Jedro

Matičar ne more presojati, ali je stanje, vpisano v javno knjigo, v skladu z resničnim stanjem in spremeniti že vpisanih podatkov brez ustrezne pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1041/2001-10 z dne 7.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.5.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Upravne enote L., Sektorja za upravne notranje zadeve, Oddelka za matične zadeve z dne 28.2.2001. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ, na pod-lagi 2. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožnikovo zahtevo za izdajo izpiska iz rojstne matične knjige, z vpisanimi podatki o očetu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je med strankama sporno, ali je bil upravni organ prve stopnje na podlagi listin, ki jih je k zahtevi za vpis v rojstno matično knjigo predložil tožnik, dolžan vpisati F.S. za tožnikovega očeta. Po določbi 21. člena Zakona o matičnih knjigah (Uradni list SRS, št. 2/87 in Uradni list RS, št. 28/95, 84/00, v nadaljevanju ZMK) matičar vpisuje v matične knjige le dejstva in podatke, ki so mu bili prijavljeni oziroma, ki jih navaja akt pristojnega organa. Tožnik k predlogu za v-pis očeta v rojstno matično knjigo take javne listine ni predložil (pomanjkljiva vloga). Zahteval je, da se priznanje F.S. za njegovega očeta, ugotovi posredno, in sicer na podlagi dejstva, da je imenovani v letu 1921, na podlagi poravnave s tožnikovo materjo, v njegovo korist založil 3000 kron preživnine. To naj bi pomenilo, da je F.S. s konkludentnim dejanjem tudi posredno priznal očetovstvo. Tudi po presoji sodišča, upravni organ prve stopnje ni pristojen izvesti ugotovitvenega postop-ka in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odločiti o tem, kdo je tožnikov oče. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi smiselno ponovi tožbene navedbe, da je že dejstvo, da je pok. F.S. v letu 1921 plačal na sodišču 3000 kron preživnine na ime J.K. dokaz, da je njegov nezakonski oče. Če bi menil, da ni njegov oče, tega gotovo ne bi storil. F.S. ga je v njegovih mladih letih večkrat obiskal in mu prinašal kakšne malenkosti, z njegovo družino pa je tudi bil vedno v dobrih odnosih. Večkrat jim je pomagal pri kmečkih opravilih in kasneje tudi finančno. Navaja še, da se pov- sod poudarja, da mora imeti vsak otrok tudi očeta, samo sodna veja oblasti v njegovem primeru temu nasprotuje in mu ne pomaga, da bi se F.S. v matično knjigo vpisalo kot njegovega očeta. Zahteva, da se izvede genetska ugotovitev krvnega sorodstva med njim in v zakonu rojenimi polbrati in polsestrami in sicer na sodne stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru pravilno oprlo na določbe 1. odstavka 21. člena ZMK, po katerih matičar v rojstno matično knjigo vpisuje le tista dejstva in podatke, ki so mu bili prijavljeni oziroma ki jih navaja akt pristojnega organa. Iz spisne dokumentacije izhaja, da v rojstni matični knjigi, pri vpisu J.K., roj. 24.8.1920, podatki o očetu niso vpisani. Tudi po presoji pritožbenega sodišča matičar ne more presojati, ali je stanje, vpisano v javno knjigo, v skla-du z resničnim stanjem in spremeniti že vpisanih podatkov brez ustrezne pravne podlage. Rojstna matična knjiga je uradna evidenca, ki ima lastnost javne listine, kar pomeni, da vanjo vpisani podatki veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazno breme je na tistem, ki tako nepravilnost zatrjuje. Ker tožnik v določenem roku ni predložil dokaza, da je bilo, v skladu z določbami takrat veljavnega Občega državljanskega zakonika, očetovstvo priznano oziroma sodno ugotovljeno, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev upravnega organa, ko je ta vlogo tožnika zavrgel (2. odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi je pritožnik smiselno le ponovil tožbene navedbe, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Po presoji pritožbenega sodišča, so za ta upravni spor neupoštevne tudi okoliščine, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnik (njegovi odnosi z F.S. in njegovo družino).

Glede tožnikove zahteve, da se izvede genetska preiskava zaradi ugotovitve očetovstva, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ugotavljanje očetovstva stvar drugega postopka in ne postopka, ki je predmet tega upravnega spora.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.