Jedro

V 6. členu ZJRM-1 so v prvih treh odstavkih opisani različni prekrški, ki pomenijo nasilno in drzno vedenje. Vsi trije prekrški se po določbi četrtega odstavka 6. člena kaznujejo strožje (kvalificirana oblika prekrška), če so storjeni proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prekršek opredeli po drugem in četrtem odstavku 6. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ruše je V. J. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu izrekla globo 625,94 eurov. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljutomeru zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve materialnih določb po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vložnica navaja, da so policisti na kraju prekrška ugotovili, da je storilec kršil določbo četrtega odstavka 6. člena ZJRM-1, ki je kvalificirana oblika prekrškov iz prvega, drugega in tretjega odstavka istega člena, pri čemer prekrškovni organ ni opredelil, kateri prekršek naj bi storil kršitelj. Okrajno sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je plačilni nalog izdan zaradi prekrška po prvem (in četrtem) odstavku 6. člena ZJRM-1, ni pa odgovorilo na navedbe zahteve za sodno varstvo, s katerimi je storilec izpodbijal pravno opredelitev prekrška. Ker je sodišče vezano na opis dejanja, naveden v plačilnem nalogu, bi moralo po mnenju vložnice prekršek opredeliti po drugem, tretjem in četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. Vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v pravni opredelitvi prekrška.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V 6. členu ZJRM-1 so v prvih treh odstavkih opisani različni prekrški, ki pomenijo nasilno in drzno vedenje. Prekršek po prvem odstavku stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Kdor koga udari, stori prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, kdor se pretepa, pa prekršek po tretjem odstavku istega člena. Vsi trije opisani prekrški se po določbi četrtega odstavka 6. člena kaznujejo strožje (kvalificirana oblika prekrška), če so storjeni proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu.

5. Iz kratkega opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu št. 0000100170145 z dne 13. 3. 2011 izhaja, da je prekrškovni organ v postopku o prekršku ugotovil, da sta se storilec V. J. in njegov sin sprla, pri čemer je oče žalil in zmerjal sina z besedami, nato je sin stopil proti očetu in mahnil proti njemu. Ko je vmes stopila mama D., je oče udaril sina v predel desne strani ličnice, nato je sin potegnil očeta za roko in zbil na posteljo, kjer sta se spet prerivala. Med postopkom in razgovorom s policisti sta se ves čas prepirala, oče je sinu rekel, da bo še danes akcija. Rekel je tudi, da bi ga očitno „mogel razbit, odpeljat v bolnico in nato v dom.“

6. Obvezna sestavina posebnega plačilnega naloga po 57. a členu ZP-1 je poleg kratkega opisa dejanskega stanja tudi pravna opredelitev prekrška (drugi odstavek 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 57. a člena ZP-1). V izpodbijanem plačilnem nalogu je prekrškovni organ prekršek opredelil zgolj po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da iz takšne pravne opredelitve ni razvidno, kateri prekršek (torej po prvem, drugem ali tretjem odstavku 6. člena ZJRM-1) je kršitelj storil. Na to pomanjkljivost plačilnega naloga je opozoril že storilec v zahtevi za sodno varstvo, a se sodišče v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo, do tega ni opredelilo. Sodišče, ki mora ob preizkusu odločbe prekrškovnega organa na podlagi zahteve za sodno varstvo vselej tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana materialna kršitev določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (2. alineja prvega odstavka 62. a člena ZP-1), ob preizkusu ni ugotovilo materialne kršitve in je pritrdilo pravni opredelitvi prekrška, kakršno je podal prekrškovni organ v izpodbijanem plačilnem nalogu. V uvodu in v drugem odstavku obrazložitve sodbe pa je zapisalo, da se storilcu očita prekršek po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZJRM-1. 7. Iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu, na katerega je sodišče vezano, ne izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZP-1. Ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu prekrška iz drugega in četrtega odstavka 6. člena ZJRM-1. Za obstoj prekrška po prvem in četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 bi bilo namreč poleg storilčevega vedenja in obstoja sorodstvene vezi med storilcem in oškodovancem treba ugotoviti tudi nastanek posledice, ki se kaže v oškodovančevem občutku ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti in strahu. Ta zakonski znak v opisanem dejanskem stanju ni podan. Zato je pritrditi vrhovni državni tožilki, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi uporabljen predpis, ki ne bi smel biti uporabljen (4. točka prvega odstavka 156. člena ZP-1).

8. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev materialnih določb zakona na način iz 4. točke 156. člena ZP-1, je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je prekršek, ki se očita storilcu V. J., pravno opredelilo po drugem in četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1.