Jedro

ZGO-1 je že ob uveljavitvi l. 2002 določil, da se preneha z določanjem funkcionalnih zemljišč z odločbo na podlagi 46. člena ZUN (215. člen) ter določil postopek za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom z odločbo (216. člen), vendar pa je z novelo ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008, nato določil (127. člen), da se preneha z izdajo odločb o gradbenih parcelah po določbah 216. člena ZGO-1 ter določil, da se kot gradbena parcela z dnem začetka uporabe tega zakona šteje zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih stoji oziroma je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

S temi dejanji pravni položaj tožeče stranke ni bil poslabšan, saj so se objekti nahajali na zemljiščih že pred uveljavitvijo ZDen ter so ovire za vračilo le-teh po določbah ZDen obstajale že tedaj (npr. zgolj postavitev žične ograde ni vplivala na status zemljišča). Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta, ki ga je po uveljavitvi ZDen vzpostavil Stvarnopravni zakonik, pa se je v upravno sodni praksi tudi uveljavilo stališče, da v denacionalizacijskem postopku ni pravno pomembno, ali je objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne in kdaj je bil zgrajen, pred ali po ZDen. Če je na podržavljenem zemljišču zgrajen trajen objekt, ki ni v lasti upravičenca, je to po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ovira za vrnitev zemljišča v naravi.

Upravni organ zahtevo za denacionalizacijo, v kateri sta kumulirana dva zahtevka (eventualna kumulacija), rešuje tako, da glede na zakonsko načelo o primarnosti vračanja v naravi najprej preizkusi okoliščine za tako obliko denacionalizacje, in če ugotovi, da so podane ovire za vrnitev v naravi, odloči o denacionalizaciji v obliki odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj (prvostopni organ) je z izpodbijano delno odločbo priznala pokojnemu A.A. kot upravičencu odškodnino v obveznicah v skupni vrednosti 17.536,65 DEM za nepremičnine: del v izmeri 412 m2 odvzete parcele št. 70 k.o. ..., gozd 2. razreda, podržavljene iz vložne št. 223 te k.o. in del v izmeri 16.014 m2 odvzete parcele št. 71 k.o. ..., travnik 4. razreda, podržavljene iz vložne št. 22 te k.o. ter za zavezanko za izplačilo odškodnine določila Slovensko odškodninsko družbo d.d. (SOD). Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je bil A.A. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Kranju z dne 3. 5. 1946, ki je bila spremenjena z odločbo Okrožne komisije za agrarno reformo v Ljubljani z dne 24. 1. 1948 in dopolnjena z odločbo Poverjeništva za kmetijstvo Okrajnega ljudskega odbora Kranj z dne 10. 2. 1949 razlaščen presežek zemljišč nad 3 ha obdelovalne zemlje oziroma nad 5 ha gozda; med podržavljenimi nepremičninami sta bili tudi parcela št. 70, gozd v izmeri 464 m2, pripisana pri vložni št. 223 k.o. ... ter parcela št. 71, travnik 4. razreda v izmeri 16.037 m2, pripisana pri vložni št. 22 k.o. ... V dosedanjem postopku je bilo o delu v izmeri 52 m2 podržavljene parcele št. 70 in delu v izmeri 23 m2 podržavljene parcele št. 71, ki se nahajata danes v cesti parcela št. 646/1 k.o. ..., javno dobro, že pravnomočno odločeno z delno odločbo prvostopnega organa z dne 4. 6. 2002. Tudi o denacionalizaciji nepremičnin, ki sta predmet izpodbijane odločbe, je prvostopni organ že odločil z odločbo z dne 8. 3. 2005, ki pa je bila z odločbo drugostopnega organa z dne 7. 11. 2007, izdano v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 1738/2006 z dne 11. 9. 2007, odpravljena ter zadeva organu vrnjena v ponovni postopek, z napotilom, da se v ponovnem postopku zadostno utemelji ovire za vračilo po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) glede sedanjih parcel št. 70 in 71/1, obe k.o. ..., ugotovi obseg parkirišča in kakšno zemljišče so brežine ter določi funkcionalno zemljišče k objektom na parceli št. 71/1 k.o. ... v skladu s Strokovnim navodilom in usmeritvami upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije (Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 13. 4. 2003), pri čemer je drugostopni organ za parcelo št. 71/2 k.o. ... že presodil, da so ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen zadosti izkazane (igrišče, brunarica), zato vračilo v naravi ni mogoče. Prvostopni organ dalje navaja, da se obravnavana dela v izmeri 412 m2 in 16.014 m2 podržavljenih parcel št. 70 in 71 k.o. ... po identifikacijah nahajata po sedanjem stanju na celi parceli št. 71/2 ter na delih parcel št. 70, 71/1, 71/4 in 672 k.o. .... Po zemljiškokatastrskih podatkih je danes parcela št. 70 k.o. ... zelenica v izmeri 5.999 m2 in funkcionalni objekt v izmeri 173 m2, parcela št. 71/1 k.o. ... dvorišče v izmeri 3.570 m2 in poslovna stavba v izmeri 373 m2, parcela št. 71/2 k.o. ... igrišče v izmeri 5.792 m2, parcela št. 71/4 k.o. ... gospodarsko poslopje v izmeri 35 m2, stanovanjska stavba v izmeri 92 m2 in dvorišče v izmeri 530 m2, ter parcela št. 672 k.o. ... vodotok v izmeri 17.238 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 19 m2. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je parcela št. 71/4 danes vpisana v vložno št. 337 k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica za B.B., parcela št. 672 v vložno št. 1198 k.o. ..., javno dobro, parcele št. 70, 71/1 in 71/2 pa v vložno št. 495 k.o. ..., kjer je vknjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe C., ki je pravni naslednik D., ki je bil v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe vložna št. 495 k.o. ... vknjižen že leta 1966. Vrnitev parcele št. 71/4 k.o. ... po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoča. Prav tako na podlagi 3. točke 19. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti parcele št. 672 k.o. ... (reka ...). Prvostopni organ dalje navaja, da iz zbirke listin zemljiške knjige izhaja, da je SO Kranj za športno igrišče brezplačno dodelila D. iz družbene lastnine parcelo št. 71/1 travnik 7.268 m2 in parcelo št. 71/2 travnik 7.792 m2; Občina Kranj je brezplačno odstopila C. še pravico uporabe na parceli št. 69 travnik 518 m2 in parcelo št. 70 gozd 324 m2, in sicer zaradi predvidene gradnje zidane garderobe s tribunami in ureditve več namenskega prostora za obstoječim nogometnim igriščem. C. je na delu pridobljenega zemljišča parcela št. 71/1 in 71/2 zgradil nogometno igrišče, ki je bilo v evidenco katastra zavedeno leta 1985 in je po novi izmeri dobilo oznako parcele št. 71/2; od leta 1984 je njegova izmera (5.792 m2) ostala nespremenjena. Nadalje je C. na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 25. 9. 1984 na južni strani igrišča zgradil brunarico (danes parcela št. 70 k.o. ...), z najemno pogodbo z dne 8. 6. 1983 pa preostali del zemljišča (3.500 m2) tedanjih parcel št. 71/1 in 71/2 k.o. ... (danes del parcel št. 70 in 71/1) dal v najem E.E. in F.F., naslov..., za opravljanje obrtne dejavnosti tesarstva in krovstva - najemnika to zemljišče za svojo obrt uporabljata še danes. Dne 21. 12. 2004 je bil opravljen tudi ogled zemljišč na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno, da je parcela št. 71/2 k.o. ... travnato nogometno igrišče, na parceli št. 70 k.o. ... pa stoji brunarica, v kateri so garderobe, in se nahaja peščeno parkirišče. Tik za nogometnim igriščem se na vzhodni in jugovzhodni strani dviga strma brežina, ki je pred plazenjem in posipanjem zemlje zavarovana z železniškimi pragovi, na zgornjem robu pa z žičnato ograjo. Parcela št. 71/1 je delno pozidana, na delu pa se nahaja skladišče lesa G. Peščeno parkirišče se samo na svojem severnem delu, tik ob nogometnem igrišču nahaja na zemljišču parcele št. 70, ki je bila podržavljena upravičencu, na preostalem delu pa leži na parceli št. 52 k.o. ..., ki jo je upravičenec prodal fizični osebi dne 24. 11. 1971 (danes last občine), preko njega pa poteka tudi pot parcela št. 647 k.o. ..., ki je bila že ob podržavljenju javna in še danes predstavlja uvoz k igrišču. Prav tako se tudi na parceli št. 71/1 k.o. ... ne nahajajo samo štirje objekti v izmerah, kot jih izkazujejo katastrski podatki, temveč stoji delavniški kompleks G., ki predstavlja strnjen niz objektov in zajema pretežni del parcele št. 71/1, ločeno stojita le silos za žagovino in lesena lopa, preostali del parcele so dvorišče, manipulacijske površine, skladišče lesa in dve utrjeni dovozno izvozni poti. Prvostopni organ je v postopku ugotovil tudi, da se v sklopu parcel št. 70 in 71 k.o. ..., katerih zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe je C., in parcele št. 71/4, ki je v lasti fizične osebe, nahaja tudi zemljišče upravičencu podržavljenih parcel št. 43 stavbišče v izmeri 65 m2, parcele št. 45 travnik v izmeri 36 m2 in parcele št. 69 travnik v izmeri 550 m2 ter zemljišče parcela št. 47 stavbišče v izmeri 105 m2 (hiša št. ... v ...), ki jo je upravičenec A.A. s kupno pogodbo z dne 9. 3. 1956 prodal H.H. Prvostopni organ nadalje navaja, kako so parcele št. 70, 71/1 in 71/2 k.o. ... opredeljene s prostorskimi plani. Dalje navaja, da je dejansko stanje zemljišč v času denacionalizacije bistveno spremenjeno glede na stanje ob podržavljenju. V skladu z napotilom drugostopnega organa je pristopil k določitvi funkcionalnega zemljišča objektom na predmetnih zemljiščih ter pri tem postopal po strokovnem navodilu z dne 13. 4. 2003. S sklepom z dne 22. 8. 2008 je imenoval izvedenca geodetske stroke podjetje s.p. , ki je izdelal geodetski načrt obstoječega stanja, s sklepom z dne 28. 11. 2008 pa je določil izvedenca geodetske stroke podjetje s.p., ki je izdelal izvid in mnenje. Izvedenec je upravnemu organu predložil elaborat zemljiškokatastrske meritve z dne 16. 3. 2009, iz katerega je razvidno, da na zemljišču parcela št. 71/2 k.o. ... ni evidentiranih sprememb, na zemljišču sedanje parcele št. 70 k.o. ... funkcionalni objekt 173 m2 in zelenica 5.999 m2, pa sta po predpisanem postopku nastali parceli št. 70/1 zelenica v izmeri 5.481 m2 ter parcela št. 70/2 zelenica v izmeri 518 m2 in funkcionalni objekt v izmeri 173 m2, na zemljišču stare parcele št. 71/1 k.o. ... dvorišče 3.570 m2 in poslovna stavba 373 m2 pa parcele št. 71/5 poslovne stavbe v izmeri 21, 8, 99 in 245 m2 ter dvorišče v izmeri 2.896 m2, parcela št. 71/6 dvorišče v izmeri 427 m2, parcela št. 71/7 dvorišče v izmeri 34 m2 in parcela št. 71/8 dvorišče v izmeri 213 m2. Iz elaborata je razvidno, da parcele št. 70/1, 70/2, 71/2 in 71/6 predstavljajo prostorski kompleks K., zato jih po 4. točki 19. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Zemljišče parcela 71/5 k.o. ... predstavlja ograjeno gradbeno parcelo delavniških objektov G., izven nje pa sta parceli št. 71/7 in 71/8, dvorišče v izmeri 34 in 213 m2, ki prav tako predstavlja zazidano stavbno zemljišče. Ker se po 2. odstavku 32. člena ZDen podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če so na njih zgrajeni trajni objekti v lasti upravičenca, kar v obravnavani zadevi niso, v naravi ni mogoče vrniti tudi parcel št. 71/5, 71/7 in 71/8 k.o. ... Prvostopni organ dalje navaja, da je glede na to upravičencu za podržavljene nepremičnine priznal odškodnino, katere višino je ugotovil po določbah Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, Odlok). Prvostopni organ dalje navaja, da je bila v obravnavani zadevi 15. 4. 2009 opravljena ustna obravnava, na kateri so vlagateljice M.M. in N.N. za predmetne podržavljene nepremičnine zahtevale odškodnino v obliki obveznic SOD in se tudi strinjale z izračunano višino odškodnine. Prav tako se je z višino izračunane odškodnine strinjal SOD. Upravni organ je z izpodbijano odločbo določil tudi novega skrbnika za posebni primer, N.N., po smrti prejšnjega skrbnika O.O. V zadevi je bilo dne 4. 5. 2009 izdano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju. Pripombe na poročilo je podala M.M. (žena O.O.), ki se ni strinjala z zaključkom poročila, da vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi ni možno; prav tako je menila, da bi prvostopni organ moral zaradi smrti O.O. denacionalizacijski postopek prekiniti do imenovanja novega skrbnika. Prvostopni organ dalje navaja, da je po smrti O.O. štel, da nadaljuje postopek kot njegova pravna naslednica le žena M.M., ki je edina tudi predložila pooblastilo odvetniški pisarni za zastopanje v zadevi, ne pa tudi hčerke O.O. Prvostopni organ je zavrnil tudi ugovore, da organ ni pravilno zaključil, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 21. 9. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ je presodil, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita ter je kot neutemeljene zavrnil tudi vse pritožbene navedbe.

Tožeča stranka meni, da sta odločbi organov prve in druge stopnje nepravilni in nezakoniti ter vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v denacionalizacijskem postopku primarno uveljavljala zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin v last in posest, le podrejeno v obliki odškodnine; upravni organ pa o primarnem zahtevku sploh ni odločil, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Upravni organ je bil izrecno seznanjen, da je postavljeni skrbnik za posebni primer O.O. v oktobru 2008 umrl in da so dedinje po njem poleg žene M.M., ki je bila kot stranka vključena v predmetni postopek, tudi tri hčerke, katerim pa upravni organ kljub pisnemu opozorilu ni omogočil in zagotovil, da bi se kot stranke udeleževale predmetnega postopka. Prvostopni organ je v postopku kršil tudi načelo materialne resnice (8. člen ZUP) ter načelo poštene uporabe pravic, ker je zavezancu C. v predmetnem postopku dovoljeval (omogočal) zlorabo pravic in njihovo uveljavljanje v nasprotju z namenom. Tožeča stranka navaja, da je nepravilna ugotovitev oziroma zaključek upravnega organa, da so podržavljena zemljišča v času vračanja pozidana stavbna zemljišča. Že z ogledom na kraju samem je mogoče ugotoviti, da se na omenjeni lokaciji legalno nahaja zgolj brunarica (lesen provizorij), ki po določbah predpisov o graditvi objektov nima statusa zidanega objekta. Tudi opredelitev travnate površine nogometnega igrišča kot zazidanega zemljišča ne zdrži resne kritike. Tožeča stranka dalje navaja, da je bila v letu 1997 izdana začasna odredba, s katero je bilo zavezancu prepovedano vsakršno razpolaganje s podržavljenimi nepremičninami, ki je bila vpisana tudi v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča Kranj pod dnevno št. 32/98. Ne glede na izdano začasno odredbo pa je zavezanec nadaljeval s posegi v prostor in gradbenimi deli, uspel je postaviti betonsko žično ograjo okrog travnate površine igrišča, postavil je montažne tribune, vzpostavil parkirišča ter dovozne poti, brez dovoljenj in soglasij, ki so jih določali predpisi na področju graditve objektov in posegov v prostor. Zavezanec je tako očitno ob vednosti upravnega organa z naknadnimi nezakonitimi posegi v prostor in gradnjo v bistvu onemogočil uresničenje zahtevkov upravičenca za vrnitev podržavljenih nepremičnin v last in posest. Tako ravnanje po stališču tožnice nima ničesar skupnega z načeli poštene uporabe pravic ter varstva javnih koristi, zaradi česar izpodbijana odločitev upravnega organa temelji na kršitvi temeljnih načel upravnega postopka. V opisanem kontekstu je bil tudi poskus, da se podržavljena zemljišča prenesejo v last P. na podlagi Sklepa o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena, kar je bilo izpodbijano tudi v upravnem sporu. Prvostopni organ v izpodbijani odločbi navaja, da podržavljena zemljišča predstavljajo pozidana stavbna zemljišča, kar po določbah ZDen predstavlja oviro za njihovo vračilo upravičencu v last in posest. Za tak zaključek upravni organ ni imel ne dejanske ne pravne podlage. Tožeča stranka navaja, da za podržavljena zemljišča ni bila izdana predpisana odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, saj je takšni določitvi nasprotoval sam zavezanec. Prvostopni organ je namreč že v letu 1995 prekinil denacionalizacijski postopek zaradi določitve funkcionalnega zemljišča k objektom zavezanca, tedaj brunarici (leseni baraki). Sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka upravni organ v nadaljevanju še ni izdal, kar predstavlja kršitev določb postopka. S sklepom upravnega organa o prekinitvi postopka je bilo zavezancu tudi naloženo, da v 15 dneh vloži zahtevek za uvedbo postopka za določitev funkcionalnega zemljišča in upravnemu organu predloži dokazilo o vloženi zahtevi. Zavezanec tega, kar mu je naložil upravni organ, ni izvršil, pač pa je vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena. Zavezanec v nadaljevanju ni začel postopka za določitev funkcionalnega zemljišča, niti funkcionalnega zemljišča ni določila občina na zaprosilo upravnega organa. Glede na to ugotovljeno dejansko stanje glede funkcionalnega zemljišča v času izdaje izpodbijane odločbe ni omogočalo zaključka, kot ga navaja prvostopni organ v odločbi. V zvezi s sklicevanjem prvostopnega organa na strokovno navodilo pa tožeča stranka navaja, da je opredelitev podržavljenih zemljišč kot stavbnih pridržana zakonu, in ne, kot zmotno navaja prvostopni organ v izpodbijani odločbi, strokovnemu navodilu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1034/05). Glede ugotovitev upravnega organa, da so na podržavljenih zemljiščih postavljeni zidani objekti, tožnica navaja, da je bila zavezancu namesto dotedanjega (lesenega) provizorija z lokacijskim dovoljenjem z dne 9. 9. 1982 in z dne 19. 9. 1984 dovoljena postavitev lesene brunarice dimenzij 10,40 x 15,13 metra, ne pa objekta, kot ga navaja upravni organ v svojih ugotovitvah. Zavezanec je v juniju 1983 del zemljišč celo oddal v najem F.F. in E.E. za tesarsko delavnico, torej pridobitno dejavnost, zaradi česar po stališču tožnice niso podani zadržki za vrnitev nepremičnin v naravi. Prvostopni organ je zavestno prezrl očitne dejanske okoliščine konkretnega primera, ko je zavezanec z izigravanjem prepovedi sam s svojim aktivnim ravnanjem ustvaril situacijo, v kateri so podržavljene nepremičnine postale pozidana stavbna zemljišča. Zavezancu je z opisanim nedopustnim ravnanjem uspelo izigrati zakonske predpise in izdane upravne akte tekom denacionalizacijskega postopka (začasna odredba), katerih namen in cilj je bil, da zavezanec za potrebe tega postopka naknadno ustvari situacijo, v kateri bi mu ob pasivnosti upravnega organa bilo možno izigrati pravice in na zakonu oprte interese upravičenca. Svoje očitke tožnica utemeljuje z objektivno ugotovljivimi dejstvi, da je njen pravni prednik že leta 1997 pristojni gradbeni inšpekciji podal prijavo nezakonite gradnje na podržavljenih zemljiščih ter leta 2000 podal ustrezno prijavo o nezakoniti gradnji na pristojno ministrstvo, vendar ni dobil ustreznega odgovora. Domnevno je bila zavezancu izdana odločba za odstranitev nelegalno izvršenih del oziroma posegov, ki pa je zavezanec ni izvršil niti prostovoljno, niti prisilno z upravno izvršbo. Pravni prednik tožnice je v letu 2001 ponovno zahteval inšpekcijsko ukrepanje, vendar z rezultati le-tega ni podrobno seznanjen, saj ni bil obravnavan kot stranka v postopku. Zavezanec je v aprilu 1987 izposloval na upravni enoti odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, izdanega leta 1984, s katero mu je bilo dovoljeno, da namesto lesene brunarice za garderobe postavi objekt za gostinsko dejavnost - okrepčevalnico. Na tožnikovo pritožbo je drugostopni organ leta 1999 odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja odpravil, postopek za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja pa je bil v letu 2003 nato prekinjen do pravnomočne odločitve v tem denacionalizacijskem postopku. Iz povedanega izhaja, da je zavezanec že od vložitve zahtevka za vračilo podržavljenih nepremičnin deloval v smeri, da so dotedaj nezazidana podržavljena zemljišča postala zazidana, in sicer s postavitvijo ograje, tribun, parkirišč, dovozne poti in obnove prvotne brunarice v deloma zidan objekt. Odprto pri tem ostaja vprašanje, na kakšno dejansko in pravno podlago je upravni organ oprl svojo odločitev o obstoju funkcionalnega zemljišča, saj o njegovi določitvi skladno s predpisi o posegih v prostor ni (pisne) odločbe, pa tudi izpodbijana odločba nima vsaj osnovnih podatkov, da bi bilo mogoče ugotoviti površino in lokacijo funkcionalnih zemljišč ter komu in zakaj so namenjena oziroma služijo. Če upravni organ meni, da objekt lesene brunarice potrebuje za dostop in uporabo funkcionalno zemljišče, bi v skladu s pravili postopka moral to določno in jasno opredeliti, kar pa ni storil, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tožeča stranka še navaja, da bi prvostopni organ moral po obvestilu o smrti skrbnika za posebni primer O.O. postopek prekiniti (1. odstavek 153. člena ZUP), imenovati novega skrbnika za posebni primer, odločbo o imenovanju skrbnika pa predpisano osebno vročiti strankam tega postopka ter po pravnomočnosti imenovanja novega skrbnika izdati odločbo o nadaljevanju postopka, kar pa upravni organ ni storil. To pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka (237. člen ZUP). Upravni organ bi moral po smrti O.O., saj je bil pisno obveščen o tem in o njegovih zakonitih dedičih, v postopek vključiti tudi njegove hčerke, ki so se priglasile k dedovanju v zapuščinskem postopku. Upravni organ je v postopek vključil le dedinjo M.M.. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj v zadevi razpiše narok za glavno obravnavo, na katerem naj izvede ponujene dokaze (v dokazne namene se sklicuje na spisovno dokumentacijo upravnih spisov v zadevi, predlaga opravo poizvedb na ..., ogled na kraju samem, zaslišanje tožnice ter vpogled v spisa Okrajnega sodišča Kranj opr. št. D 715/94 in D 859/08) ter nato odloči, da se odločbi upravnih organov obeh stopenj odpravita, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi ostalim vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo, SOD in K., vendar te odgovora na tožbo niso podale.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba, s katero je bila pokojnemu A.A. kot upravičencu za podržavljene nepremičnine del parcele št. 70 gozd 2 v izmeri 412 m2 in del parcele št. 71 travnik 4 v izmeri 16.014 m2, obe k.o. ..., priznana odškodnina v obveznicah v višini 17.536,65 DEM, za zavezanca določena SOD in postavljena skrbnica za posebni primer N.N., je bila izdana v ponovnem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe tega sodišča opr. št. U 1738/2006-27 z dne 11. 9. 2007. V tej sodbi je sodišče presodilo, da o denacionalizaciji navedenih podržavljenih nepremičnin, za katere je bila v prejšnjem postopku upravičencu priznana odškodnina v obveznicah SOD v enaki višini, kot z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno s pravilno in zakonito odločbo, ker pred odločitvijo v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede ovir za vračilo nepremičnin v naravi, in sicer glede zemljiških parcel - po tedanjem zemljiškokatastrskem stanju - s št. 70 (ker ni bil ugotovljen obseg parkirišča in za kakšno zemljišče gre pri brežinah) in št. 71/1 (ker ni bilo ugotovljeno, v kakšen obsegu gre za funkcionalno zemljišče k objektom).

Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je prvostopni organ v ponovnem postopku o določitvi funkcionalnega zemljišča k objektom na predmetnih površinah odločil sam kot o predhodnem vprašanju, s pomočjo izvedenca geodetske stroke, ki je predhodno izdelal geodetski načrt za parcele št. 71/1, 71/2, 70 in 71/4, ki so se po tedanjem zemljiškokatastrskem stanju nahajale na območju predmetnih podržavljenih parcel št. 70 in 71 (površine 16.437 m2) in v katerega je le-ta vrisal obstoječe objekte. Funkcionalno zemljišče je bilo določeno na način, da je uradna oseba prvostopnega organa (oddelka, pristojnega za okolje in prostor) na izdelanem geodetskem načrtu grafično določila gradbeni parceli gostinskega objekta na parc. št. 70 (s površino v izmeri 695 m2) in delavniških objektov na zemljišču s parc. št. 71/1 (s površino v izmeri 3.230 m2). Drugi izvedenec geodetske stroke pa je izdelal izvid in mnenje s sestavinami elaborata parcelacije, iz katerega izhaja, da so predvidene naslednje spremembe: na zemljišču s parcelno št. 70 po predpisanem postopku nastaneta parceli št. 70/1 zelenica 5.481 m2 in parcela št. 70/2 zelenica 518 m2, funkcionalni objekt 173 m2, na zemljišču s parcelo št. 71 nastanejo parcele št. 71/5 s poslovnimi stavbami in dvoriščem v izmeri 2.896 in parcela št. 71/6 dvorišče 427 m2, parcela št. 71/7 dvorišče 34 m2, parcela št. 71/8 dvorišče 213 m2; parcele št. 70/1, 70/2, 71/2 in 71/6 predstavljajo prostorski kompleks K. (kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi po 4. točki 19. člena ZDen), parcele št. 71/5, 71/7 in 71/8 pa so delavniški objekti G. z dvoriščem (kar predstavlja oviro za vrnitev parcel v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen). V postopku je bila dne 15. 4. 2009 opravljena tudi ustna obravnava, izdano pa tudi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve v upravnem postopku denacionalizacije, z dne 4. 5. 2009. S tem je po presoji sodišča organ v celoti sledil pravnim stališčem glede postopka, ki jih je sodišče podalo v prejšnjem postopku upravnega spora.

Sodišče se ne strinja z navedbami tožeče stranke, da ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi niso izkazane. Tožeča stranka brez podlage ugovarja, da travnata površina nogometnega igrišča ne more šteti za zazidano zemljišče. Sodišče je že v sodbi opr. št. U 1738/2006-27 z dne 11. 9. 2007 navedlo, da se za opredelitev stavbnega zemljišča v postopkih denacionalizacije po 219. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji, ZGO-1) uporablja definicija iz 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), po katerem je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, in na kateri je zgrajen objekt. Po podatkih v upravnem spisu so bile parcele št. 70, 71/1 in 71/2 že po Družbenem planu občine Kranj za obdobje 1986 do 1990 (Uradni vestnik Gorenjske, št. 7/86 in nadaljnji) razvrščene v območje zazidanih in nezazidanih strnjenih stavbnih zemljišč, ter po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranj (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88) v območje, namenjeno površinam za rekreacijo, šport in parke (kot izhaja iz lokacijske informacije MO Kranj z dne 9. 2. 2005 je namembnost enaka po sedanjih prostorskih aktih). Iz zemljiškoknjižnega vložka št. 495 k.o. ... je razvidno, da je bila parcela št. 71/2 že leta 1985 vpisana kot igrišče, iz vpisa v uradni nepremičninski evidenci pa izhaja, da se je tudi dejansko uporabljala kot igrišče, tako da že tedaj ni imela več lastnosti zemljišča s katastrsko kulturo travnik. Bila je igrišče, kar predpostavlja določeno opremljenost, v gradbenem smislu ustrezno namenu rabe, in jo je bilo mogoče šteti za zazidano stavbno zemljišče (po 2. členu ZGO-1, točka 1.5.1. pa so javne površine, kot igrišče, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina objekti v javni rabi). Upravno sodišče se je že v navedeni sodbi strinjalo, da je glede parcele št. 71/2 bilo izkazano, da gre za nogometno igrišče z ustrezno infrastrukturo, in torej za pozidano stavbno zemljišče. Ob igrišču postavljena brunarica je bila prav tako zgrajena že pred uveljavitvijo ZDen, in kot izhaja iz podatkov spisa, z upravnimi dovoljenji. K temu objektu na parc. št. 70 je bilo v ponovnem postopku v skladu z napotili sodišča tudi določeno funkcionalno zemljišče oziroma je bila obstoječemu objektu določena gradbena parcela (predvidena nova parc. št. 70/2). Že v prejšnjem postopku izvedeni dokazi (ogled, ortofoto posnetki, fotografije) pa skupaj z, v ponovnem postopku izdelanim geodetskim načrtom dajejo podlago za ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je prvostopni organ povzel v obrazložitvi svoje odločbe, da se na preostanku parc. št. 70, ob nogometnem igrišču nahaja parkirišče (v peščeni izvedbi), na vzhodni in jugovzhodni strani pa ustrezno zavarovana strma brežina, in za njegov zaključek, da gre za pretežno pozidano stavbno zemljišče (po 2. členu ZGO-1, tč. 1.5.1. med objekte v javni rabi štejejo tudi parkirišča, zelenice, rekreacijske in podobne površine) in se zanj predvidi nova parc. št. 70/1. Glede na to je utemeljen tudi zaključek prvostopnega organa, da parc. št. 71/2 in 70, skupaj z delom parc. št. 71/1, ki ne šteje k gradbeni parceli delavniških objektov na tej parceli (in se zanj predvideva nastanek nove zemljiške parcele št. 71/6), predstavljata prostorsko zaokrožen kompleks športnih in rekreacijskih površin C. oziroma K., tako ugotovljeno dejansko stanje pa je podlaga za zaključek, da je izkazana ovira za vračilo v naravi po 4. tč. 1. odstavka 19. člena ZDen (po tej določbi je namreč varovan prostor kot določeno zaokroženo območje glede na namen kot celota, če bi se z vračilom zemljišča posegalo v namen izrabe prostora). V skladu z napotili sodišča v citirani sodbi pa je bila določena tudi gradbena parcela delavniških objektov na parc. št. 71/1, katerih obstoj na tem zemljišču ni sporen in je tudi ustrezno izkazan z dokazi v spisni dokumentaciji (predvidena nova zemljiška parc. št. 71/5) v izmeri 3.230 m2, za preostanek parc. št. 71/1 pa je bilo tudi ugotovljeno, da gre za pozidano zemljišče (predvideni novi parc. št. 71/7 in 71/8), kar prav tako daje podlago za zaključek, da je glede parc. št. 71/1 podana ovira za vrnitev zemljišč v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen; ob takem dejanskem stanju, ki ni sporno, pa tožeča stranka brez podlage ugovarja, da naj bi ovira ne bi izkazana, ker se v objektih opravlja pridobitna dejavnost. Kolikor tožeča stranka še navaja, da je v slabši pravni položaj prišla zaradi po njenih navedbah nezakonitih posegov v prostor uporabnika predmetnih površin, ker naj bi se status zemljišč na tej podlagi spremenil v zazidana stavbna zemljišča, sodišče odgovarja, da je že v citirani sodbi, izdani v prejšnjem postopku upravnega spora, presodilo, da s temi dejanji pravni položaj tožeče stranke ni bil poslabšan, saj so se objekti nahajali na zemljiščih že pred uveljavitvijo ZDen ter so ovire za vračilo le-teh po določbah ZDen obstajale že tedaj (npr. zgolj postavitev žične ograde ni vplivala na status zemljišča). Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta, ki ga je po uveljavitvi ZDen vzpostavil Stvarnopravni zakonik, pa se je v upravno sodni praksi tudi uveljavilo stališče, da v denacionalizacijskem postopku ni pravno pomembno, ali je objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1071/95) in kdaj je bil zgrajen, pred ali po ZDen (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 372/2005-2 z dne 13. 7. 2005); če je na podržavljenem zemljišču zgrajen trajen objekt, ki ni v lasti upravičenca, je to po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ovira za vrnitev zemljišča v naravi. Glede na to pa prvostopnemu organu tudi ni mogoče očitati nezakonitega postopanja, če je zgolj odločil v skladu z zakonom in uveljavljeno upravnosodno prakso ter so povsem brez podlage tožbene navedbe, da je organ deloval v nasprotju s temeljnim načelom ZUP/86 o varstvu pravic občanov, ker naj bi omogočal zlorabo pravic s strani zavezanca za vrnitev v naravi.

Kolikor pa tožeča stranka tudi ugovarja, da o funkcionalnem zemljišču k objektom ni bilo odločeno z odločbo, sodišče odgovarja, da je ZGO-1 že ob uveljavitvi l. 2002 določil, da se preneha z določanjem funkcionalnih zemljišč z odločbo na podlagi 46. člena ZUN (215. člen) ter določil postopek za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom z odločbo (216. člen), vendar pa je z novelo ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07), ki se uporablja od 15. 4. 2008, nato določil (127. člen), da se preneha z izdajo odločb o gradbenih parcelah po določbah 216. člena ZGO-1 ter določil, da se kot gradbena parcela z dnem začetka uporabe tega zakona šteje zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih stoji oziroma je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. Te določbe so tako bile vodilo organu pri določanju gradbenih parcel v predmetnem postopku, kar pomeni, da tožeča stranka brez podlage ugovarja, da ni bila izdana odločba. Kolikor pa se ob tem tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1034/2005, sodišče odgovarja, da se le-ta nanaša na vprašanje ugotavljanja pravnega statusa podržavljenih zemljišč po stanju ob podržavljenju ter se v zvezi z ugotavljanjem statusa zazidanega stavbnega zemljišča v času denacionalizacije nanjo ni mogoče z uspehom sklicevati.

Tožeča stranka prav tako brez podlage ugovarja, da bi moralo biti z izpodbijano odločbo odločeno tudi o njenem primarnem zahtevku za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi. Sodišče ji je že v citirani sodbi pojasnilo, da upravni organ zahtevo za denacionalizacijo, v kateri sta kumulirana dva zahtevka (eventualna kumulacija), rešuje tako, da glede na zakonsko načelo o primarnosti vračanja v naravi (2. člen ZDen) najprej preizkusi okoliščine za tako obliko denacionalizacje, in če ugotovi, da so podane ovire za vrnitev v naravi, odloči o denacionalizaciji v obliki odškodnine (66. člen ZDen). Za odločanje, kot ga zagovarja tožeča stranka, tako upravni organ podlage v zakonu ni imel. Tožeča stranka prav tako neutemeljeno ugovarja, da bi postopek denacionalizacije moral biti prekinjen zaradi smrti postavljenega skrbnika za posebni primer. Po 3. odstavku 67. člena ZDen se v primeru, če je upravičenec do denacionalizacije umrl, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer (211. člen ZZZDR). Tako pa je prvostopni organ tudi odločil (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Skrbnik za posebni primer (sam po sebi) tako ni aktivna stranka denacionalizacijskega postopka, pač pa je v postopek vključen zgolj zaradi prevzema obveznosti v zvezi z upravljanjem z vrnjenim premoženjem; v svojstvu aktivne stranke je v postopek vključen le, če je hkrati vlagatelj. Zaradi smrti O.O. kot vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pa je organ pravilno njegovega pooblaščenca pozval, naj predloži izjavo pravnih naslednikov umrlega o tem, ali vztrajajo pri nadaljevanju postopka; s tem, ko je vstopila v postopek žena umrlega, pa je po presoji sodišča bilo dolžno ravnanje organa izčrpano (2. odstavek 64. člena ZDen).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, saj je lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, brez potrebe po njihovem dopolnjevanju ali ponavljanju.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.