Jedro

Toženka (poslovodkinja v trgovini) je prejeto gotovino shranjevala v navadni kuverti v zadnjem delu poslovalnice, pri čemer je bila kuverta povsem nezavarovana, kar je omogočalo prost dostop do gotovine in prilaščanje sredstev tožeče stranke. Z delegacijo nalog je študentkam omogočila razpolaganje z gotovino. Stanja gotovine v kuverti ni nadzirala, prav tako tega stanja ni nikoli primerjala z realiziranim prometom ali z nakazili na bančni račun tožeče stranke. Na podlagi navedenih okoliščin je toženki mogoče očitati, da je do ugotovljenega manka gotovine prišlo zaradi njenega hudo malomarnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 9.810,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je (po nasprotni tožbi) naložilo, da je dolžna toženki v roku 15 dni obračunati: regres za letni dopust za leto 2007 v višini 625,94 EUR bruto in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2007 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila. Kar je toženka po nasprotni tožbi zahtevala več oziroma drugače (39,06 EUR regresa za letni dopust 2007, zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za leto 2007 pred 24. 10. 2007 in za leto 2008 pred 2. 7. 2008) je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti znesek 668,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne s stroškovno posledico.

Navaja, da je bila toženka v času obratovanja trgovine edina zaposlena delavka. Dejansko je trgovino vodil direktor A.A.. Študentka B.B. je izpovedala, da je štela direktorja za svojega nadrejenega delavca. Ta je prav tako organiziral delo v trgovini A. Direktor tožene stranke ni zagotovil sefa, v katerega bi lahko prodajalke shranjevale gotovino. S strani toženke je bil redno obveščen o prejetih gotovinskih plačilih, v vsem času poslovanja trgovine ni izvršil vpogleda v bančne izpiske, iz katerih bi – ob primerjavi poročil toženke – lahko ugotovil, da je prišlo do razhajanja in s tem zmanjšal škodo.

Glede na dvoizmensko delo, toženka ni mogla imeti nadzora nad delom študentk, ki so prodajale nogavice v dnevni izmeni. Toženka in študentke so podatke o poslovanju dnevno sporočale C.C.. A.A. je izpovedal, da niso vršili nobene kontrole, kljub temu da so vedeli, da so denar v bančni sef oddajali tudi študenti in ne le toženka.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pravno relevantni za odločitev o spornem razmerju med pravdnima strankama. Tako ni ugotovilo, zakaj je tožena stranka šele po zaprtju trgovine ugotovila sporni manjko denarja. Prav tako ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je bilo ravnanje toženke skrajno malomarno. Ni namreč ugotovilo, kaj bi morala toženka narediti, da bi lahko vzpostavila nadzor nad študenti in ugotovila sporni manjko. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi sama navedla, da je med pravdnima strankama veljal dogovor, da se denar na račun tožene stranke odprt na banki polaga takrat, ko je v blagajni večja količina denarja (enkrat tedensko). Sodišče prve stopnje tudi ni raziskalo, kaj je tožena stranka storila za to, da bi se preprečilo odtujevanje denarja. Zaslišana priča B.B. je izpovedala, da je bilo delo študentke in delo toženke popolnoma enako. Toženka je dodatno le enkrat mesečno izpolnila dnevnik. Toženka za delo študentk ne more odgovarjati, tožeča stranka pa prav tako ni dokazala, da je manjko povzročila prav toženka.

Sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti samo na določila sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne da bi pri tem ugotovilo, na kakšen način je tožena stranka organizirala delovni proces, ki bi toženki omogočil izvajanje del in nalog navedenih v pogodbi o zaposlitvi. Zgolj zato, ker je v pogodbi o zaposlitvi toženke določeno, da mora vršiti kontrolo nad gotovinskim poslovanjem in odnašati denar v trezor – pri čemer tožeča stranka ni zagotovila pogojev, ki bi toženki omogočili izvrševanje teh del in nalog - toženka ne more biti odgovorna za zatrjevano škodo s strani tožeče stranke.

V potrditev svojih pritožbenih navedb se toženka sklicuje na prakso pritožbenega sodišča (konkretno odločbe: Pdp 1054/2011 z dne 15. 3. 2012, Pdp 415/2010 z dne 21. 10. 2010, Pdp 539/2010 z dne 10. 6. 2010, Pdp 25/2009 z dne 10. 9. 2009 in Pdp 1053/2008 z dne 22. 1. 2009). Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere smiselno uveljavlja toženka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Toženka se v uvodu pritožbe sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, vendar kasneje teh kršitev ne konkretizira, razen v delu, ko očitno (sicer brez ustrezne pravne kvalifikacije) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev, ki jo uveljavlja pritožba z navedbo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je bilo ravnanje toženke skrajno malomarno, ni podana. Za to kršitev bi šlo, če bi imel izpodbijani del sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje ravnanje toženke v zvezi s poslovanjem z gotovino označilo za hudo malomarno (glej točko 11. obrazložitve).

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženke zahteva plačilo 9.810,47 EUR, kar predstavlja manko gotovine (razliko med prejetimi plačili in na račun tožeče stranke položenimi denarnimi sredstvi), ugotovljen v zvezi s poslovanjem v trgovini A., v kateri je bila zaposlena toženka kot poslovodkinja. Toženka je vložila nasprotno tožbo v kateri zahteva izplačilo regresa za letni dopust za leti 2007 in 2008. Sodišče prve stopnje je zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi ugodilo. Tožeča stranka se zoper odločitev sodišča prve stopnje o plačilu regresa za letni dopust (II. točka izreka izpodbijane sodbe) ne pritožuje, zato je ta odločitev že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

V zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do primanjkljaja oziroma škode prišlo zaradi pomanjkljivega nadzora nad poslovanjem z gotovino, za kar je odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je ravnanje toženke v zvezi s poslovanjem z gotovino mogoče označiti kot hudo malomarnega, zaradi česar je zaključilo, da je podana njena odškodninska odgovornost za vtoževano premoženjsko škodo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 4 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: Prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo povrniti. Ker se po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. in 135. člen OZ), je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da mu je škodo povzročil delavec, bodisi namenoma, bodisi s hude malomarnosti. To v bistvu pomeni, da mora delodajalec, v kolikor želi od delavca uveljavljati njegovo odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 182. člena ZDR, v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo).

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do primanjkljaja oziroma škode prišlo zaradi pomanjkanja nadzora nad poslovanjem z gotovino, za kar je odgovorna toženka. Toženka je namreč tudi sama priznala, da ni vodila nikakršnega nadzora nad gotovinskim poslovanjem, čeprav je bila po pogodbi o zaposlitvi to njena obveznost (med drugim je bila zadolžena za kontrolo nad gotovinskim poslovanjem, izdajo dnevnih poročil o prodaji in vplačilih, izdajo poročil za pregled poslovanja ter odnos denarja v trezor). Naloge v zvezi z gotovinskim poslovanjem je delegirala tudi študentkam, pri čemer jih pri tem ni nadzirala, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nedopustno ravnanje oziroma opustitev.

Ob upoštevanju situacije, kot jo je v trgovini A. ugotovilo sodišče prve stopnje v času, ko je bila tam kot poslovodja zaposlena toženka, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je toženki mogoče očitati, da je pri poslovanju z gotovino ravnala hudo malomarno.

Huda malomarnost je podana, če se je povzročitelj škode zavedal, da bo lahko zaradi njegovega dejanja (ali opustitve) nastala škoda, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo lahko odvrnil. Pogoj za hudo malomarnost kot obliko krivde je torej po eni strani zavedanje povzročitelja škode o možnosti nastanka škode kot posledice njegovega ravnanja, po drugi strani pa njegova lahkomiselnost (da škoda kljub temu ne bo nastala) oziroma precenjevanje svojih možnosti (da bo njen nastanek lahko preprečil). Povzročitelju škode se lahko očita hudo malomarnost, če ravna skrajno nepazljivo in zanemari tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi glede na skrbnost strokovnjaka - v odvisnosti od konkretne situacije), kar vse se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin primera.

Z ozirom na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (da je toženka prejeto gotovino shranjevala v navadni kuverti v zadnjem delu poslovalnice, pri čemer je bila kuverta povsem nezavarovana, kar je omogočalo prost dostop do gotovine in prilaščanje sredstev tožeče stranke; da je z delegacijo nalog študentkam omogočila razpolaganje z gotovino; da ni nadzirala stanja gotovine v kuverti; da tega stanja ni nikoli primerjala z realiziranim prometom ali z nakazili na bančni račun tožeče stranke) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženki mogoče očitati, da je do ugotovljenega manka gotovine prišlo zaradi njenega hudo malomarnega ravnanja. Skrb nad prejeto gotovino je ena od pomembnejših nalog vodje poslovalnice, ki je bila kot delovna obveznost tudi jasno opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, zato bi morala biti toženka tudi po oceni pritožbenega sodišča na poslovanje z gotovino še toliko bolj pozorna.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugotovitev, da je lastniki niso opozorili na manko že v spornem času (ki jo toženka izpostavlja tudi v pritožbi) oziroma, da tudi tožeča stranka poslovanja z gotovino ni nadzirala, na odgovornost toženke ne vpliva, saj je bila to njena obveznost iz pogodbe o zaposlitvi.

Toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo, kako bi toženka lahko vzpostavila nadzor nad študenti in ugotovila morebitni manko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve toženka v pritožbi ne izpodbija, da toženka ni nadzirala stanja gotovine v kuverti, prav tako tega stanja gotovine ni primerjala z nakazili na bančni račun oziroma sef tožeče stranke, kar bi bila kot poslovodkinja gotovo dolžna storiti. Povsem logično je, da bi to tudi lahko storila, in sicer ne glede na to, da je bilo delo v trgovini organizirano dvoizmensko, in da so delo opravljale tudi študentke, zato so vse njene pritožbene navedbe, da ji tožeča stranka ni omogočila izvrševanja del po pogodbi o zaposlitvi, neutemeljene.

Toženka v pritožbi navaja, da za delo študentk ne more biti odgovorna. Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovarja, da je odškodninska odgovornost toženke podana, ker ni vodila ustreznega nadzora nad poslovanjem z gotovino v posledici česar je prišlo do ugotovljenega manka gotovine. To je bila njena dolžnost po pogodbi o zaposlitvi, zato je bila v primeru delegacije svojih nalog na študentke, dolžna njihovo ravnanje z gotovino nadzorovati. Glede na to, da so z gotovino ravnale tudi študentke pa je bila njena dolžnost (kot dolžnost poslovodkinje), da ustrezno nadzoruje stanje gotovine v kuverti in to primerja z nakazili na račun tožene stranke, še toliko večja.

Tudi okoliščina, da tožeča stranka v trgovini ni zagotovila sefa, kjer bi se lahko varno shranjeval denar, vtoževane odškodninske odgovornosti toženke ne uspe razbremeniti. Če bi toženka nadzirala stanje gotovine v kuverti (kar je bila tudi njena obveznost iz pogodbe o zaposlitvi), bi namreč manko oziroma razhajanja lahko ugotovila in s tem preprečila vtoževano škodo.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so pravno relevantne v tem sporu. Okoliščine, ki jih toženka v pritožbi izpostavlja (med njimi zlasti: da je dejansko trgovino vodil takratni direktor, ki tudi ni zagotovil sefa za shranjevanje gotovine; da tožeča stranka ni izvajala nobene kontrole nad prejetimi nakazili gotovine; da so bile v trgovini zaposlene tudi študentke; da je bilo delo organizirano dvoizmensko, da so tajnici tožeče stranke dnevno poročali o stanju gotovine ipd.) pa iz navedenih razlogov ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost toženke za vtoževani manko denarja.

Toženka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na prakso pritožbenega sodišča (konkretno odločbe: Pdp 1054/2011 z dne 15. 3. 2012, Pdp 415/2010 z dne 21. 10. 2010, Pdp 539/2010 z dne 10. 6. 2010, Pdp 25/2009 z dne 10. 9. 2009 in Pdp 1053/2008 z dne 22. 1. 2009). Ugotovitev, ali je podana odškodninska odgovornost delavca in s tem ali je delavcu mogoče očitati, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, je namreč odvisna od dejanskih ugotovitev konkretnega primera. Iz navedenih odločb izhaja drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru. V citiranih odločbah delodajalec ni uspel dokazati, da je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja delavca oziroma ravnanja delavca ni bilo mogoče označiti kot naklepnega oziroma hudo malomarnega, zato tudi ni podana njegova odškodninska odgovornost za vtoževano škodo. V tem sporu pa je tožena stranka uspela dokazati, da je do manka gotovine prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženke, ki ga je storila iz hude malomarnosti, zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini pravilna in zakonita.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).