Jedro

Ugovor, da je upnikova terjatev zastarala, je razlog, ki po 11.točki 2.odstavka 55.člena ZIZ, preprečuje izvršbo. Terjatev, ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, po določbi 379.člena ZOR zastara v desetih letih, vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takih odločb in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Po določbi 1.odstavka 372.člena ZOR za občasne terjatve, med katere spadajo tudi obresti, velja triletni zastaralni rok.

Trditev, da je da je upnikova terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodbe ali pred tem, toda v času, ko upnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega sodba izvira (ugovorni razlog po 8.točki 2.odstavka 55.člena ZIZ), dolžnik lahko dokazuje z ustrezno listino ali pa z zaslišanjem priče, ki bi lahko potrdila, da je dolžnik izpolnil upnikovo terjatev, ki je predmet konkretnega izvršilnega postopka. Na tako listino oziroma na tako pričo pa se dolžnik v obravnavanem primeru ne sklicuje, temveč predlaga zaslišanje V.P., nekdanjega upnikovega računovodje, ki bi potrdil, da je upnik tisti, ki dolžniku dolguje denar iz naslova drugih pravnih poslov. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi neutemeljen.

Izrek

Pritožbi dolžnika in upnika proti sklepu z dne 14.7.1999 se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba dolžnika proti sklepu z dne 5.5.1999 se zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova z dne 5.5.1999 dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 6.345.123,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31.1.1989 do plačila in izterjave izvršilnih stroškov v znesku 63.451,00 SIT.

Proti sklepu je dolžnik ugovarjal v celoti, ker po njegovem mnenju upniku ne dolguje več ničesar. Stanje je namreč ravno obratno, in sicer da upnik njemu dolguje 25.000 DEM. To lahko potrdi nekdanji upnikov računovodja. Poleg tega pa je upnikova terjatev zastarala.

Predlaga razveljavitev sklepa o izvršbi.

Na dolžnikov ugovor je upnik odgovoril, da njegova terjatev ni zastarala, ker je sodba pravnomočna že od leta 1991. Dolžnik tudi ni dokazal, da je njegova terjatev prenehala. Res je, da je dolžnik zanj opravil prevoze, vendar pa je v zvezi s tem izjavil, da jih je opravil zastonj. Upnik se strinja z dolžnikovim predlogom, da se zasliši njegov nekdanji računovodja.

Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 14.7.1999 dolžnikovemu ugovoru ugodilo glede izterjave zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas pred 9.7.1995 in v tem delu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, izvršbo pa ustavilo. V ostalem pa je dolžnikov ugovor štelo kot neutemeljen in ga skladno s 3.odstavkom 58.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Proti sklepu z dne 14.7.1999 sta se pritožila upnik in dolžnik.

Upnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z navedbo sodišča, da njegova terjatev po denominaciji znaša le 634,00 SIT. Dolžnik je namreč za svoj dolg zastavil svoje dvosobno stanovanje. Poleg tega so bile obresti v tistem času tako visoke, da se je dolgovani znesek v mesecu dni podvojil. Dolžnik pa v svoji pritožbi ponovno navaja, da upniku ne dolguje več ničesar. Za potrditev tega dejstva bi sodišče moralo zaslišati V. P., s čimer se strinja tudi upnik. Upnik sam priznava, da je dolžnik zanj opravljal prevoze in priznava tudi velikost dolžnikove terjatve iz tega naslova napram njemu.

Pritožbe niso utemeljene.

Po izvršilnem naslovu - izvršljivi sodbi zaradi izostanka Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kranju, z dne 31.1.1989, opr.št. P 311/88, mora dolžnik upniku plačati 6.345.123,00 takratnih din s pripadki. Sodba je postala pravnomočna dne 2.3.1989 (klavzula o pravnomočnosti).

Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, ZOR) v 379.členu določa, da vse terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takih odločb in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Po določbi 1.odstavka 372.člena ZOR za občasne terjatve, med katere spadajo tudi obresti, velja triletni zastaralni rok.

Ob tem, da je upnik s predlogom za izvršbo zahteval tudi izterjavo zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31.1.1989 do plačila, izvršilni predlog pa je vložil dne 9.7.1998, in ob tem, da je dolžnik z ugovorom uveljavljal zastaranje upnikove terjatve, kar je po 11.točki 2.odstavka 55.člena ZIZ razlog, ki preprečuje izvršbo, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 379.člena ZOR v zvezi s 1.odstavkom 372.člena ZOR s tem, ko je dolžnikovemu ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonitih zamudnih obresti od glavnice, ki so se natekle do 9.7.1995. Zaradi zastaranja je prenehala upnikova pravica od dolžnika zahtevati plačilo zakonitih zamudnih obresti za navedeno obdobje, zato upnik nima prav, ko pravi, da temu ni tako. Ni pa še potekel desetletni zastaralni rok, določen za izterjavo glavnice, in ne za izterjavo zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas od 9.7.1995 dalje. Upnikova terjatev v tem obsegu tudi ni prenehala na podlagi dejstva, ki bi nastopilo po izvršljivosti sodbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v pravdi, iz katerega izvira izvršilni naslov, kar je ugovorni razlog po 8.točki 2.odstavka 55.člena ZIZ in ki ga je dolžnik tudi uveljavljal. V zvezi s tem je dolžnik navedel, da upniku ne dolguje več ničesar in da je stanje dolga ravno obratno, saj je upnik tisti, ki dolžniku iz naslova opravljenih prevozov dolguje denar. Slednje naj bi potrdil nekdanji upnikov računovodja, s čigar zaslišanjem se je strinjal tudi upnik.

Zaslišanje priče je eden izmed dovoljenih sredstev, s katerimi dolžnik lahko dokazuje, da je upnikova terjatev napram njemu prenehala, vendar pa dolžnik v zvezi s svojim dokaznim predlogom ni določno navedel, kaj bi omenjena oseba lahko povedala v zvezi s terjatvijo, ki je predmet konkretnega izvršilnega postopka. Da konkretna terjatev ne obstoji, bi dolžnik lahko dokazoval z ustrezno listino ali pa z zaslišanjem priče, ki bi lahko potrdila, da je dolžnik izpolnil svojo konkretno obveznost do upnika. Na tako listino oziroma na tako pričo pa se dolžnik v obravnavanem primeru ne sklicuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi v preostalem delu (glede izterjave glavnice z zakonitimi zamudnimi obresti od 9.7.1995 dalje) neutemeljen. Z ozirom na pritožbene navedbe upnika pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa z dne 14.7.1999, da glavnica, ki je v izvršilnem naslovu določena v dinarjih, po denominaciji, uvedeni z Zakonom o spremembi vrednosti dinarja (Uradni list SFRJ, št. 83/89), znaša le 634,50 SIT, pravilna. Sodišče prve stopnje je pri izdaji sklepa o izvršbi to dejstvo očitno prezrlo. Ker gre za očitno računsko pomoto v smislu 1.odstavka 342.člena ZPP, pa le to lahko sodnik sodišča prve stopnje popravi vsak čas s popravnim sklepom (2.odstavek 342.člena ZPP).

Ker se glede na navedeno pokaže, da s pritožbami smiselno uveljavljana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 365.člena ZPP v zvezi s 381.členom ZPP in 15.členom ZIZ), je bilo treba pritožbe zavrniti kot neutemeljene in potrditi sklep z dne 14.7.1999, prav tako pa v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrditi tudi sklep z dne 5.5.1999 (2.točka 380.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.