tako znaša 5 let, pri čemer je treba upoštevati tudi pravila o pretrganju zastaranja.

9. Toženka pojasnjuje, da je bil neupravičen odjem ugotovljen na podlagi listinskih in fotografskih dokazov, čemur tožnica ni oporekala. Pri ugotavljanju, ali gre za neupravičen odjem, ni treba ugotavljati dejanskega storilca, saj za ugotovitev tega zadostuje že, da je izpolnjen en izmed pogojev iz 57. člena SPDO. Ko je neupravičen odjem ugotovljen, za obveznosti iz tega naslova odgovarjata solidarno imetnik soglasja za priključitev in dejanski uporabnik. Toženka v postopku tako ugotovi le, ali je prišlo do neupravičenega odjema, preveri, ali je bilo plačilo zanj zahtevano od pravilne osebe, ter, ali je obračunani znesek pravilen. Pri neupravičenem odjemu ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa za neupravičeno obogatitev po OZ v povezavi s 57. členom SPDO. Za neupravičeno obogatitev pa protipravnost ravnanja ni pogoj za utemeljenost zahtevka, saj ne gre za odškodninski zahtevek. V zvezi z očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločbe glede zneska računa, upoštevane količine električne energije ter ugotovljenega neupravilčenega odjema na fazah L2 in L3 se toženka sklicuje na dokazila v postopku na prvi stopnji, tj. pred elektro podjetjem, in na obrazložitev izpodbijane odločbe. Iz fotografije, priložene dopisu A. z dne 22. 6. 2017, je jasno razvidno, da sta bila na merilnih tuljavah odstranjena mostička v fazah L2 in L3, kar pomeni, da na merilni napravi niso bile zabeležene količine električne energije, ki so bile odvzete iz faznih vodnikov L2 in L3. Toženka vztraja tudi, da je bil izračun narejen pravilno. V tovrstnih primerih, ko operater ne razpolaga z zanesljivimi podatki, ki bi jih lahko uporabil za ocenitev, se količine namreč določijo v skladu s pravili SPDO in ne glede na dejanski odjem. Vse komponente za izračun so bile v izpodbijani odločbi obrazložene, izračun pa se tako lahko preveri.

10. Stranka z interesom se v odgovoru na tožbo opredeljuje do tožbenih očitkov, te označuje za neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

11. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 861/2021-16 z dne 21. 3. 2023, sklenil, da v zadevi odloča sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku.

12. Sodišče je v zadevi dne 25. 4. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnica (osebno in po pooblaščencu), toženka (po pooblaščencu) ter stranka z interesom (po pooblaščenki).

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listini, ki sta priloga tožbe na list. št. A2 in A3, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

14. Dokazni predlog tožnice po vpogledu v spis tega sodišča, I U 1221/2019, podan z namenom ugotovitve, kdaj je bila toženki vročena sodba v navedeni zadevi, je sodišče zavrnilo kot nepotreben; v zadevi je namreč nesporno, da toženka izpodbijane odločbe ni izdala v tridesetih dneh po prejemu sodbe tega sodišča, I U 1221/2019 z dne 16. 3. 2021, s katero je bila odpravljena njena predhodna odločitev o tožničinem zahtevku.

15. Dokazne predloge tožnice po njenem zaslišanju, po zaslišanju priče B. B. ter po angažiranju izvedenca ustrezne elektro stroke je sodišče zavrnilo kot nedopustne v skladu z 52. členom ZUS-1. Teh dokaznih predlogov tožnica namreč ni predlagala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tega pa po presoji sodišča ni uspela opravičiti. Sodišče ob tem pojasnjuje, da izjavljanje stranke v upravnem postopku (na kar se je tožnica sklicevala v zvezi z dokaznim predlogom njenega zaslišanja) ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje. Pri pravici stranke do izjave v postopku ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, ampak, da se ji da možnost izjavljanja v postopku. To pomeni, da v strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ni inkludirano zaslišanje stranke (tožnice) kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je tožnica s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagala tudi svoje zaslišanje.1 Prav tako pa sodišče ne more slediti argumentu tožnice, da je dokazna predloga svojega zaslišanja in zaslišanja priče B. B. predlagala že v upravnem sporu v zadevi, I U 1221/2019, saj dokaznih predlogov, podanih v okviru sodnega postopka, ni mogoče šteti za dokazne predloge, podane v okviru upravnega postopka pred upravnim organom. Dokazna predloga po zaslišanju tožnice in priče B. B. sta (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) po presoji sodišča sicer tudi nerelavantna.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka v postopku po 413. členu Energetskega zakona (EZ-1) odločila o tožničinem zahtevku, vezanem na neupravičen odjem električne energije, ter tega zavrnila.

18. Tožnica v tožbi najprej uveljavlja, da toženka izpodbijane odločbe (v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča z dne 16. 3. 2021) ni izdala v tridesetdnevnem roku od prejema sodbe, že zaradi tega pa je treba tožbi ugoditi.

19. Naslovno sodišče je s sodbo, I U 1221/2019 z dne 16. 3. 2021, odpravilo odločbo, s katero je toženka dne 2. 7. 2019 prvič odločila o tožničinem zahtevku, ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Kot pravilno izpostavlja tožnica, iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 izhaja, da mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče. V zadevi je nesporno, da toženka izpodbijane odločbe v navedenem roku ni izdala – to dejstvo toženka namreč sama priznava v odgovoru na tožbo (izvajanje dokaza, predlaganega v dokazovanje navedenega dejstva, in sicer vpogleda v spis tega sodišča, I U 1221/2019, je bilo posledično nepotrebno). Vendar pa je ob zapisanem treba pojasniti, da zgolj dejstvo izdaje izpodbijane odločbe po izteku roka iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo je zato treba odpraviti. Posledice neupoštevanja navedenega roka so namreč določene v drugem in tretjem odstavku 65. člena ZUS-1, iz katerih izhaja, da je imela tožnica po izteku tega roka možnost na toženko nasloviti (posebno) zahtevo za izdajo upravnega akta, v kolikor toženka tega ne bi izdala tudi v nadaljnjih sedmih dneh, pa je imela možnost na naslovno sodišče vložiti tožbo zaradi molka organa. Tožnica tega ni storila, zgolj z uveljavljanjem zamude roka iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v tožbi zoper izpodbijano odločbo pa nezakonitosti te ne more izkazati.

20. Tožnica dalje uveljavlja, da je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe kot podlago uporabila SPDO, ne pa sedaj veljavnih sistemskih pravil. 21. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da se v primeru, ko je upravna odločba odpravljena, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. Ker nova odločba po svojem pravnem učinku tako nadomesti odločbo, ki je bila odpravljena, je treba načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP razlagati tako, da mora organ pri izdaji odločbe v ponovljenem postopku upoštevati pravno stanje, ki je bilo ob izdaji odpravljene odločbe2. V konkretnem primeru to pomeni, da je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe kot materialnopravno podlago pravilno upoštevala SPDO, ki so bili v veljavi v času izdaje prvotne odločbe o tožničinem zahtevku, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

22. Tožnica uveljavlja tudi, da je toženkin zahtevek zastaral, saj se za plačilo električne energije uporablja enoletni zastaralni rok iz 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

23. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da terjatev stranke z interesom v konkretnem primeru ne temelji na izdanih računih za dobavo električne energije, temveč na tožničini neupravičeni obogatitvi (kar bo podrobneje obrazloženo tudi v nadaljevanju). Ker terjatev stranke z interesom tako temelji na določilu prvega odstavka 190. člena OZ, je njeno zastaranje treba obravnavati na podlagi 346. člena OZ. Ta določa, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ker za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve zakon ne določa posebnega roka, velja za te terjatve splošni, petletni zastaralni rok3. Ob tem je treba upoštevati tudi določbe OZ o pretrganju zastaranja, s tem v zvezi pa tudi, da je bila v konkretnem primeru obveznost plačila terjatve stranke z interesom tožnici (pred iztekom zastaralnega roka) naložena tudi z izpodbijano odločbo toženke (pred tem pa že z odpravljeno odločbo), kot pristojnega organa za odločitev o tožničinem zahtevku v skladu s prvim odstavkom 413. člena EZ. Tožbenemu očitku, da je terjatev stranke z interesom do tožnice zastarala, utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

24. Tožnica v nadaljevanju tožbe v bistvenem uveljavlja, da sama ni z ničemer posegala v elektro omarico, toženka pa ji tega ni dokazala.

25. Iz 57. člena SPDO izhaja, da se kot neupravičen odjem (med drugim) šteje, če uporabnik odjema električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov (prvi odstavek).

26. Po presoji sodišča je v zadevi nedvoumno izkazano, da je na objektu, v lasti tožnice, prišlo do odjema električne energije mimo merilnih naprav, tako pa do tožničinega neupravičenega odjema električne energije v smislu 57. člena SPDO. Iz zapisnika z dne 14. 6. 2017, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi toženka, tako (med drugim) izhaja, da sta bila na (tožničinem) merilnem mestu odstranjena dva merilna (napetostna) mostička na L2 in L3. Navedeno je jasno razvidno tudi iz fotografij, ki so priloga zapisniku in na katere se ravno tako sklicuje toženka. V posledici tega je odjem električne energije za tožničin objekt na fazah L2 in L3 potekal mimo merilne naprave, kar toženka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča (in v nasprotju z drugačnimi, po presoji sodišča neutemeljenimi tožbenimi očitki) tudi ustrezno pojasnjuje. Tožnica tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tekom postopka pred toženko konkretizirano ni ugovarjala (ni torej konkretizirano uveljavljala, da do odjema mimo merilne naprave sploh ni prišlo), pač pa je v bistvenem uveljavlja zgolj, da toženka ni izkazala, da bi bila za stanje v omarici odgovorna prav tožnica, saj da sama v omarico ni posegala (in ni bila prisotna tudi pri pregledu omarice), tako pa ji tudi ni mogoče nalagati kakršnegakoli plačila, če je bilo z omarico oz. merilnim mestom kaj narobe. Enako (kot že navedeno) tožnica uveljavlja tudi v tožbi. Tako zatrjevano dejstvo pa z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni relevantno.

27. Pri zahtevku, kot ga je na tožnico naslovila stranka z interesom, gre po pravni naravi za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kot jo ureja 190. člen OZ. Skladno s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz navedene materialnopravne podlage so: obogatitev na eni in prikrajšanje (na škodo drugega) na drugi strani, vzročna zveza med njima in odsotnost pravnega temelja oziroma pravne podlage za prehod premoženja4. Te predpostavke so v konkretni zadevi izpolnjene: tožnica je v svojem objektu na fazah L2 in L3 odjemala električno energijo mimo merilne naprave, zaradi česar ji ta (v tem delu) ni bila obračunana, s čemer je bila tožnica (za vrednost tako odjete električne energije) obogatena, stranka z interesom prikrajšana, med obogatitvijo in prikrajšanjem je podana vzročna zveza, za takšen prehod premoženja pa tudi podana ni pravna podlaga (nesporno je, da je tožnica kot uporabnica sicer upravičena odjemati električno energijo, a mora biti njen odjem v celoti izmerjen, tožnica pa ga mora tudi v celoti plačati). Ob povedanem je zatrjevanje tožnice, da sama v električno omarico ni posegala (oz., da toženka tega ni izkazala) nerelavantno, nerelevantni pa so tudi dokazi, usmerjeni v dokazovanje tega dejstva (tudi sicer nedopustna dokaza z zaslišanjem tožnice in priče B. B.). Protipravnost ravnanja tožnice namreč ni pogoj za utemeljenost zahtevka stranke z interesom, saj pri tem ne gre za odškodninski zahtevek, kot očitno zmotno šteje tožnica, pač pa (kot že povedano) za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka posledično pri odločanju v predmetnem sporu ni bila dolžna ugotavljati, kdo je posegal v elektro omaro na tožničinem objektu (oz., ali je bila to tožnica), pač pa je za njeno odločitev zadostovala že ugotovitev, da je tožnica neupravičeno odjemala električno energijo v smislu 57. člena SPDO5. 28. Vezano na tožbene očitke o tem, da postopek pred toženko ob upoštevanju predstavljenega stališča ne bi imel nobenega pomena, sodišča pojasnjuje še, da gre pri navedenem postopku za poseben institut reševanja sporov, urejen v 413. členu EZ-1, ki se vodi v (posebnem) upravnem postopku pred toženko in ne za sodni postopek za plačilo odškodnine (ali uveljavljanje druge terjatve) po OZ. Postopek pred toženko (ki ga je kot način reševanja spora izbrala tožnica sama) se vodi v skladu z določbami 415. do 419. člena EZ-1, tudi presojo pravilnosti in zakonitosti ravnanja toženke pa je tako treba opraviti upoštevajoč naravo in predpisan potek postopka pred njo.

29. Tožnica kot sporno izpostavlja tudi toženkino sklicevanje na solidarno in neomejeno odgovornost imetnika soglasja za priključitev in dejanskega odjemalca električne energije, v zvezi s čemer uveljavlja, da mora biti pri solidarni odgovornosti ugotovljena odgovornost oz. krivda vsakega posameznega kršilca za točno določeno kršitev. Sodišče vezano na navedeno ponavlja, da pri zahtevku po 57. členu SPDO ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ugotavljanje krivde imetnika soglasja za priključitev ali dejanskega odjemalca električne energije pa za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka posledično ni potrebno. Na navedeno ne more v ničemer vplivati v petem odstavku 57. člena SPDO vsebovana določba o solidarni odgovornosti teh subjektov za obveznosti v primeru ugotovljenega neupravičenega odjema, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

30. Tožnica v tožbi uveljavlja tudi, da toženka ni ustrezno obrazložila, kako je prišla do zneska, ki je bil zaračunan tožnici.

31. Sodišče vezano na navedeno najprej pojasnjuje, da mora skladno s četrtim odstavkom 57. člena SPDO v primeru, če ni mogoče ugotoviti, kdaj se je začel neupravičeni odjem, uporabnik plačati neupravičeni odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje dvanajst mesecev nazaj od dneva ugotovitve neupravičenega odjema. V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšna je bila dejanska neupravičena poraba (to pa po presoji sodišča že po naravi stvari velja tudi v primeru, ko je odjem potekal mimo merilne naprave), se ocenitev količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema izvede na način, opredeljen v 58. členu SPDO. V primeru, ko gre za uporabnika na nizki napetosti, merilne naprave pa niso registrirale vse odvzete električne energije, se količina električne energije v skladu z 2.a) točko 58. člena SPDO določi tako, da se obračunska moč, ki jo določa zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka in napetosti 230 V, množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer: v mesecih od 1. oktobra do 31. marca 200 ur/mesec, v mesecih od 1. aprila do 30. septembra 130 ur/mesec. V skladu z 2.d) točko 58. člena SPDO pa se v primeru, če je bilo posegano na napravo za omejevanje toka ali na registracijo moči, moč določi tako, da se upoštevajo nazivni toki, ki ustrezajo vrsti in prerezu vodnikov, po katerih je bil ta odjem izveden.

32. Vse navedeno je v izpodbijani odločbi obširno utemeljila tudi toženka, in sicer tako s sklicevanjem na pravno normo (predstavljene določbe SPDO), z navedbo konkretnega dejanskega stanja kot tudi s subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo. Toženka je tako pojasnila, da je tožnica električni tok neupravičeno odjemala preko faz L2 in L3, ki sta bili na omrežje priključeni mimo merilne naprave, neupravičen odjem je bil ugotovljen dne 14. 6. 2017, zato je bil tožnici neupravičen odjem obračunan od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017. Prav tako je obširno pojasnila tudi način izračuna moči neupravičenega odjema (11,5 kW), ob sklicevanju na že citirano določbo 2.a) točke 58. člena SPDO pa tudi način izračuna ter skupno višino neupravičeno odvzete električne energije. Ob upoštevanem okoliščina, da toženka v izpodbijani odločbi ni prikazala samega izračuna, ne vpliva na ustrezno obrazloženost izpodbijane odločbe in zmožnost preizkusa pravilnosti te, saj so za izvedbo izračuna potrebne zgolj osnovne računske operacije6 (6 mesecev x 11,5 kW x 200 h/mesec = 13.800 kWh, 6 mesecev x 11,5 kWh x 130 h/mesec = 8.970 kWh, skupaj tako 22.770 kWh; tožnici je bilo – zaradi zaokroževanja ob načinu izračuna, pri katerem so bili zneski iz 2.d) točke 58. člena SPDO razdeljeni na dneve - dejansko zaračunano 22.769 kWh, tj. 1 kWh manj). Ob zapisanem sodišče dodaja še, da je bila tožnica še pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena tudi z dopisom „Neupravičen odjem električne energije“ z dne 16. 6. 2017, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka in iz katerega izhaja tudi izračun višine neupravičeno odvzete električne energije. Po povedanem sodišče sodi, da je izpodbijana odločba v zvezi z obračunano količino neupravičeno odvzete električne energije ustrezno obrazložena, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

33. Neutemeljeno je po povedanem tudi tožničino sklicevanje na njeno siceršnjo porabo električne energije in na povprečno porabo v enostanovanjskih hišah, od katere obračunana poraba močno odstopa. Ponovno gre namreč pojasniti, da je stranka z interesom v primeru, ko ni mogoče ugotoviti dejanskega obdobja in količin neupravičenega odjema električne energije, tega upravičena obračunati v skladu s citiranima 57. in 58. členom SPDO, kar je v konkretnem primeru po ugotovitvah toženke (ki jim, kot pojasnjeno v predhodnem odstavku, pritrjuje tudi sodišče) tudi pravilno storila.

34. Tožnica uveljavlja še, da bi ji toženka morala priznati stroške postopka pred njo. Ob upoštevanju, da tožnica (sledeč izpodbijani odločbi) z zahtevkom pred toženko ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP pravilna tudi posledična odločitev toženke, da se tožničina stroškovna zahteva zavrne.

35. Po povedanem sodišče sodi, da tožnica nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

36. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

37. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019. 2 Prim. KERŠEVAN, Erik; ANDROJNA, Vilko: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 415; enako npr. tudi Vrhovno sodišče v sodbi, I Up 14/2006 z dne 17. 10. 2017. 3 Prim. tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1124/2018 z dne 26. 9. 2018, ter, I Cp 376/2014 z dne 3. 9. 2014. 4 Smiselno enako npr. tudi Višje sodišče v Celju v sodbi, Cp 299/2014 z dne 30. 10. 2014 5 Smiselno enako naslovno sodišče tudi v sodbi v primerljivi zadevi, I U 90/2018-13 z dne 9. 1. 2020 6 Prim. tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, Cp 1348/2015