Jedro

Iz pritožnikove pisne izjave z dne 31. 3. 2014 izhajajo trditve o dejstvu, da je izjavo z dne 28. 6. 2013 dal v zmoti, da ni odražala njegove prave volje. S tem je nastalo sporno dejstvo o tem, ali je bila pritožnikova izjava z dne 28. 6. 2013 obremenjena z napako volje, s tem dejstvom pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in ni ugotavljalo, ali je to dejstvo sploh sporno med dediči. Posledično ni uporabilo določb 210. člena ZD in je preuranjeno z izpodbijanim sklepom o dedovanju razglasilo pritožnika za dediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine zapustnika (točka I izreka), razglasilo za zapustnikove dediče na podlagi zakona zapustnikovega brata S. K. do 2/4 zapuščine, nečaka I. K. in nečakinjo V. S. vsakega do ¼ zapuščine (II izreka), ter odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju opravijo vpisi lastninske pravice v zemljiški knjigi, in sicer se pri zapustniku do ½ solastni nepremičnini parc. št. 1414/265 k.o. X. vpiše lastninska pravica na ime I. K. do ¼ zapustniku solastnega deleža na nepremičnini in V. S. do ¾ zapustniku solastnega deleža na nepremičnini, dalje je še odločilo, da sta z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu upravičena razpolagati I. K. do ¼ denarnih sredstev in V. S. do ¾ denarnih sredstev (III izreka sklepa).

2. Dedič I. K. (v nadaljevanju: pritožnik) je s pritožbo v celoti izpodbijal sklep o dedovanju. Navajal je, da je s pisno izjavo z dne 31. 3. 2014, to je še pred odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je s sklepom Cp 739/2013 z dne 6. 4. 2014 v celoti razveljavilo prvotni sklep o dedovanju z dne 1. 9. 2013, podal izjavo o dedni odpovedi in to je naknadno potrdil 29. 4. 2014. Zanj je nesporno, da lahko ves čas postopka vse do konca glavne obravnave spremeni svojo izjavo. Prvostopenjsko sodišče je za dne 4. 4. 2014 razpisalo glavno obravnavo v predmetni zapuščinski zadevi in je na ta datum že razpolagalo z izjavo, s katero se pritožnik odpoveduje dedovanju. Pritožnik se ne strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da glede na to, da je pritožnik po pooblaščenki s pisno izjavo z dne 28. 6. 2013 sprejel dedni delež, se temu ne more več odpovedati. Glavna obravnava se je končala 4. 4. 2014, takrat pa je sodišče prve stopnje že razpolagalo z njegovo pisno izjavo o dedni odpovedi. Dalje je navajal, da je bila njegova prvotna izjava o sprejemu dednega deleža dana v zmoti glede vrednosti zapuščine. Sodišče prve stopnje je namreč po izjavi zapustnikovega sina zapuščino oziroma del solastne nepremičnine zapustnika ocenilo na 5.000,00 EUR, kar je po uradnih vrednostih iz javnih podatkov GURS bistveno premajhna vrednost. GURS je stavbo na parceli ocenil na 9.887,00 EUR, to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, samo zemljišče pa je GURS ocenil na 28.118,00 EUR, to pa je sodišče prve stopnje v celoti zanemarilo. Celotna vrednost polovice solastne nepremičnine zapustnika tako znaša 19.002,50 EUR, kar je bistveno več kot je ocenjena vrednost s strani sodišča. Že v dedni odpovedi je pritožnik pojasnil sodišču prve stopnje, da bi bili davki, ki bi jih moral plačevati ob dejstvu, da bi dediščino sprejel, za pritožnika visoki in bi ti stroški resno ogrozili preživljanje njegove družine. Pritožniku se tudi ne zdi logično, da je sodišče prve stopnje njegovo dedno odpoved delno sprejelo, delno pa zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi odstopa dednega deleža s strani K. S. in upoštevajoč zgolj le delno izjavo pritožnika razsodilo, da pritožnik ne sprejema odstopljenega deleža in je le-tega v celoti preneslo na dedinjo V. S. Pritožnik se z navedenim ne more strinjati. Če sodišče ne sprejema njegove izjave o dedni odpovedi, po njegovem mnenju ne more hkrati trditi, da se je s podano izjavo odpovedal odstopljenemu deležu. Po mnenju pritožnika je s takšnim stališčem sodišče v nasprotju samo s seboj, saj hkrati trdi, da skladno z zakonom dedne izjave ni mogoče preklicati, v drugi vrstici pa pritožnikov delež zapuščine zmanjša za ¼. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podredno pa je predlagal spremembo sklepa tako, da je edini zapustnikov dedič njegova nečakinja V. S. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je pritožnik z dedno izjavo (podano skupno z dedinjo V. S.) z dne 28. 6. 2013 izrazil voljo o sprejemu dednega deleža po zapustniku in tudi, da je s pisno vlogo z dne 31. 3. 2014 (ta je prispela k sodišču 2. 4. 2014) podal dedno izjavo o odpovedi dediščini. Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dednih izjav o sprejemu dediščine in odpovedi dediščini ni mogoče preklicati v skladu z določbo drugega odstavka 138. člena Zakona o dedovanju (ZD). Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da lahko dedič zahteva razveljavitev dedne izjave (o odpovedi ali o sprejemu dediščine) le v pravdnem postopku.

5. Na podlagi spisovnega gradiva je pritožbeno sodišče ugotovilo, da dediči nikoli niso bili opozorjeni s strani sodišča na nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini in izjave o sprejemu dediščine. Takšno opozorilo ni bilo dano niti v vabilih na narok niti na izvedenih narokih.

6. Iz pritožnikove pisne izjave z dne 31. 3. 2014 izhajajo trditve o dejstvu, da je pritožnik izjavo z dne 28. 6. 2013 podal v zmoti, da ni izražala njegove prave volje. S tem je nastalo sporno dejstvo o tem, ali je bila izjava pritožnika z dne 28. 6. 2013 obremenjena z napako volje, s tem dejstvom pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in ni ugotavljalo, ali je to dejstvo sploh sporno med dediči. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb člena 210 ZD, posledično pa je preuranjeno z izpodbijanim sklepom razglasilo pritožnika za dediča. 7. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik tudi upravičeno meni, da sodišče prve stopnje ob tem, ko ni sprejelo njegove izjave o odpovedi dediščini, ne bi smelo šteti, da se je odpovedal odstopljenemu dednemu deležu (oziroma prav, da je zavrnil sprejem odstopljenega dednega deleža). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišču pritožnika z dopisom z dne 18. 4. 2014 pozvalo, naj sporoči, ali po dediču S. K. odstopljen dedni delež sprejme, in da bo sodišče štelo, da ga sprejme, če v danem roku ne bo ničesar sporočil (listna št. 83). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnik v vlogi z dne 29. 4. 2014 ponovil svoje navedbe o odpovedi dedovanju in da je zato štelo, da je sprejem odstopljenega dednega deleža zavrnil. 8. Iz pritožnikove izjave z dne 29. 4. 2014 ne izhaja ničesar o pritožnikovem sprejemu ali njegovi zavrnitvi odstopljenega dednega deleža. Ob dejstvu, da pritožnikovih izjav o odpovedi dediščini z dne 31. 3. 2014 in z dne 29. 4. 2014 sodišče prve stopnje ni upoštevalo za izjavo njegove prave volje, pritožnik pa se sploh ni izjasnil o sprejemu odstopljenega dednega deleža, je sodišče prve stopnje v nasprotju z navodili v dopisu z dne 18. 4. 2014 odločilo, da je sprejem odstopljenega dednega deleža zavrnil. Takšen sklep sodišča prve stopnje je nelogičen.

9. Pritožba je zato utemeljena, izpodbijani sklep ni materialnopravno pravilen, zato ga je pritožbeno sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem odločanju med dediči (S. K., V. S., pritožnik) razčistiti, ali so med njimi sporna dejstva o tem, da je bil pritožnik pri podani dedni izjavi z dne 28. 6. 2013 v zmoti. Če bo ugotovilo, da so ta dejstva med njimi sporna, bo potrebna napotitev na pravdo. Če pa bo ugotovilo, da med dediči ni sporno, da je pritožnikova izjava z dne 28. 6. 2013 obremenjena z napako volje, bo moralo izvesti dokazni postopek po pravilih ZPP in jo razveljaviti. Kadar med dediči ni sporno dejstvo, da je dedič dedno izjavo podal v zmoti, je to dejansko vprašanje namreč mogoče razrešiti tudi v zapuščinskem postopku.