Jedro

Uveljavljanje koeficienta zahtevnosti del kot sestavnega dela plače ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem. O tej pravici je delodajalec tožnika mesečno obveščal z vpisom podatkov na plačilni listi in tožnik zoper to ni ugovarjal, posledično pa tudi ni uveljavljal sodnega varstva. Če je tožnik menil, da takšen način obračuna zanj ni pravilen, bi moral v skladu z določbo prvega odstavka 204. člena ZDR pisno zahtevati odpravo kršitve. Šele po tem, če delodajalec v nadaljnjem roku 8 dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne bi izpolnil svoje obveznosti, bi lahko v roku 30 dni zahteval sodno varstvo (drugi odstavek 204. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki I/1 razveljavi in spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže, v III. točki izreka pa delno spremeni tako, da se znesek 1.395,00 EUR zniža na znesek 1.125,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova prikrajšanja pri plačah za obdobje od decembra 2006 do julija 2010 obračunati mesečne zneske in po odvodu predpisanih prispevkov in davkov izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih prikrajšanj dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neplačanih premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja plačati neplačane dele premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje za leti 2007 in 2008 in v celoti neplačane premije za leti 2009 in do vključno julija 2010, v skupnem znesku 2.041,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude posameznih mesečnih neizplačil dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neplačanega dela odpravnine ob upokojitvi plačati 2.977,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške izvensodne zahteve v višini 1.125,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova škode, ki je nastala zaradi neplačanih premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja plačati znesek v višini 2.041,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.395,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je zato, ker tožnik poprej ni vložil pri toženki zahteve za odpravo kršitve, izgubil pravico terjati oziroma vtoževati denarne terjatve iz naslova prikrajšanja pri plačah, to je namreč storil šele po prenehanju delovnega razmerja. Iz tega razloga mu je pravica propadla, ker po stališču sodišča ne gre za denarni zahtevek, ampak za tak zahtevek, ki se lahko v sodnem postopku uveljavlja zgolj ob izpolnjeni procesni predpostavki poprejšnje vložitve zahteve za odpravo kršitev po 204. členu ZDR. Tožnik je sodišču predložil plačilne liste, pogodbo o zaposlitvi in iz teh listin je razvidno, da gre za denarno terjatev, da mu je bila osnovna plača v pogodbi o zaposlitvi določena s koeficientom 1,84, obračunana in izplačana pa po najnižjem koeficientu 1,60 in z dodatki, kot so razvidni iz plačilnih list. Tožnik je na podlagi koeficienta iz pogodbe o zaposlitvi obračunal prikrajšanje pri plači do koeficienta osnovne plače 1,84, ob tem pa uporabil vrednost količnika iz plačilnih list, ta pa se vrsto let ni menjaval. Sodišče je tudi podredni zahtevek tožnika zavrnilo iz razloga, ker naj ne bi bile izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, s čemer tožnik ne soglaša. Škode si ni povzročil sam, saj mu jo je povzročila tožena stranka z ravnanjem, kot izhaja iz sodnega spisa. Po prepričanju tožnika toženka ni imela podlage za polovično plačevanje in kasneje za ukinitev plačevanja premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Tega niso narekovali niti poslovni rezultati, poleg tega pa zgolj elektronska korespondenca med toženko A. d.o.o. in pokojninsko družbo, ne pomeni zakonite podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožnik in ne sodelavci o tem niso ničesar vedeli, le na plačilnih listah je tožnik videl, da se mu premije ne plačujejo v celoti oziroma se sploh več ne plačujejo. Gre za enostransko potezo toženke brez pravnega temelja. Socialni sporazum iz leta 2001 je zavezoval toženko oziroma njene prednike k plačevanju premij takega zavarovanja. Veljavna podlaga za plačevanje premij pokojninskega zavarovanja je v socialnem sporazumu in slabše ekonomsko stanje ni opravičevalo toženke, ne njenih prednikov, da ne plačujejo premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Tožnik tudi ne soglaša s stališčem sodišča, da je podjetniška kolektivna pogodba prenehala veljati, ker je bila dana odpoved. Šlo je za kolektivno pogodbo z omejenim časovnim trajanjem in sama po sebi bi se iztekla po petih letih. A. d.o.o. jo je odpovedala predčasno, čeprav je bila sklenjena za določen čas, za kar ni imela pravne podlage. Normativni del je veljal še leto dni, zato ni bilo podlage za neplačevanje premij. Tožnik tudi ne soglaša z odmerjenimi pravdnimi stroški. Toženka je najela pooblaščenca iz A., kateremu je sodišče priznalo kilometrino 270,00 EUR. Toženka bi morala najeti pooblaščenca in bi ga lahko najela tudi iz območja sodišča, zato je neutemeljeno s tem povzročila tožniku prevelike stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni utemeljen pavšalni pritožbeni očitek tožnika, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge zavrnitve tožbenega zahtevka. Če pa se tožnik ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V predmetnem sporu tožnik uveljavlja izplačilo razlike v plači za čas od decembra 2006 pa do julija 2010, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Za celotno navedeno obdobje je bila pravna podlaga za obračun in plačilo tožniku pripadajočih mesečnih plač sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002 za delovno mesto vzdrževalec specialist (A3). Pogodba o zaposlitvi je v 3. členu določala: -da je delovno mesto vzdrževalec specialist s šifro DM 9 v organizacijski enoti DE vzdrževanje razporejeno v 4. skupino del z vrednostjo delovnega mesta v razponu od 1,60 do 1,84; -da se ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi delavec razporedi na koeficient zahtevnosti del 1,84 in da delavcu pripada plača, nadomestila in dodatki k plači po Pravilniku o nagrajevanju zaposlenih v A. d.o.o.; -da stranki soglašata, da sprememba koeficienta delavca in ostalih elementov plač iz Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih v A. d.o.o. ne pomeni spremembe te pogodbe in da se družba zavezuje, da bo o teh spremembah delavca mesečno obveščala z vpisom podatkov na plačilni listi.

Iz predloženih plačilnih list izhaja, da je tožena stranka od januarja 2006 do julija 2010 v mesečnih obračunih plač upoštevala koeficient zahtevnosti 1,60, kot je to tudi izrecno zapisano v plačilnih listih. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik v tem času vedel, da se mu plača obračuna ob upoštevanju koeficienta zahtevnosti v višini 1,60 in v kolikor je menil, da tak način obračuna plače ni pravilen, bi moral v skladu z določilom prvega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) pisno zahtevati odpravo kršitve in šele nato, v skladu z drugim odstavkom 204. člena ZDR zahtevati sodno varstvo. Ugotovilo je, da tožnik niti ni zatrjeval niti ni predložil dokaza, da bi v času, za katerega zahteva razliko v plači ravnal v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR, zato je njegov zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja in tem ugotovitvam tožnik ne nasprotuje, da je v celotnem spornem obdobju (od decembra 2006 do julija 2010) vedel, da mu je tožena stranka v mesečnih obračunih plače upoštevala le osnovni koeficient zahtevnosti del v višini 1,60, kot je to izrecno zapisano v plačilnih listih. Glede na določila pogodbe o zaposlitvi (3. člen), da je delovno mesto tožnika razporejeno v 4. skupino del z vrednostjo delovnega mesta v razponu od 1,60 do 1,84 in da sprememba koeficienta delavca in ostalih elementov plač iz Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih ne pomeni spremembe pogodbe, tožena stranka pa je dolžna ob vseh spremembah delavca mesečno obveščati, kar je tožena stranka tudi storila, bi tožnik moral, če bi menil, da mu tožena stranka nepravilno obračunava in upošteva zgolj osnovni koeficient zahtevnosti v višini 1,60 iz pogodbe o zaposlitvi in da ta količnik obračuna plače zanj ni pravilen, v skladu z določilom prvega odstavka 204. člena ZDR pisno zahtevati odpravo kršitve, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V predmetni zadevi (uveljavljanje koeficienta zahtevnosti del v razponu od 1,60 do 1,84) ne gre za denarni zahtevek, katerega bi lahko tožnik neposredno uveljavljal na sodišču, čeprav ga je tožnik formalno sicer tako oblikoval. Po 5.3. točki (povečan koeficient zahtevnosti del) Sistemskega navodila o nagrajevanju zaposlenih v družbi (B13), so delovna mesta razporejena v posamezne skupine del na podlagi zahtevnosti del in vsaka skupina ima določen osnovni koeficient zahtevnosti. Ob spremembi koeficienta del se lahko zaposlenemu spremeni ali dodeli tudi rang (za vse skupine del) in/ali osebni faktor. Direktor družbe ob razporeditvi zaposlenega na delovno mesto potrdi osnovni oziroma povečani koeficient zahtevnosti del. Tožnik s tožbo dejansko izpodbija koeficient zahtevnosti del, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi določen v razponu 1,60 do 1,84. Uveljavljanje koeficienta zahtevnosti del kot sestavnega dela plače, ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem. O tej pravici je delodajalec tožnika mesečno obveščal z vpisom podatkov na plačilni listi in tožnik zoper to ni ugovarjal, posledično pa tudi ni uveljavljal sodnega varstva. Če je tožnik menil, da takšen način obračuna zanj ni pravilen, bi moral v skladu z določbo prvega odstavka 204. člena ZDR pisno zahtevati odpravo kršitve. Šele po tem, če delodajalec v nadaljnjem roku 8 dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne bi izpolnil svoje obveznosti, bi lahko v roku 30 dni zahteval sodno varstvo (drugi odstavek 204. člena ZDR). Tovrstna zahteva je bila pri delodajalcu vložena šele dne 10. 11. 2011, to pa je več kot leto dni po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje bi zato na podlagi drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 tožbo moralo zavreči. V skladu s citirano določbo namreč sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila zoper odločbo, ki se izpodbija, možna pritožba, pa pritožba ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Na podlagi 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v koeficientu za čas od decembra 2006 do julija 2010. Neutemeljeno pritožba tudi uveljavlja, da bi bila dolžna tožena stranka za tožnika plačati premije za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje in sicer neplačane dele premij za leti 2007 in 2008 ter cele premije za leti 2009 in 2010. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo plačevanje teh premij dogovorjeno v Pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta (A12), kjer je bilo v točki 5. dogovorjeno, da se v primeru nedoseganja načrtovanih poslovnih rezultatov premija lahko zniža za 50 %, vendar ne pod minimalno premijo, ki je po zakonu upravičena do davčnih olajšav. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je uprava družbe A.A. d.d. glede na ugotovitve letnega poročila za leto 2006 (B5) sprejela sklep o 50 % znižanju premije. Ker se dejansko načrtovani poslovni rezultati niso dosegali, je tožena stranka zakonito znižala premije dodatnega pokojninskega zavarovanja za 50 %, skladno s 5. točko Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike teh premij za leti 2007 in 2008. V letih 2009 in 2010 tožena stranka premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja ni bila dolžna plačevati, ker je bila s koncem leta 2008 odpovedana Pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta med družbo A.A. d.o.o. in njenimi zaposlenimi, na podlagi katere so bili slednji upravičeni do plačila premij v njihovo korist. Tožena stranka je dne 9. 12. 2008 obvestila pokojninsko družbo, da bodo s 1. 1. 2009 v podjetju zaposleni samo še 4 delavci, od katerih bo dvema delovno razmerje prenehalo že v aprilu 2009 in zaradi navedenih dejstev odpoveduje podpisano Pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 23. 1. 2002 oziroma prosi za sporazumno odpoved z dne 31. 12. 2008. Pokojninska družba je dne 10. 12. 2008 toženo stranko obvestila, da sprejema predlog sporazumnega odstopa pogodbe z dne 31. 12. 2008 (B10). Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilen zaključek, da je zaradi sporazumnega odstopa od Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta pri delodajalcu odpadla pravna podlaga, da bi tožena stranka za tožnika od januarja 2009 dalje plačevala premije dodatnega pokojninskega zavarovanja. V zvezi s tožnikovo navedbo, da elektronska korespondenca ne zadostuje za zakonito sporazumno prenehanje pogodbe s pokojninsko družbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za pritožbeno novoto. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tožnik ni z ničemer izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato gre v tem delu za pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je toženo stranko oziroma njene prednike k plačevanju premij dodatnega pokojninskega zavarovanja zavezoval tudi Socialni sporazum iz leta 2006, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sporazum iz leta 2006 ni bil podpisan, tožnik pa je predložil nepodpisano kopijo. Dolžnost plačila premij tudi po Socialnem sporazumu iz leta 2001 ni obstajala, kot to zmotno meni pritožba, saj je A.A. od sklenjene Pogodbe o pristopu delodajalca k pokojninskemu načrtu pokojninske družbe A (B9) lahko odstopila enostransko (v skladu z določilom 7. točke te pogodbe), v vsakem primeru pa tudi sporazumno, kot se je to dejansko tudi zgodilo. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačevanje premij dodatnega pokojninskega zavarovanja za leti 2009 in 2010. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka podjetniške kolektivne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas, ne bi smela odpovedati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila podjetniška kolektivna pogodba odpovedana zakonito dne 16. 6. 2008 in je prenehala veljati z dne 31. 12. 2008, medtem ko so še eno leto uporabljale določbe normativnega dela kolektivne pogodbe, skupaj s tarifnim delom (B8).

Tožnik je postavil tudi podredni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu tožena stranka iz naslova škode, ki mu je nastala zaradi neplačevanja premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za leti 2007, 2008, 2009 in 2010, plača znesek v višini 2.041,29 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku škoda vsekakor nastala, ni pa ugotovljena krivdna odgovornost tožene stranke za tako škodo, saj je tožena stranka zakonito znižala premije za 50 % za leti 2007 in 2008, medtem ko po sklenjenem sporazumu s pokojninsko družbo od začetka leta 2009 dalje ni bila dolžna plačevati dogovorjenih premij. Toženi stranki tako ni mogoče očitati krivdne odgovornosti (kot to določa 135. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) in v posledici tega tudi ne more odgovarjati za škodo, ki jo tožnik v zvezi s tem vtožuje, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podredni zahtevek tožnika.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pooblaščenki tožene stranke, ki ima sedež v A., priznalo potne stroške na relaciji A. – B.. Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da se kot potrebni stroški ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, če ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Stranke imajo sicer pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sedeža sodišča, pri katerem teče postopek. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev o stroških v III. točki izreka sodbe tako, da jih je znižalo za 270,00 EUR. Tožnik je tako dolžan plačati toženi stranki zmanjšane stroške postopka v višini 1.125,00 EUR, namesto 1.395,00 EUR (5. točka 358. člena ZPP).

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo delno uspel le glede stroškov postopka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).