Jedro

Menica je abstraktni vrednosti papir zaradi katerega trasat nima ugovorov delne izpolnitve iz osnovnega posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: 1.Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I 97/01087 z dne 29.9.1997, ostane v celoti v veljavi v točki 1 in 3. 2.Tožena stranka je poleg tega dolžna plačati tožeči stranki znesek 98.781,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1997 do plačila.

3.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 88.274,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1999 dalje do plačila in ji povrniti 73.440,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in sicer je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I 97/01087 z dne 29.9.1997 (v nadaljevanju "zadevni sklep o izvršbi") v 1. točki glede zneska 1.061.180,54 SIT ohranilo v veljavi, v preostalem delu pa je zadevni sklep o izvršbi razveljavilo, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencu naložilo plačilo stroškov v znesku 16.990,70 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo proti izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v kateri je navajala, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati ugovora delne izpolnitve, ki ga je tožena stranka uveljavljala v postopku. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je namreč izhajala iz menice, v kateri je bila tožeča stranka remitent, tožena stranka pa trasat in akceptant. Plačilo zneska 3.284,438,90 SIT iz menice je zapadlo 30.7.1997 in tožena stranka tega zneska ni plačala.

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je menični dolg že delno poravnan, ker naj bi bil del kredita, za katerega zavarovanje je bila izdana predmetna menica, že poravnan s strani Zavarovalnice X. d.d.. Prvostopenjsko sodišče je zato v skladu s 313. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju "ZOR") izračunalo in ugodilo le preostanku dolga, kar je utemeljilo na 300. členu in prvem odstavku 939. člena ZOR. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo načela abstraktnosti (253. in 256. člen ZOR), ki velja za vrednostne papirje in še posebej za menice. Menični dolžnik namreč ne more pri izpolnjevanju svoje obveznosti iz menice uveljavljati ugovorov iz osnovnega posla. Osnovni posel, to je kreditna pogodba, sploh ni bil sklenjen s toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je napačno upoštevalo ugovor, ki se nanaša na razmerje med popolnoma drugima strankama, tožečo stranko in zavarovalnico.

Pritožba je utemeljena.

Iz prvostopenjskega spisa in iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja v nadaljevanju navedeno dejansko stanje.

Zadevna menica je bila izdana 15.1.1997 za znesek 3.284.438,90 SIT s strani družbe Y. d.o.o. (trasant), katere direktor je tožena stranka. Menica je bila tožeči stranki izročena kot bianco podpisana in akceptirana menica. Menični znesek je zapadel v plačilo 30.7.1997. Kot remitent je navedena tožeča stranka, kot zavezanec za plačilo (trasat in akceptant) pa tožena stranka. Predmetna menica je bila izdana z namenom zavarovanja vračila dolga iz kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena med omenjeno družbo Y. d.o.o. in tožečo stranko.

Ta ista kreditna pogodba je bila zavarovana tudi z zavarovalno polico št. 7/97 pri Zavarovalnici X. d.d., ki je na podlagi te police dne 30.3.1998 plačala tožeči stranki 2.582.368,50 SIT kot plačilo odškodnine in 202.114,80 SIT kot plačilo zamudnih obresti.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno štelo plačilo Zavarovalnice X. tožeči stranki za delno plačilo obveznosti iz predmetne menice, ki jo ima tožena stranka nasproti tožeči stranki. Eno temeljnih načel meničnega prava je abstaktnost menične obveznosti, kar pomeni, da obveznost iz menice ni vezana na osnovni pravni posel, zaradi katerega je bila menica izdana. Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom (prvi odstavek 16. člena Zakona o menici - v nadaljevanju "ZM").

Glede na to, da ZM razen že citiranega 16. člena ne vsebuje podrobnejših določil o ugovorih, ki jih ima zavezanec iz menice proti upravičencu za plačilo, ter glede na to, da trasirana menica vsebuje elemente nakazila (asignacije), se za razmerje med remitentom in trasatom oziroma akceptantom smiselno uporabljajo določbe ZOR o nakazilu za razmerje med prejemnikom nakazila in nakazancem. Trasat oziroma akceptant, v tem primeru tožena stranka, ima vlogo nakazanca, remitent - tožeča stranka nastopa kot prejemnik nakazila, trasant oziroma izdajatelj menice (družba Y. d.o.o.) pa kot nakazovalec. S sprejemom nakazila (akceptom) nastane med prejemnikom nakazila (remitent) in nakazancem (trasat oziroma akceptant) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter neodvisno od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1022. člena ZOR). Nakazanec, ki je sprejel nakazilo, more uveljavljati proti prejemniku nakazila samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema (akcepta), ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu (drugi odstavek 1022. člena ZOR).

Ugovor, ki ga je tožena stranka navajala in katerega je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je obveznost iz kreditne pogodbe že delno prenehala zaradi plačila Zavarovalnice X. d.d., izhaja iz pogodbe, sklenjene med trasantom, torej nakazovalcem, in remitentom, to je prejemnikom nakazila. Ta ugovor, pa kot je navedeno zgoraj, ne more biti razlog, da se nakazanec (trasat oziroma akceptant) veljavno upre izpolnitvi terjatve.

Prvostopenjsko sodišče je ostala dva ugovora, ki jih je tožena stranka navajala v postopku, pravilno opredelila kot neutemeljena. Tožena stranka se je sklicevala na izvensodni dogovor, ki naj bi ga družba Y. d.o.o. in tožeča stranka sklenili in v katerem naj bi se dogovorili, da bo Y. d.o.o. poravnala svoj dolg iz kreditne pogodbe glede na prilive sredstev na svoj račun. Zaradi tega naj bi bila tožba (oziroma predlog za izvršbo) preuranjena. Ker tožena stranka za svojo trditev o obstoju omenjenega dogovora ni predložila nikakršnih dokazov, je prvostopenjsko sodišče navedbe pravilno ocenilo kot neutemeljene.

Tožena stranka je kot drugi ugovor navedla, da je za izpolnitev terjatve iz kreditne pogodbe tožeča stranka vložila še dodaten predlog za izvršbo v zadevi opr. št. IG 97/00416. Omenjena izvršilna zadeva se ne nanaša na stranke, ki so bile udeležene v zadevni pravdi, zato je prvostopenjsko sodišče te navedbe pravilno opredelilo kot brezpredmetne.

Ker noben od ugovorov tožene stranke ni utemeljen, je le-ta dolžna tožeči stranki v skladu z menico izplačati znesek 3.284.438,90 SIT, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da ostaja sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I 97/01087 z dne 29.9.1997 v celoti v veljavi.

V pravdnem postopku je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek še za znesek zamudnih obresti 98.781,40 SIT, ki so se natekle od dneva zapadlosti (30.7.1997) do dneva vložitve tožbe (predloga za izvršbo). Ker tožeči stranki pripada glavnica, ji prav tako pripada tudi zahtevani znesek zamudnih obresti. Ker o obrestih v zadevnem sklepu o izvršbi ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče v izreku te sodbe o tem posebej odločilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča v skladu s 4. točko 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 v nadaljevanju "ZPP"), tako da je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v celoti uspela s svojim zahtevkom in ji mora v posledici tega toženec povrniti vse nastale pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Tak izrek o stroških temelji na določilu člena 166 v zvezi s členom 154 ZPP.