Jedro

Čas nastanka terjatev je za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ bistvenega pomena.

Izrek

Pritožbi zagovornici obd. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo še sklenjeno, da mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka v skupni višini 1.354,77 EUR.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da isto sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Strinjati se je namreč s pritožnico, da so v sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti. Tako v prvi vrsti, glede na zatrjevani čas storitve kaznivega dejanja, manjkajo razlogi o nastalih terjatvah delavcev oziroma, kdaj so ti postali upniki. Slednje je za uresničitev zakonskega dejanskega stanu očitanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ bistvenega pomena in terja ustrezno opredelitev. Tem prej, ker je bilo to vprašanje izpostavljeno že v ugovoru zoper obtožnico, ker ga je obtoženi ponovil v zagovoru in nenazadnje tudi zato, ker je priča povedala, da so se obveznosti v navedenem obdobju do, pogojno imenovanih zunanjih upnikov poravnavale z zamudo, medtem ko so delavci tedaj dobivali plače. Podobno velja glede razlogov, ki zadevajo obdolženčevo krivdo. Res je, kot opozarja pritožnica, ti so površinski in ne odgovarjajo na vprašanje, kako to, da se je obdolženi odločil kaznivo dejanje storiti, čeravno je s tem oškodoval tudi sebe. V takem primeru mora biti obrazložen ne samo direktni naklep, ampak še poseben motiv, ki je ta naklep obarval. Oboje je v obrazložitvi sodbe izostalo, kar pa se glede na zahteve iz sedmega odstavka 364. člena ZKP ne bi smelo zgoditi. Posredi je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena KZP, ki je drugače kot z razveljavitvijo sodbe in z novim sojenjem ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP).

Zgoraj ugotovljena kršitev je pritožbenemu sodišču obenem preprečevala, da je preizkusilo ostale uveljavljane pritožbene razloge, do katerih se bo opredelilo sodišče prve stopnje, ko bo o obtožbi znova odločalo.