Jedro

V primeru pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja je treba, skladno z določbo 347. člena OZ, upoštevati triletni zastaralni rok in ne petletni zastaralni rok, ki velja v primeru zahtevkov iz naslova plač oziroma nadomestil plač kot terjatev iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 28. 7. 2016 in št. ... z dne 6. 6. 2016 in da se tožencu naloži neposredno izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo tožnika z dela za mesec avgust in september 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2013 dalje do plačila. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v celotnem trajanju postopka uveljavljal petletni zastaralni rok za zahtevana izplačila in sicer na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZDR-1), ki kot posebni zakon v 202. členu določa petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je pri presoji zastaranja uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) kot splošnega predpisa, namesto ZDR-1 kot posebnega predpisa. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca v zvezi z uporabo 202. člena ZDR-1 in tudi ni navedlo, zakaj je pri presoji upoštevalo določbe OZ, ne pa določb ZDR-1. Sodišče prve stopnje prav tako ni obrazložilo, zakaj je nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo štelo za terjatev iz naslova socialnega zavarovanja in ne za terjatev iz naslova delovnega razmerja, kar je tudi odločilno dejstvo za razsojanje v tem primeru. Meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo načelo enakosti pred zakonom. Če bi pri nadomestilu plače zaradi začasne zadržanosti od dela šlo za občasno terjatev, bi to pomenilo, da delavec po poteku treh let ne bi več mogel zahtevati izplačila nadomestila plače od delodajalca, kar pa je v nasprotju z uveljavljano sodno prakso, ki se v primerih zahtevkov delavcev od delodajalca z naslova plač in nadomestil plač upošteva petletni zastaralni rok. Zadeva VIII Ips 133/2000 se nanaša na tek zamudnih obresti in za konkreten primer ni relevantna. Dodatno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do navedb tožnika glede sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1780/2013, v kateri je sodišče odločilo, da za terjatve iz naslova bolniškega nadomestila v breme zdravstvenega zavarovanja ne velja triletni zastaralni rok.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec strinja z obrazložitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, da je pravica do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ). Ker je nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zastara ta terjatev v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma zastara v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo bili le-to izplačano. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 314/2016 ter zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 206/2009 v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve iz naslova preplačila nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 21. 4. 2016 vložil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela za obdobje od 29. 12. 2010 do 25. 3. 2011. Toženec je zahtevo z odločbo z dne 6. 6. 2016 zavrnil z obrazložitvijo, da je terjatev zastarala. Z dokončno odločbo z dne 28. 7. 2016 pa je toženec tožnikovi pritožbi delno ugodil, odpravil citirano prvostopno odločbo ter zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela za obdobje od 17. 11. 2010 do 25. 3. 2011 in za obdobje od 10. 5. 2011 do 23. 9. 2011 ter enako štel, da je tožnikova terjatev ob vložitvi zahteve že zastarala.

7. V tej zadevi je sporen rok za zastaranje terjatve, konkretno je sporno, ali za pravico do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela velja petletni ali triletni zastaralni rok, posledično pa je sporno, ali je terjatev iz naslova začasne zadržanosti od dela ob vložitvi zahteve zastarala.

8. Pravica do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni zavarovanca, ki traja več kot 30 dni, je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo določa ZZVZZ. Da gre za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja potrjuje tudi določba četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa, da v primeru daljše delavčeve odsotnosti z dela od tridesetih delovnih dni, delodajalec izplača nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.

9. Glede na to, da gre pri nadomestilu plače za čas začasne zadržanosti od dela tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je sodišče prve stopnje zastaralni rok pravilno presojalo po določbah OZ in ne po ZDR-1. Razloge za to je tudi ustrezno obrazložilo, zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Isto velja za anuitete, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, vendar ne velja za obročna odplačila in druge dele izpolnitve. Ne glede na prvi odstavek tega člena zastarajo obresti od terjatev, katerih zastaralni rok je krajši od treh let, v enakem roku kot glavna terjatev (347. člen OZ).

11. Glede na to, da je nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela in da so izpolnjene značilnosti določene v 347. členu OZ, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za občasne denarne dajatve in da je potrebno tudi v primeru pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja skladno z določbo 347. člena OZ upoštevati triletni zastaralni rok in ne petletni zastaralni rok, ki velja v primeru zahtevkov iz naslova plač oziroma nadomestil plač kot terjatev iz delovnega razmerja.

12. V zadevi I Cpg 1780/2013, na katero se sklicuje pritožba, ne gre za identičen primer, pač pa za terjatev delodajalca za refundacijo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vendar je tudi v tej zadevi sodišče poudarilo, da gre za terjatev občasne dajatve, ki nastane zaradi izjemnih okoliščin za določen čas, ki je daljši od tridesetih delovnih dni, praviloma pa je krajši od enega leta, skoraj zagotovo pa je celoten čas izplačevanja v vsakem primeru krajši od treh let. Ker ne gre za identičen primer, kot je obravnavani, se sodišču prve stopnje do njega ni bilo potrebno opredeljevati.

13. Glede na to, da je nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela pravica iz zdravstvenega zavarovanja, tudi ni nobenega razumnega razloga, da bi se te terjatve obravnavale drugače, kot dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za katere je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 133/2000 zavzelo stališče, da so dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po svoji naravi občasne denarne dajatve. Za občasno dajatev pa znaša zastaralni rok na podlagi 347. člena OZ tri leta.

14. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Teči začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.

15. Triletni zastaralni rok je v obravnavani zadevi začel teči od najmlajše terjatve že 19. 6. 2011, saj bi tožnik že takrat mogel terjati povračilo nadomestila plače za maj 2011. Posledično pa to pomeni, da gre za zastaranje vseh terjatev tožnika, saj je zahtevo vložil šele 21. 4. 2016, zastaranje triletnega roka pa je nastopilo že v letu 2014. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca z dne 6. 6. 2016 in z dne 28. 7. 2016 in da se tožencu naloži neposredno izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo tožnika z dela za mesec avgust in september 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2013 dalje do plačila, zavrnilo, ker je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila zaradi zastaranja terjatve.

16. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.