Jedro

V 327. členu ZKP določena izjema od načela neposrednosti se nanaša na soobtožence ali priče, če te v obdolženčevi navzočnosti nočejo izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bodo govorili resnice. Zato okoliščina, da je bila priča v času zaslišanja na glavni obravnavi že polnoletna, tega v ničemer ne spremeni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98 a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.J. za krivega storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 3. odstavku 103. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS - 77). Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen pet let zapora, za drugo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter mu zatem po določilih o steku izreklo enotno kazen sedem let zapora. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo z dne 3.4.2001 pritožbi zagovornika obsojenca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja opisanega v tč. I/a izpodbijane prvostopne sodne odločbe spremenilo tako, da je časovno opredelitev kaznivega dejanja prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju (kot čas storitve kaznivega dejanja je določilo časovno obdobje od septembra 1988 do 1.3.1994 in ne od septembra 1987 kot je bilo to navedeno v prvostopni sodni odločbi), odločbo o kazenski sankciji pa je spremenilo tako, da je kazni, določene v sodbi sodišča prve stopnje, znižalo in sicer za prvo kaznivo dejanje na štiri leta zapora, za drugo na eno leto in šest mesecev zapora ter mu zatem izreklo enotno kazen pet let zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 21.5.2001 je vložil zagovornik obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da naj izpodbijani sodbi razveljavi ter obtožbo zavrne, podrejeno pa, da po razveljavitvi zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Bistvena kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP namreč ni podana, izrek sodbe je jasen in ni nasprotja z obrazložitvijo, s tem ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge, ki jih predlagajo stranke, pač pa samo ocenjuje, ali je izvedba predlaganega dokaza potrebna ali ne. S tem ko je sodišče obsojence napotilo iz sodne dvorane, ko sta pričali njegovi hčerki, je postopalo po 327. členu Zakona o kazenskem postopku. Posebno nejasno pa je po mnenju tožilke zagovornikovo zatrjevanje, da naj bi sodišče kršilo določbe ZKP, ker se obsojencu ne očita najhujša oblika spolnega napada, to je spolno občevanje, s čimer naj bi bil izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da sodišče prve stopnje in tudi višje sodišče nista utemeljila, v katerih časovnih obdobjih naj bi obsojenec storil očitana kazniva dejanja, prav tako pa sta si tudi izrek sodbe in obrazložitev glede časovne opredelitve storitve posameznih dejanj sama s seboj v nasprotju.

Te navedbe niso utemeljene. V izpodbijani pravnomočni sodni odločbi je namreč jasno ugotovljeno, v katerem časovnem obdobju je prihajalo do spolnih zlorab, pri čemer tudi beseda "občasno" glede na oddaljenost in trajanje zlorab (več kot 5 let), dovolj precizno oziroma določno označuje čas storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Sicer pa se je glede pritožbenih navedb o "nedorečenosti izreka" glede časovnega okvira opredelilo že višje sodišče z ugotovitvijo, da je izrek popoln in jasen ter dovolj konkretiziran (predzadnji odstavek na 3. strani odločbe višjega sodišča).

Uveljavljano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede časovne opredelitve storitve posameznih dejanj, kar pojasnjuje vložnik zahteve z odsotnostjo oškodovanke od doma ter obsojenčevo zaposlitvijo v A. (ugotovitve v obrazložitvi) ter "občasnostjo" obsojenčevih zlorab (navedbe v izreku), ni podano. Ugotovljeno je namreč bilo, da se je oškodovanka iz rejniške družine občasno vračala domov med prazniki in na počitnice, prav tako pa se je obsojenec v glavnem nahajal med tednom doma, saj je hodil na delo v A. le med vikendom. Zagovornikovo nestrinjanje s takšnimi dokaznimi zaključki nižjih sodišč pa ne pomeni uveljavljane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, temveč izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tak očitek pa predstavljajo tudi nadaljnje vložnikove trditve, da dejanj, katerih je bil obsojenec spoznan za krivega, sploh ni mogel storiti, ker sta bili oškodovanki v istem časovnem obdobju spolno zlorabljeni še s strani drugih oseb in se dejanja časovno pokrivajo, pri čemer sodišče v zvezi s tem ni pribavilo eventualnih pravnomočnih sodb. Zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga oziroma iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanska stanja ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Obsojencu pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca psihiatra, ki naj bi pregledal oškodovano S.J. ter opravilo predlaganega soočenja med oškodovanko ter obdolžencem ter med njo in njeno materjo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč se o dokaznem predlogu odloči potem, ko po načelih logike, dialektike in razumnega sklepanja presodi, ali je predlagani dokaz pravno relevanten oziroma tak, da bi eventualno lahko vplival na dokazne zaključke. Svojo odločitev, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo oziroma prepričanje o tem, da dokazi očitno niso takšni, da bi lahko bili uspešni, pa je v izpodbijani pravnomočni odločbi tudi ustrezno obrazložilo (10. in 11. stran sodbe sodišča prve stopnje in 3. stran sodbe pritožbenega sodišča). Sicer pa so zagovornikove navedbe v zahtevi pavšalne narave, saj konkretno ne izpodbija utemeljitve sodišč, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, oziroma ne izkazuje pravne relevantnosti takšnega dokaza. Pri tem je potrebno le še ponovno pojasniti, da ocenjevanje verodostojnosti izpovedb prič ni stvar presoje izvedenca temveč o tem odloča le sodišče. Da sodišče prve stopnje s tem, ko je napotilo obsojenca iz sodne dvorane in oškodovanki zaslišalo v njegovi nenavzočnosti, ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, je bilo že pojasnjeno. Višje sodišče je v svoji odločbi na pritožbene navedbe zagovornika v zvezi s tem jasno navedlo, da je sodišče postopalo v skladu z določbo 327. člena ZKP, z navedeno ugotovitvijo pritožbenega sodišča pa se vrhovno sodišče v celoti strinja. Okoliščina, ki jo v zahtevi poudarja zagovornik, da je bila S.J. v času zaslišanja na glavni obravnavi že polnoletna, tega dejstva v ničemer ne spremeni. Izjema od načela neposrednosti se namreč nanaša na soobtožence ali priče, če te v njegovi navzočnosti nočejo izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bodo govorili resnice.

Ker torej niso podane kršitve določb zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določila 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.