Jedro

Po določbi 16. člena PUP se morajo objekti prilagoditi konfiguraciji terena in drugim naravnim razmeram kot tudi že izoblikovanim pravilom tradicionalnih načinov poselitve, zato je nedopustna kota pritličja nameravane gradnje projektirati glede na teren, umetno vzpostavljen za potrebe izgradnje nameravane gradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Koper je z odločbo navedeno v uvodu sodbe zavrnila vlogo investitorja A. d.o.o., za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo štirih stanovanjskih dvojčkov na parc. št. 1089/21, 1089/22, 1089/23, 1089/24, 1089/25 in 1089/26 k.o. B. Investitorju je naložila plačilo stroškov upravne takse v višini 17,73 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da spada gradnja na parcelnih številkah v k.o. B. na katerih namerava investitor A. d.o.o. graditi štiri stanovanjske dvojčke, po planskih aktih Mestne občine Koper, v plansko celoto KU35/11 in KU-35/1-5/PI in v ureditveno območje za poselitev, v območju izven mestnih naselij, ki je namenjeno za mešano uporabo. Zato je upravni organ pri preverjanju pogoja določenega v 1. alinei 1. odstavka 66. člena ZGO-1 upošteval določbe Odloka o spremembah in dopolnitvah PUP v občini Koper (Uradni list RS, št. 95/06 – sprem. in dopol., 124/08 – obvez. raz., v nadaljevanju PUP). Ugotovil je, da pri lociranju objektov A in B ter C in D niso spoštovani odmiki določeni v 2. odstavku 15. člena PUP in zavrnil investitorjeve pripombe v zvezi s tem. Ob upoštevanju meril in pogojev za oblikovanje stanovanjskih stavb v 16. členu PUP in podatkov v predloženi projektni dokumentaciji, upravni organ ugotavlja, da predvideni objekti etažnosti K + P + 1 + BP, ki so dejansko višji od 6,50 m, saj so vkopani s treh strani, pri vseh pa je fasada vidna v vseh štirih etažah in je kota pritličja več kot 1,20 m nad koto terena, niso oblikovani v skladu s 5. alineo (višinski gabarit stavbe na ravnem ali na terenu z rahlim nagibom (do 1 : 10) od P do P+1, možno je predvideti kletni del stavbe, ki je v celoti ali s treh strani vkopan oz. je kota pritličja največ 1,20 m nad terenom ali 1.50 m v medetažnih zamikih) in 9. alineo (pri ravnem terenu je kota venca nad koto pritličja največ 6,50 m, razpoložljivo podstrešje ali galerijo nad 1. nadstropjem pa se lahko uporabi za bivalni prostor) 2. odstavka 16. člena PUP. Investitorju pojasnjuje, da bi pri lociranju navedenih objektov moral upoštevati obstoječe stanje terena in jih projektirati tako, da bi bila kota pritličja v vsakem primeru največ 1,20 m nad obstoječim terenom, ne pa 2,80 m kot izhaja iz grafičnih prikazov. Po mnenju upravnega organa bi morala biti predvidena gradnja objektov na ravnem terenu tako, da bi bile kleti v celoti vkopane, saj bi le v takem primeru bilo možno predvideti bivalna podstrešja. V nadaljevanju upravni organ ugotavlja, da tudi 6 parkirnih mest, ki jih ima gradbena parcela, na kateri stoji stavba A1 in so predvidena - mehanska (dvojna) parkiranja, po 27. členu PUP ni predvidenih. Na navedeni parceli so torej možna le 3 PM, kar pa ni v skladu z 27. členom PUP. Po ugotovitvah upravnega organa pa tudi število parkirnih mest predvidenih k stanovanjskim stavbam B1 in B2 ne ustreza kriterijem določenim v 27. členu PUP. Po presoji upravnega organa projektna dokumentacija tudi ni skladna s 3. odstavkom 6. člena in s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, saj vsi grafični prikazi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja niso izdelani na geodetskem načrtu in nekatere tlorisne risbe tudi nimajo označenih strani neba. V nadaljevanju navaja, da objekti tudi niso pravilno klasificirani, saj bi morali biti tako objekt A kot tudi objekti B, C in D klasificirani kot dvojček to je z oznako 11210. Na podlagi vsega navedenega upravni organ ugotavlja, da pogoji iz 1. alinee 1. odstavka 66. člena ZGO-1 izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni.

Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 35108-15/2010-2-BM z dne 19.4.2010 zavrnjena. Po citiranju 66. člena ZGO-1 določbe 16. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih v občini Koper (Ur. objave št. 19/88, 7/01, 24/01 in 95/06: PUP), tudi pritožbeni organ, na podlagi podatkov predložene projektne dokumentacije in predloženega PGD, tožnici pojasnjuje, da je eden izmed razlogov za zavrnitev njenega zahtevka; ugotovitev, da se kota pritličja vseh predvidenih objektov ne nahaja maksimalno 1,20 m nad koto urejenega terena. Po stališčih pritožbenega organa je namreč že iz predloženega PGD jasno vidno, da se investitor želi izogniti predpisani koti pritličja s prilagajanjem terena objektom. PUP pa zapoveduje prilagoditev bodoče gradnje konfiguraciji terena in drugim naravnim razmeram. Ob upoštevanju pravilne ugotovitve upravnega organa prve stopnje, da je kota terena na severnem oz. severozahodnem delu vseh štirih predvidenih dvojčkov umetno zvišana in prilagojena načrtovanim objektom, se pritožbeni organ strinja s stališčem prvostopnega organa, da so objekti previsoki (ali pa premalo vkopani) oz. da so projektirani v nasprotju z določbami PUP, po katerih so že v osnovi predvideni nižji objekti praviloma etažnosti P + 1, pri čemer je možno predvideti čim manj viden kletni del stavbe (največ 1,20 m nad koto dejansko urejenega, ne pa na umetno, za potrebe gradnje, vzpostavljenem terenu. Tudi v zvezi s predvidenim načinom zagotovitev predpisanega števila parkirnih mest, pritožbeni organ meni, da je upravni organ pravilno uporabil določbo 27. člena PUP in da investitor z načrtovanimi mehaniziranimi (dvojnimi) parkirnimi mesti, ni zadostil pogoju minimalnega števila PM (v objektih A + B je predvidenih 8 stanovanjskih enot, za katere je potrebno zagotoviti 24 PM, za dvojčka C in D pa skupaj 18 PM). V predloženi projektni dokumentaciji pa ni obrazloženo niti, kako naj bi se parkiranje izvajalo oz. za kakšno napravo gre. V nadaljevanju navaja, da je ugovor tožnice, ki se nanaša na minimalni odmik in v zvezi z nepristojnostjo upravnega organa za presojo strokovnih rešitev v PGD, utemeljen. Ne strinja pa se s trditvami tožnice, da so vsi objekti pravilno označeni in se v zvezi s tem sklicuje na PUP in metodološka pojasnila in navodila za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji objektov. Glede na vse navedeno je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo s katero je Upravna enota Koper zavrnila njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zardi kršitev pravil postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja da, ji v upravnem postopku ni bila omogočena predstavitev njenega videnja dejanskega in pravnega stanja, ki izhaja iz obravnavnega PGD glede višine objekta (16. člen PUP), glede uporabe mehanskih parkirnih mest (27. člen PUP) in glede klasifikacije objekta po CC-SI klasifikaciji. Zatrjuje, da je bila z navedenimi stališči seznanjena šele z izdajo izpodbijane odločbe in da je zato podana bistvena kršitev, ki je v 146. členu ZUP opredeljena kot absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Upravni enoti očita, da je nepravilno ugotovila dejansko stanje glede višine objekta. V zvezi s tem navaja, da iz PGD izhaja, da je kota venca do 6,5 m nad koto terena, odgovorni projektant pa zagotavlja, da se objekt prilagaja konfiguraciji terena. Ker izkop na gradbišču za utrditev terena okoli objekta ni prepovedan, načrtovani objekt pa ustreza merilom, ki so predpisana s PUP, tožeča stranka meni, da bi investitor lahko tudi pred gradbenim dovoljenjem teren obdelal in nato pridobil gradbeno dovoljenje. Zato trdi, da je tudi predvidena ureditev terena okoli objekta med gradnjo povsem zakonita. Upravnima organoma očita, da nista navedla zakonske podlage ali drugega predpisa, s katerim bi bilo tožeči stranki takšno ravnanje prepovedano. Za presojo skladnosti arhitekturne in tehnične rešitve, pa bi moral biti postavljen izvedenec ustrezne stroke, saj velja sicer domneva, da je predvideno stanje, ki ga potrdi z izjavo odgovorni vodja projekta v okviru PGD, pravilno (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 928/2006 z dne 26.2.2009).

Tožeča stranka zatrjuje, da upravna organa nista pojasnila zakaj niso dovoljena parkiranja v dveh nivojih in da ji v postopku nista niti omogočila, da pojasni mehansko parkiranje. Sama je prepričana, da mehansko dvo-nivojsko parkiranje s pomočjo naprav, ni prepovedano.

V nadaljevanju pa navaja okoliščine, s katerimi izpodbija dejansko ugotovitev upravnega organa glede klasifikacije objektov, o kateri tožeči stranki ni bila dana možnost da se o njej izjasni.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi temelji izpodbijana odločitev na ugotovitvi, da projekt, ki ga je predložila tožeča stranka za gradnjo objektov ni izdelan v skladu s prostorskim aktom in da zato za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj določen v 1. alinei 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 27/03 – odl. US, 74/04, 62/04 – odl. ust. sod., 126/07 – ZGO-1). Merila in pogoje za obravnavano gradnjo na lokaciji objektov, določa Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih občine Koper (Ur. objave št. 19/88, 7/01, 24/01 in 95/06 – PUP), ki v 16. členu med drugim določa, da se morajo stavbe prilagoditi konfiguraciji terena in drugim naravnim razmeram kot tudi že izoblikovanim pravilom tradicionalnih načinov poselitve (2. alinea 2. odstavka) in da je višinski gabarit stavbe na ravnem ali na terenu z rahlim nagibom (od 1: 10), od P do P + 1, da je možno predvideti kletni del stavbe, ki je v celoti ali s treh strani vkopan, oziroma je kota pritličja največ 1,20 m nad terenom ali 1.50 m v medetažnih zamikih (5. alinea 2. odstavka 16. člena) in da je na ravnem terenu kota venca nad koto pritličja največ 6,50 m, razpoložljivo podstrešje ali galerija nad 1. nadstropjem pa se lahko uporabi za bivalni prostor (9. alinea 2. odstavka).

V zadevi ni sporno dejstvo, da so kote pritličja predvidene v predloženem PGD na terenu, umetno vzpostavljenem za potrebe izgradnje nameravane gradnje. Za tožečo stranko, ki meni, da obdelava terena z zakonom in niti drugimi predpisi, ni prepovedana, ostaja zato sporna višina kote pritličja in višina kote venca, ki je bila ugotovljena in upoštevana v izpodbijani odločbi.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, da je zatrjevani tožbeni razlog nepravilne ugotovitve višine kote pritličja in kote venca in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnih predpisov, podan z okoliščinami, na katere se sklicuje. Iz že navedenega 16. člena PUP namreč izhaja, da se morajo objekti prilagoditi konfiguraciji terena in drugim naravnim razmeram kot tudi že izoblikovanim pravilom tradicionalnih načinov poselitve. Zato so tudi določeni drugačni višinski gabariti za stavbe na ravnem ali na terenu z rahlim nagibom (od P do P + 1) in drugačni za stavbe na strmem terenu (2K + P + 1). Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je gradnja obravnavanih objektov predvidena na ravnem ali na terenu z rahlim nagibom, je po oceni sodišča upravni organ, pravilno ugotovil višino kote pritličja in na tej podlagi tudi pravilno uporabil tako 16. člen PUP kot tudi določbe ZGO-1, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje. Zato se tudi sodišče v celoti strinja z razlogi, ki sta jih v tem delu navedla oba upravna organa.

Neutemeljena je zato tudi tožbena trditev, da tožena stranka ni navedla zakona ali predpisa, na katerem bi temeljila prepoved prilagajanja terena gradnji. Ker dejstvo o tem, da je v PGD teren prilagojen gradnji, tudi za ugotavljanje drugih dejstev s pomočjo izvedenca v konkretnem primeru po presoji sodišča ni potrebno. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 928/2006 z dne 26.2.2009. Že navedena neskladnost projekta s prostorskim aktom, pa pomeni, da pogoj določen za izdajo gradbenega dovoljenja v 1. alinei 1. odstavka 66. člena ZGO-1 ni izpolnjen. Zato se sodišče s presojo utemeljenosti ostalih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na skladnost obravnavanega projekta z določbami 16. in ostalih členov PUP, ni spuščalo. Za odločanje zato tudi ni pravno pomembna sama klasifikacija objektov.

Brez podlage v upravnih spisih je tudi tožbeni razlog absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Upravni organ je pred izdajo izpodbijane odločbe namreč tožečo stranko seznanil tudi z dejstvom, da je višina predvidenih objektov neskladna s 16. členom PUP.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.