Jedro

Sodišče na subjektivni odnos do dejanja, to je naklep, sklepa na podlagi presoje celotnega ravnanja obdolženca.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci se oprostijo plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17. 6. 2015 obsojenega E. R., M. R. in I. R. spoznalo za krive, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu E. I. je izreklo kazen tri leta in en mesec zapora, obsojenima M. R. in I. R. pa vsakemu kazen eno leto in en mesec zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencem v izrečene zaporne kazni vštelo čas odvzema prostosti. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun in da bo o stroških pooblaščenca oškodovanke odločeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 12. 2015 pritožbo zagovornikov obsojenih E. R., M. R. in I. R. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenci oprostijo plačila stroškov pritožbenega postopka iz p1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in da nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov po uradni dolžnosti, odvetnikov O. Z., T. T. Z. in T. Ž. bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojencev vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenih E. R. in M. R. navajajo, da vlagajo zahtevi zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), zagovornik obsojene I. R. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zagovorniki obsojenih E. R. in M. R. predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevam ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojene I. R. pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenko in da naj se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče ob upoštevanju določbe drugega odstavka 424. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavi v celoti in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obsojenega E. R. je vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti dne 22. 8. 2016, torej po preteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, v katerem lahko vložnik vloži tudi dopolnitev zahteve je tri mesece od vročitve pravnomočne sodne odločbe. Pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje je zagovornik obsojenega E. R., odvetnik O. Z., ki je poleg odvetnika S. D. zagovarjal obsojenega E. R. do pravnomočnosti sodbe, prejel dne 29. 12. 2015 (sodišče je ravnalo skladno z določbo petega odstavka 120. člena ZKP, ki določa, da če je treba vročiti pisanje zagovorniku obdolženca, ta pa ima več zagovornikov, zadošča, da se vroči enemu od njih). Obsojeni E. R. je sodbo sodišča druge stopnje prejel dne 12. 1. 2016. Po navedenem je dopolnitev zahteve vložena prepozno in je Vrhovno sodišče zato ni obravnavalo.

4. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene, saj zatrjevane kršitve zakona niso podane, uveljavljen pa je tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

5. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. V zahtevah za varstvo zakonitosti zagovorniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe. Zagovornik obsojenega E. R. in zagovornica obsojenega M. R. trdita, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenca za religijo, predvsem za islamsko vero in za romske običaje. Zagovornica obsojenega M. R. obrazloženo uveljavlja, da je bila kršena obsojencu pravica do obrambe tudi, ker je sodišče zavrnilo dokazna predloga, da zasliši kot priči oškodovankinega dedka S. D. in oškodovankinega očeta T. D. 8. Zagovornik obsojenega E. R. navaja, da bi izvedenec za religijo lahko podal odgovor o bistvenem elementu kaznivega dejanja, to je nakup ali prodaja osebe pri poroki po muslimansko-romskih običajih. Z izvedencem bi se lahko ugotovilo, kakšen pomen je imela predaja denarja. Zakonski znak kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1 je prodaja ali nakup in če je šlo za izpolnitev določenega običaja oziroma navade, potem družina R. ni kupila neveste, ampak je poskrbela za romskim običajem primerno poroko. Trdi, da je slednje navedla celo oškodovanka v svoji izpovedbi (zagovornik v nadaljevanju zahteve citira določene dele oškodovankine izpovedbe in trdi, da ni šlo za nakup oškodovanke, ter vnaša dvome v presojo sodišča v pravnomočni sodbi, da je oškodovankina izpovedba verodostojna; z navedbami o izpovedbi oškodovanke in za lastno oceno o verodostojnosti njene izpovedbe ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja).

9. Zagovornica obsojenega M. R. izpodbija odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga, da se postavi izvedenec za religijo z navedbami, da bi bila izvedba dokaza potrebna, saj bi šele z izvedencem bilo mogoče razjasniti, kaj je pomenilo plačilo zneska 6.000,00 EUR, in ali je šlo za plačilo, ki je v skladu z muslimanskimi običaji in predstavlja doto, ne pa kupnino za belo blago. Izvedba dokaza bi bila pomembna tudi za presojo psihičnega odnosa storilca do kaznivega dejanja.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenec za religijo (islamsko vero) in običaje, ker je ocenilo, da dokaz ni pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Presodilo je, da v obravnavani zadevi niso pomembni običaji, povezani z vero, temveč kaznivo dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper človečnost in zaradi tega izvedenec za običaje ali religijo ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je v točki 10 sodbe pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje ter poudarilo, da nobeno ravnanje, niti tradicija in običaji ne morejo upravičiti tega, kar se je zgodilo oškodovanki. Poudarilo je potek dogodkov, da je bila mladoletna oškodovanka odpeljana iz Makedonije, da je bil zanjo dan znesek 6.000,00 EUR, da ni mogla sama odločati o ničemer, da je bila kupljena zaradi suženjstva in služabništva. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je poudarilo še, da je bila oškodovanka pod popolnim nadzorom, da ji je obsojeni E. R. prepovedal kakršnekoli stike z drugimi, uporabo računalnika, tudi ne nadzorovane stike s svojci. Sodišče druge stopnje je poudarilo še oškodovankine poškodbe, grdo ravnanje z oškodovanko in povsem podrejen položaj, da je bila ustrahovana, pretepena in brez socialnih stikov ter brez osebnih dokumentov in lastnih sredstev za preživljanje.

11. Po ustavnosodni praksi so se izoblikovala merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. V primeru razbremenilnega dokaza je ta pravila mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; dokazno sredstvo, in z navedbami okoliščin utemelji, da bo za izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge). Sodišče presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta v skladu s predstavljenimi izhodišči razumno ocenili, da izvedba predlaganega dokaza za presojo, ali je šlo za običaj, oziroma ali naj bi bilo ravnanje z oškodovanko v skladu z vero, ni pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Presodili sta, da ne obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi izvedba dokaza potrdila tezo obrambe, da gre za običaj. V postopku je bilo ugotovljeno, da znesek 6.000,00 EUR ni bil dan oškodovanki, da ni šlo za doto, da je bil izročen njenemu očetu in da ni bil izročen, kar je bila tudi teza obrambe, za nakup nevestinih oblačil in nakita ter za gostijo ob poroki (tudi točka 46 sodbe sodišča prve stopnje). Presoja običaja na abstraktni ravni in vloga religije tako nista materialnopravno relevantna in pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja.

13. Enako velja za dokazna predloga, da se zaslišita oškodovankin dedek in oče kot priči. Zagovornica obsojenega M. R. zatrjuje, da bi zaslišanje S. D. bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. S. D. se je lahko na lastne oči po večdnevnem bivanju pri družini R. prepričal, v kakšnih pogojih oškodovanka živi in kako jo obravnavajo. Z izvedbo dokaza bi bila, po oceni zagovornice, omajana verodostojnost oškodovankine izpovedbe o tem, kaj je doživela v času, ko je živela z E. R. pri družini R. 14. Vrhovno sodišče sprejema oceno v pravnomočni sodbi, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je oškodovankin dedek pripotoval skupaj z oškodovanko po poroki v Makedoniji v Maribor. Po nekajdnevnem bivanju pri družini R. je odšel nazaj domov. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da se je S. D. zadrževal pri R. v času, ki ni inkriminiran in tako njegovo zaslišanje ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

15. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega M. R. navaja, da bi bilo za popolno razjasnitev dejanskega stanja potrebno zaslišati tudi očeta oškodovanke, domnevnega prodajalca. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza zavrnilo z navedbo, da bi izvedba dokaza po nepotrebnem zavlekla dokazni postopek. O tem, s kakšnim namenom je bil dan denar za oškodovanko (kar poudarja zagovornica v zahtevi), je sodišče sklepalo na podlagi presoje izvedenih dokazov, oškodovankine izpovedbe pa tudi navedb obsojenega E. R. Sodišče je ugotovilo, da je T. D. v Makedoniji v kazenskem postopku, saj je bila v času sojenja pred sodiščem prve stopnje zoper njega uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja trgovine z otrokom po prvem odstavku 418. g člena Kazenskega zakonika Republike Makedonije (točki 16 in 39 sodbe sodišča prve stopnje). Presoja, da izvedba dokaza, to je zaslišanje očeta oškodovanke, ni potrebna, je po navedenem ustrezna in zagovornica s poudarjanjem, da bi izvedba tega dokaza bila gotovo obsojencu v prid, ne utemeljuje kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga. Zagovornica dokaznega predloga niti ne substancira tako, da bi vsaj z verjetnostjo izkazala pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 14. 1. 2008).

16. Zagovorniki M. R., odvetniki odvetniške pisarne P. trdijo, da bi bilo treba zaslišati priče priči S. D. in T. D. ter postaviti izvedenca za področje romske kulture. Z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge, pa zato ni bilo podlage in presodilo, da izvedba dokazov ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo do kršitve, posledica katere je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kršitve pravice do obrambe ne obrazložijo tako, da bi bilo mogoče navedbe preizkusiti. Tudi nadaljnje navedbe v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, saj bi moralo skladno s 17. členom ZKP po uradni dolžnosti in po resnici ter popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in ugotoviti dejstva, ki so obsojencu v korist, ne pomenijo substanciranega uveljavljanja kršitve pravice do obrambe. Gre za trditve, do katerih se Vrhovno sodišče ne more opredeliti.

17. Tudi zagovornik obsojenega E. R. trdi, da je sodišče prve stopnje, ker ni zaslišalo oškodovankinega očeta in dedka, kršilo pravico do obrambe. Po oceni zagovornika je bila pravica do obrambe prekršena, ker je bil zavrnjen dokazni predlog, da se zasliši matičarka Upravne enote Maribor, pred katero sta sklenila zakonsko zvezo E. R. in oškodovanka. Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, da ji je bila kršena pravica do obrambe zaradi zavrnitvene navedenih dokazov. Zato ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene kršitve (peti odstavek 420. člena ZKP). Iz besedila določbe petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo (pritožba) izčrpano ne le formalno (z vložitvijo) temveč tudi materialno (vsebinsko). To pomeni, da je moral vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v postopku s pritožbo. Ker pravno sredstvo ni bilo izčrpano, Vrhovno sodišče navedb v zahtevi o kršitvi pravici do obrambe ni obravnavalo.

18. Materialno neizčrpane so tudi navedbe o kršitvi pravice do obrambe v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega M. R., da se opravi ogled stanovanja R., v katerem je živela oškodovanka in da se zasliši matičarko Upravne enote Maribor. Zagovornika obsojenega M. R., ki sta obsojenca zagovarjala do pravnomočnosti sodbe, slednjega nista uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato glede na jasno zakonsko določbo petega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče navedb v zahtevi ni presojalo (v točki 17 sodbe višjega sodišča je sicer opravljena presoja zavrnitve tudi ostalih dokaznih predlogov, vendar v pritožbah zavrnitev ostalih dokaznih predlogov ni bila izpodbijana).

19. Kot kršitev zakona, ki jo obravnava Vrhovno sodišče, zagovornik obsojenega E. R. in zagovornice obsojenega M. R. zatrjujeta kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornik obsojenega E. R. tudi meni, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in nakazuje na kršitev določbe petega odstavka 392. člena ZKP.

20. Kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP zagovornik E. R. zatrjuje: "da je obravnavan primer že druga podobna situacija, saj je oškodovanka zakonsko zvezo sklenila v Republiki Franciji, nato odšla k očetu v Nemčijo, mesec kasneje pa je bila sklenjena zakonska zveza z E. R.". Poudarja, da je oškodovanka družino R. močno obremenila in utemeljuje, da je bil oškodovankin motiv za opisana ravnanja opravičevanje pred očetom.

21. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pri izpodbijanju presoje prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, navajal, da je nenavadno, da oškodovanka, ko je bila zaslišana, ni želela odgovarjati na vprašanja o vzroku razpada zveze v Franciji, da je sodna izvedenka ugotovila, da se ne da popolnoma razmejiti dogodkov v Franciji in v Mariboru, da je nenavadno, da bi oškodovanka glede na svojo izkušnjo v Franciji tako dolgo tolerirala početje, ki je bilo predmet kazenskega postopka, v kolikor da je šlo za očitano kaznivo dejanje.

22. Sodišče druge stopnje je v okviru presoje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe (točki 8 in 9 na straneh 5 in 6 sodbe). Sodišče je zadostilo standardu obrazložitve drugostopenjske sodbe. Po ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča Up-206/96) in po praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in številne druge) je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navede, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je dolžno do njih zavzeti stališče. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožnikovih pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijal presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe v sodbi sodišča prve stopnje. Odgovorilo je na relevantne navedbe iz pritožbe in zavzelo stališče, da le-te niso utemeljene. Zagovornik uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Tega, kako naj bi dejstvo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo, po oceni zagovornika, na določene navedbe, vplivalo na zakonitost sodbe, pa v zahtevi ni obrazložil. 23. Zagovornica obsojenega M. R. le posplošeno zatrjuje, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje vseh razlogov o kršitvah ZKP in KZ-1, ter da je pomanjkljiva tako, da se je ne da preizkusiti in da je s skopo argumentacijo obrambi onemogočeno, da se do nje vsebinsko opredeli. Z navedbami ne utemeljuje kršitve zakona, ampak ostaja na ravni zatrjevanj, ki jih ni mogoče preizkusiti.

24. Zagovornik obsojenega E. R. trdi, da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstva, ko je zapisalo: "da se sodišče prve stopnje res ni ukvarjalo, (sodišče druge stopnje je zapisalo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega) kdo je oškodovanko pretepel in prisilil, da je sprejela obdolženega E. R. kot ženina, vendar iz njene izpovedbe (list. št. 399) jasno izhaja, da jo je pretepel njen oče, ko mu je očitala, da se mora poročiti, ker so vzeli denar za to". Z navedbo, ki je zagovornik ne povzame pravilno, sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenega odločilnega dejstva in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je v okviru presoje pritožbenih navedb o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in pri kontroli dejanskega stanja ugotovljenega v sodbi sodišča prve stopnje, povzelo iz oškodovankinih navedb, kdo jo je pretepel. V točki 13 sodbe sodišča prve stopnje je povzeta oškodovankina izpovedba, da je bila fizično pretepena, ker se je upirala in poroki nasprotovala. Dejstvo, ki je pomembno o ravnanju z oškodovanko pred poroko in o njenem nasprotovanju poroki, je ugotovljeno že v sodbi sodišča prve stopnje.

25. Zagovornica obsojenega M. R. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, češ da dejanje, opisano v izreku sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Trdi, da je podana zato tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je navedeno kršitev postopka storilo tudi sodišče druge stopnje, ker ni odpravilo pomanjkljivosti in se obeh sodbe ne da preizkusiti.

26. Zagovorniki obsojenega M. R. so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjevali, da uveljavljajo tudi pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar obeh kršitev niso obrazložili. Kršitvi tako nista bili uveljavljani, zato zaradi materialne neizčrpanosti sicer splošnih navedb o kršitvah kazenskega zakona in postopka ni mogoče obravnavati.

27. Zagovorniki obsojenega M. R. v zahtevi nakazujejo tudi kršitev postopka (kršitev 244.a člena ZKP), ker je bila oškodovanka zaslišana s pomočjo videokonference. Navajajo, da za zaslišanje na tak način niso bili izpolnjeni pogoji. Tudi ta navedba ni materialno izčrpana.

28. Zagovornik obsojene I. R. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da v sodbi ni pojasnjen subjektivni element, to je naklep obsojenke. Ocenjuje, da ni ugotovljeno in pojasnjeno, ali se je obsojenka zavedala, da gre za nakup ali prodajo živega bitja, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1, ali pa je šlo zgolj za to, da je "po romsko omožila" svojega otroka.

29. Na enake navedbe v pritožbi je odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 24 sodbe. Poudarilo je, da je sodišče prve stopnje obsojenkin subjektivni odnos do dejanja utemeljilo v celotni obrazložitvi sodbe, ko je ugotavljalo vlogo in ravnanje vsakega obsojenca, tako tudi ravnanje obsojene I. R. Presodilo je, da se v sodbi sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu navedeni razlogi. Strinjati se je s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče na subjektivni odnos do dejanja, to je naklep, sklepa na podlagi presoje celotnega ravnanja obdolženca. Sodišče druge stopnje je tudi razumno poudarjalo, da je bil subjektivni odnos ugotovljen v sodbi v povezavi z obrazložitvijo različnih ravnanj na škodo oškodovanke, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 113. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev tako zaključilo, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom, to je, da se je zavedala dejanja in ga tudi hotela storiti.

30. Obsojenkin zagovornik očita sodišču druge stopnje tudi, da je samo kršilo določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se izrek sodbe in obrazložitev ne skladata glede odločilnih dejstev in pomembnih pravnih vprašanj. Obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje je nejasna in nedorečena. S splošnimi navedbami, ki se jih ne da preizkusiti, zagovornik ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

31. Zagovornik obsojenega E. R. in zagovornica obsojenega M. R. napadata odločbo o kazenski sankciji. Iz razlogov v zahtevah izhaja, da se ne strinjata z odmero kazni. Uveljavljata razlog po 374. členu ZKP, ki ga je mogoče uveljaviti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti. Z navedbami tako ne uveljavljata kršitev zakona, ki jih obravnava Vrhovno sodišče pri presoji vloženega izrednega pravnega sredstva.

32. Z ostalimi navedbami v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovorniki ne uveljavljajo kršitev zakona, ampak nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Te navedbe so v zahtevi zagovornika obsojenega E. R.: nasprotovanje presoji oškodovankine izpovedbe, da je povsem običajno, da se delo med družinskimi člani deli, da ni šlo za nekakšno prisilno delo, da ni potrjen očitek pretepanja oškodovanke ne z izjavo priče, niti z medicinsko dokumentacijo in da je šlo v Makedoniji za tradicionalno romsko poroko. Zagovornica obsojenega M. R. z navedbami o tem, kaj je izpovedala priča F. H., uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja uveljavlja tudi z navedbami, da kaznivo dejanje M. R. ni dokazano, saj ni izpolnil niti enega samega zakonskega znaka tega kaznivega dejanja ter s sklicevanjem na obsojenčev zagovor. Zahteva zagovornikov obsojenega M. R. je vložena pretežno iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj nasprotuje zaključkom sodišča v pravnomočni sodbi, da so ugotovljeni zakonski znaki suženjstvo in služabništvo. Zagovorniki trdijo, da delo oškodovanke ni presegalo aktivnosti v smislu gospodinjskih del in pomoči znotraj družine, da oškodovanka ni bila kupljena za sužnjo, da je bila zakonska zveza sklenjena, z opozarjanjem na izpovedbo priče F. H., trditvijo, da dejanje obsojenemu M. R. ni dokazno da bi bilo mogoče govoriti o grdem ravnanju in fizičnem maltretiranju in ostalih stvareh, v kolikor za to sploh obstajajo dokazi, vendar pa bi bilo potem takšno ravnanje mogoče očitati le obsojenemu E. R., ter da tudi iz okoliščine, da je bila oškodovanka svojemu možu na voljo kot spolna partnerica, ni mogoče sklepati na zakonski znak, da gre za suženjstvo. Zagovornik obsojene I. R. pa le na splošno trdi, da je tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka posledica nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje. Z vsemi citiranimi navedbami zagovorniki ne zatrjujejo kršitve zakona, ampak trdijo, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena (oziroma, da niso ugotovljena). Sklicujejo se torej na razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

33. Ker kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovorniki uveljavljajo tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih E. R., M. R. in I. R. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

34. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje je Vrhovno sodišče obsojence oprostilo plačila sodne takse.