Jedro

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).

Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 2093/2013 z dne 9. 10. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen tri mesece zapora, nakar mu je bila po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 ob upoštevani določeni kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, izrečeni v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 14734/2013 z dne 22. 2. 2017, ki je postala pravnomočna 6. 6. 2017 z določeno preizkusno dobo treh let in ki ni bila preklicana ter upoštevaje kazni, določeni v izrečeni sodbi, po 3. točki drugega odstavka 53. člena, določena enotna kazen 12 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenec je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, oškodovancu B. B. pa je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 263,48 EUR. S presežkom je bil oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Zoper sodbo sta se pritožila obsojenec in oškodovanec.

2. Višje sodišče je obsojenčevi pritožbi delno ugodilo ter prvostopenjsko sodbo, dodatno še po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter v odločbi o enotni kazni in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je bila obsojencu za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem je bila obsojenčeva pritožba zavrnjena kot neutemeljena ter v nerazveljavljenih delih potrjena prvostopenjska sodba.

3. Obsojenec je nato v zadevi 8. 6. 2022 v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve 370., 371. in 372. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo in sodbo višjega sodišča v tem delu razveljavi.

4. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Zahtevi nasprotuje, ker ni dovoljena. O kaznivem dejanju glede katerega je bila prvostopenjska sodba razveljavljena, sodišče prve stopnje še ni odločilo, zato kazenski postopek zoper vložnika ni pravnomočno končan, prav tako pa ni postala pravnomočna sodba kot celota. Ker temeljna procesna predpostavka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni izkazana, vrhovni državni tožilec predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže. 5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan vložniku, ki se o odgovoru ni izjavil. 6. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP). Pomeni, da upravičencu v takšnem primeru ostane le še postopek z izrednimi pravnimi, od katerih je obsojenec dovoljeno izbral zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

7. Čeprav vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve po treh zakonskih določbah, je njeno bistvo v zatrjevani kršitvi 3. točke 372. člena ZKP, ker v obrazložitvi pravi, da je v zadevi za preostalo kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Višje sodišče je namreč o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločalo 29. 11. 2021, odločbo višjega sodišča je sodišče prve stopnje prejelo 27. 12. 2021, vložnik sam pa jo je prejel šele 5. 4. 2022. Pred tem, natančneje 17. 1. 2022 je obe sodišči obvestil, da je kazenski pregon s 14. 1. 2022 zastaral. B.1

8. Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Ker je po sami obrazložitvi v zahtevi nedvomno, da je sodišče prve stopnje, odločbo sodišča druge stopnje prejelo 27. 12. 2021, je tega dne tudi nastopila njena pravnomočnost, ki je obenem preprečila nadaljnji tek zastaranja kazenskega pregona kaznivega dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, do katerega bi sicer prišlo 14. 1. 2022. C.

9. Po ugotovljenem uveljavljana kršitev kazenskega zakon iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana in je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Obsojenec je bil po 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oproščen plačila sodne takse, glede na podatke, kot jih je zanj pridobilo sodišče prve stopnje.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.