Jedro

Zgolj na podlagi dejstva, da se tožnik v vlogi sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki niti sodišču niti nasprotni stranki (ki je stranka tudi v tem sporu) nista bili neznani, tožniku nagrade za to vlogo ni mogoče priznati. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožnik v tej vlogi svojega zahtevka niti ni obrazložil in specificiral skladno s stališči, sprejetimi v odločitvah VSRS, pa tudi ne skladno z izhodišči iz sodbe SEU C-742/19, na katero se je skliceval že v tožbi ter je bila tudi podlaga za sprejete odločitve VSRS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da gre v primeru prve pripravljalne vloge zgolj za ponavljanje materialnopravnih izhodišč iz tožbe, zaradi česar te vloge utemeljeno ni štelo za potrebno.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tretjo pripravljalno vlogo glede na njeno vsebino utemeljeno štelo za obrazložen dopis po tar. št. 43/3 OT. Sodišče prve stopnje je že dne 27. 2. 2025 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, zato ob dejstvu, da je tožnik, po pozivu sodišča, v tej vlogi z dne 11. 4. 2025 v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil, ni bilo nikakršne potrebe po tem, da se opredeljuje do navedb tožene stranke iz njenih vlog z dne 3. 2. 2025 in 21. 2. 2025, niti da "preizkuša" znesek, ki ga je toženka pripoznala, saj le-ta izhaja iz sodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je po tem, ko je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, s sklepom v še preostalem delu tožbe, ki se nanaša na plačilo glavnice v skupnem znesku 600,04 EUR bruto in na zakonske zamudne obresti, ustavilo postopek (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka v višini 366,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitve 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Tožnik vlaga pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zavzema se za zvišanje priznanih stroškov postopka. Navaja, da so bile vse tri pripravljalne vloge potrebne in vsebinsko pomembne za rešitev predmetnega postopka, zato bi mu moralo sodišče prve stopnje za te vloge priznati nagrado. Ne drži, da v prvi pripravljalni vlogi tožnik zgolj ponavlja materialnopravna stališča iz tožbe. Ta vloga je bila vložena neposredno po več izdanih sodbah Vrhovnega sodišča RS, na katere je tožnik v utemeljitev svojega zahtevka v tej vlogi opozoril. Gre za različno materialnopravno utemeljitev in ne za ponavljanje. Tožnik je v tej vlogi toženki tudi podal poziv po 227. členu ZPP, in sicer naj mu za razčlenitev in utemeljitev tožbenega zahtevka predloži ustrezne evidence, ki jih je dolžna voditi in izkazujejo število delovnih ur v posamezni izmed oblik pripravljenosti. Te evidence so bile nato tudi podlaga za pogajanja med strankama. Drugo pripravljalno vlogo je tožnik vložil pred razpisanim narokom, ker se toženka na poziv k predložitvi evidenc, ki so bile nujno potrebne za ugotavljanje obsega utemeljenosti višine zahtevka, ni odzvala. Sodišče je za tretjo pripravljalno vlogo tožniku neutemeljeno priznalo zgolj 50 točk. V tej vlogi se je tožnik opredelil do navedb tožene stranke iz njenih vlog z dne 21. 2. 2025 in 3. 2. 2025. Poleg tega je v njej preizkusil znesek, ki ga je toženka pripoznala, saj je toženka v delni pripoznavi zgolj priznala skupni znesek, ni pa bilo razvidno za katere mesece ta pripoznava izhaja. Tudi sicer je višina stroška za posamezno storitev odvetnika določena fiksno in ne gre za diskrecijo sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Stroškovna odločitev sodišče prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje tožniku za prvo in drugo pripravljalno vlogo utemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov. Pravilno je uporabilo pravilo iz 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), skladno s katerim pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

6.Drži sicer pritožbena navedba tožnika, da je bila prva pripravljalna vloga vložena neposredno po več izdanih sodbah Vrhovnega sodišča RS, ki so vsebinsko razmejile in opredelile tiste oblike pripravljenosti na delovnem mestu, za katere zaposlenim pri toženi stranki pripada 100% izplačilo plače (straža, varovanje meje), in tiste, katerim zaradi utemeljenosti izjeme od Direktive načeloma ne pripadajo (udeležba na vajah, usposabljanjih). Vendar pa zgolj na podlagi dejstva, da se tožnik v tej vlogi sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki niti sodišču niti nasprotni stranki (ki je stranka tudi v tem sporu) nista bili neznani, tožniku nagrade za to vlogo ni mogoče priznati. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožnik v tej vlogi svojega zahtevka niti ni obrazložil in specificiral skladno s stališči, sprejetimi v odločitvah VSRS, pa tudi ne skladno z izhodišči iz sodbe SEU C-742/19, na katero se je skliceval že v tožbi ter je bila tudi podlaga za sprejete odločitve VSRS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da gre v primeru prve pripravljalne vloge zgolj za ponavljanje materialnopravnih izhodišč iz tožbe, zaradi česar te vloge utemeljeno ni štelo za potrebno.

7.Res je tožnik v tej vlogi tudi pozval sodišče, da toženki naloži predložitev ustreznih evidenc, ki izkazujejo število delovnih ur v posamezni izmed oblik pripravljenosti, vendar gre zgolj za nepopoln dokazni predlog in edicijska dolžnost toženke tako niti ni zavezovala. Določba 226. člena ZPP določa, da mora stranka sama predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih navedb, tožnik pa tekom postopka ni zatrjeval niti dokazal, da bi toženko zaprosil za določeno listino, niti, da mu je toženka ni hotela izročiti. Predlog tožnika pa tudi ni izpolnjeval zakonskih zahtev iz 227. člena ZPP, saj ni vseboval označbe ali vrste listine, navedbo dejstev, ki se bodo s to listino dokazovala, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki. Tudi tega poziva v vlogi tako ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi utemeljevala njeno potrebnost. Enako velja za ponovitev tega poziva v drugi pripravljalni vlogi, katero je sodišče prve stopnje zato utemeljeno štelo za nepotrebno.

8.Sodišče prve stopnje je tožnikovo tretjo pripravljalno vlogo glede na njeno vsebino utemeljeno štelo za obrazložen dopis po tar. št. 43/3 Odvetniške tarife (OT). Odločilo je skladno z določili OT in torej ni šlo za diskrecijo sodišča. Sodišče prve stopnje je že dne 27. 2. 2025 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, zato ob dejstvu, da je tožnik, po pozivu sodišča, v tej vlogi z dne 11. 4. 2025 v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil, ni bilo nikakršne potrebe po tem, da se opredeljuje do navedb tožene stranke iz njenih vlog z dne 3. 2. 2025 in 21. 2. 2025, niti da "preizkuša" znesek, ki ga je toženka pripoznala, saj le-ta izhaja iz sodbe.

9.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Toženka v odgovoru namreč ne navaja argumentov, ki jih pritožbeno sodišče brez vloženega odgovora ne bi moglo uvideti ali upoštevati. Ti stroški za pravdo tako niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: