Jedro

Višina običajnih plačil kot element določitve cene po sodišču ni tisto dejstvo, ki bi ga morala dokazovati tožeča stranka. Zato glede teh dejstev ni mogoča uporaba določila 215. člena ZPP. Določitev cene je prepuščena sodišču, ki lahko le-to odreče le, če pogodba ne vsebuje nobenih določljivih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti plačilo po drugem odstavku 623. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki 1 izreka, ki je po svoji vsebini sklep, razveljavilo plačilni nalog I Plg 244/97 in predlog obravnavalo kot tožbo z zahtevkom za plačilo zneska 1.412.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1997 do plačila. V točki 2 izreka je tožbeni zahtevek zavrnilo in v točki 3 izreka tožečo stranko obsodilo na plačilo stroškov postopka.

Tožnik se je zoper sodbo (točki 2 in 3 izreka) pravočasno pritožil iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži tožencu plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki stopili v poslovno razmerje na osnovi naročila, ki ga je dal toženec tožniku, ko ga je ta sprejel. Ugotovilo je tudi, da sta se pravdni stranki dogovorili za ceno strojnega izkopa in zasipa in za ceno preseka asfalta z izkopom. Poleg dela po dogovorjeni ceni je tožeča stranka za toženo stranko opravila še druga dela. Ta dela je sodišče prve stopnje imenovalo dodatna in za ta dela je ugotovilo, da cena predhodno ni bila dogovorjena. Ugotovilo je, da sta obe pravdni stranki dela razdelili na 23 različnih postavk. Tožnik je celotno delo ovrednotil v višini 2.057.140,00 SIT, toženec pa v višini 644.330,00 SIT, kolikor je tudi plačal. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da niti tožnik ni dokazal, da je tožencu zaračunal ceno, ki bi jo lahko dosegel pri drugih naročnikih niti toženec, da je bila njegova cena izračunana na podlagi dogovorjenih cen s tožnikom. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo. Na pravilno ugotovitev, da cene glede dodatnih del med pravdnima strankama niso bile določene s pogodbo, bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravno normo, ki določa, da v tem primeru plačilo določi sodišče (drugi odstavek 623. člena ZOR). V tem primeru cena ni stvar dejanskega vprašanja pač pa gre za materialnopravno vprašanje, če sodišče ceno ne določi, čeprav so za to podani zakonski pogoji. Določitev cene je prepuščena sodišču, ki lahko le to odreče le, če pogodba ne vsebuje nobenih določljivih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti plačilo. Ti podatki pa se morajo nanašati na predmet izpolnitve, vrsto dela, težo dela in čas, ki je bil potreben za izvršitev dela. Trditveno in dokazno breme v zvezi s temi podatki je na strani tožnika, ki zahteva, da sodišče naloži plačilo opravljenega dela tožencu, po ceni, ki naj jo določi sodišče. Ti podatki po oceni pritožbenega sodišča izhajajo iz Popisa in obračuna del tožnika (priloga A5) in iz Popisa del toženca (priloga B7), pri čemer obseg del, razen za postavko pod zap. št. 22, med strankama ni bil sporen. Glede običajnega plačila za isto vrsto del ni trditveno breme na strani tožeče stranke in zato sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ker je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ni dokazala, da je od tožene stranke zahtevala običajno plačilo. Tako odločitev bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo le, če bi ugotovilo, da je plačilo tožene stranke primerno in da ustreza običajnemu plačilu. Običajno plačilo je glede na zakonsko dikcijo iz drugega odstavka 623. člena ZOR dolžno ugotoviti in določiti sodišče. Višina običajnih plačil kot element določitve cene po sodišču ni tisto dejstvo, ki bi ga morala dokazovati tožeča stranka, zato glede teh dejstev ni mogoča uporaba 215. člena ZPP. Podatke o običajnih plačilih je sodišče dolžno pridobiti, tudi če stranki ne zatrjujeta, da sta sami ravnali kot je običajno, torej tudi, če tožeča stranka sploh še ne bi zaračunala toženi stranki svoje storitve z računom pač pa bi s tožbo zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži plačilo zneska, ki naj ga sodišče določi v sodbi. Pri tem se sodišče ne more izogniti določitvi plačila z obrazložitvijo, da samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za izpeljavo primerjave cen posameznih del, tožnik pa ni predlagal, da ceno določi izvedenec ustrezne stroke. V primeru, ko plačilo za delo določa sodišče, za določitev višine plačila ni vezano na trditve in dokazne predloge strank pač pa samo odloči, na kakšen način bo ugotovilo ceno oziroma določilo plačilo. To lahko stori na podlagi splošno znanih dejstev ali z uradnimi poizvedbami pri drugih izvajalcih del; če pa to ni mogoče, tudi z dokazi in sicer z zaslišanjem oseb, ki bi vedele povedati o ceni dela, ki je predmet spora in v končni fazi tudi z odreditvijo izvedenstva, če sodišče cene v določenem izjemnem primeru ne bi moglo določiti brez ustrezne strokovne pomoči izvedenca ustrezne stroke. Izvedbo teh "posrednih" dokazov odredi sodišče s procesnim sklepom, v katerem navede, da bo ugotavljalo primerno ceno po drugem odstavku 623. člena ZOR in navede dokazilo, ki ga bo za to uporabilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Pri tem lahko za ugotovitev cene uporabi tudi dokazne predloge pravdnih strank. V tem delu je pritrditi pritožniku, da ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožeče stranke, da o običajnih cenah zasliši predlagano pričo. Poleg tega je tožeča stranka predlagala, da sodišče glede cen opravi poizvedbe pri naročniku T..., Nova Gorica, kar je po oceni pritožbenega sodišča prav tako lahko primeren način za ugotovitev običajne cene, ki pa ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ne da bi navedlo, zakaj se mu ta način ne zdi primeren.

Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem naj sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 623.člena ZOR določi plačilo in nato odloči o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.