Jedro

Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da zbrani dokazi kažejo le na to, da je obtoženi vstopil v hišo oškodovancev in je tako izpolnil znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje. To kaznivo dejanje pa je konzumirano v kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka obtožencu, da je iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, dejansko stanje zmotno ugotovilo, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo po določbi V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ, kar je narekovalo spremembo opisa kaznivega dejanja v abstraktnem delu (konkretni dejanski stan namreč v celoti zajema zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec s to odločbo spoznan za krivega) in spremembo krivdoreka in pravne opredelitve obtoženčevega ravnanja (I. odst. 394. člena ZKP).

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega J. K. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako spremeni, da se obtoženega J. K. spozna za krivega, da je neupravičeno vstopil v tuje stanovanje skupaj z mladoletnim Ž. U., Z. Š. in R. Š., tako da so v času med 19. in 22.6.2001 brez vednosti in dovoljenja lastnikov M. in V. A. vstopili v njuno stanovanjsko hišo na naslovu Trata III št. 1 v Kočevju, dejanje pa je storil tako, da je potem, ko so se prepričali, da ni nikogar doma, splezal po nadstrešku pred stanovanjsko hišo na prvi balkon, se od tu povzpel na balkon v drugem nadstropju, kjer je bilo okno odprto na škarje, in so okno odprli ter tako prišel v notranjost hiše. S tem je storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po

I. odst. 152. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Na podlagi 50. člena KZ se obtožencu izreče p o g o j n a o b s o d b a v kateri se mu po I. odst. 152. člena KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta in 6 (šestih) mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po II. odst. 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanko M. A. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in šestih mesecev ter mu določilo še poseben pogoj, da mora oškodovanki M. A. v roku šestnajstih mesecev vrniti

1.000.000,00 SIT. Obdolženemu je v skladu z določbo I. odst. 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in na

60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Obtoženega J. K. pa je iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje odvzem motornega vozila po I. odst. 216. člena KZ ter o stroških kazenskega postopka glede tega dela kazenskega postopka odločilo v skladu z določbo I. odst. 96. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga, naj sodišče sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 1. točki I. odst. 212. člena KZ oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovi zagovornici, predlagala zavrnitev pritožbe.

Zagovornica obtoženega je v odgovoru na mnenje višje državne tožilke vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Pritožba je deloma utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva pravilno ugotovilo, vendar je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen dokazni zaključek, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje, zaradi česar je, kot utemeljeno opozarja pritožnica, dejansko stanje zmotno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je obtoženi v svojem zagovoru priznal, da je kritičnega dne skupaj z mladoletniki vstopil v hišo oškodovancev. Pravilno je ugotovilo, da sta tudi priči Š. in Š. v tem delu enako izpovedala in sicer, da so vstopili v hišo tako, da so splezali na balkon in tam vstopili v spalnico skozi odprto okno. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tudi priča U. izpovedal, da so vsi splezali na balkon in da so s pomočjo palice odprli okno skozi katerega so nato vstopili v hišo oškodovancev. Pritožnica pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da ni dokazano, da je obtoženi vzel zlatnino iz hiše oškodovancev, saj sta priči Š. in Š. izrecno zanikala, da bi obtoženi karkoli vzel iz hiše oškodovancev in v tem delu potrdila zagovor obtoženca. Pritožnica ima tudi prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbo prič Š. in Š. izpodbija z nebistvenimi okoliščinami in sicer, ko njuno izpovedbo ocenjuje kot neverodostojno zaradi dejstva, da se ne spominjata podrobnosti glede piškotov in sladkarij, čeprav kot utemeljeno opozarja pritožnica, sladkarije sploh niso predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je priča U. narisal verižico, kakršno naj bi videl jemati obtoženega iz predala v spalnici oškodovancev, pravilno je tudi ugotovilo, da je oškodovanka M. A. izrecno povedala, da takšne verižice, kot jo je narisal U., ni imela v svoji posesti. Pritožnica zato utemeljeno navaja, da ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub temu dejstvu ter dejstvu, da je bilo dejanje storjeno pred tremi leti v nočnem času, ob delno spuščenih "roletah", verjame priči U., da je obtoženega videl jemati zlatnino iz spalnice oškodovancev. Prav tako pa pritožnica še utemeljeno navaja, da ukradena zlatnina pri obtoženemu ni bila najdena. Glede na vse navedeno ima pritožnica prav, da obtoženemu ni z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, dokazano, da je kritičnega dne iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, ki je navedena v obtožbi, saj razen izpovedbe priče U., ni drugih dokazov, ki bi potrdili očitek obtožbe, zato ni dokazov, da bi obtoženi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ.

Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da zbrani dokazi kažejo le na to, da je obtoženi vstopil v hišo oškodovancev in je tako izpolnil znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje. To kaznivo dejanje pa je konzumirano v kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je obtoženi priznal, da je vstopil v hišo oškodovancev, da so priče Š., Š. ter U. skladno izpovedale, da so vstopili v hišo skozi okno, ki so ga odprli, na balkonu v drugem nadstropju, na katerega so splezali preko nadstreška in balkona v prvem nadstropju ter da so v hišo vstopili brez vednosti in dovoljenja oškodovancev V. in M. A., ki sta se v kritičnem času nahajala na Hrvaškem v Novem Gradu, in sta izpovedala, da sta se takoj, ko so ju sosedje poklicali in jima povedali, da so vrata garaže odprta, vrnila domov in sta tudi istega dne, torej 22.6.2001 podala predlog za pregon (list.št. 6).

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka obtožencu, da je iz hiše oškodovancev vzel zlatnino, dejansko stanje zmotno ugotovilo, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo po določbi V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ, kar je narekovalo spremembo opisa kaznivega dejanja v abstraktnem delu (konkretni dejanski stan namreč v celoti zajema zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec s to odločbo spoznan za krivega) in spremembo krivdoreka in pravne opredelitve obtoženčevega ravnanja (I. odst. 394. člena ZKP).

Takšna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločbe o kazenski sankciji. Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, kar pomeni, da gre za milejše kaznivo dejanje od kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega na prvi stopnji, kar se je odrazilo tudi v določitvi dolžine zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe. Tudi sodišče druge stopnje se je odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave, saj je enako kot sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana obtoženčeva pozitivna prognoza bodočega vedenja, glede na dejstvo, da obtoženi še ni bil kaznovan ter da je en mesec pred izvršitvijo kaznivega dejanja dopolnil osemnajst let. Kot že rečeno pa se je kriminalna količina s to sodbo zmanjšala, zato je sodišče druge stopnje obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen treh mesecev zapora, ki je po mnenju pritožbenega sodišča pravična glede na obtoženčevo obžalovanje, glede na njegovo mladost, nekaznovanost, časovno odmaknjenost od dejanja ter težo kaznivega dejanja.

Preizkusna doba enega leta in šestih mesecev pa je primerno dolga za utrditev prognoze obtoženčevega pričakovanega bodočega pozitivnega vedenja. Pritožnica v pritožbi ne izpodbija izreka pogojne obsodbe, temveč izpodbija le odmero višine kazni in izpostavlja obtoženčev premoženjsko socialni status, ki ni olajševalna okoliščina, ter njegovo nekaznovanost, ki pa jo je sodišče pri določitvi kazni upoštevalo.

Ker je sodišče druge stopnje obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odst. 152. člena KZ je v skladu s takšno odločitvijo oškodovanko M. A. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom, s katerim je zahtevala povrnitev škode zaradi odtujene zlatnine v višini 1.000.000,00 SIT, napotilo na pravdo (II. odst. 105. člena ZKP).

V ostalem delu je pritožba zagovornice neutemeljena. Pritožnica neutemeljeno predlaga, da se obtožencu izreče oprostilna sodba, saj tudi sama v pritožbi ugotavlja, da je obtoženi izpolnil znake kaznivega dejanja po I. odst. 152. člena KZ. Prav tako neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki so si kontradiktorne. Samo dejstvo, da priče različno izpovedujejo, še ni razlog, da je podana takšna kršitev, če sodišče prve stopnje različne izpovedbe oceni, kar je sodišče prve stopnje storilo.

Pritožnica pa v ničemer ne konkretizira trditev, da sodba nima razlogov, zato teh navedb sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

Ostalih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje ni presojalo, ker so glede na odločitev sodišča druge stopnje, ki je razvidna iz izreka te sodbe, brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče je tako deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in izpodbijano sodbo v navedenem obsegu deloma spremenilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, obtoženec v zvezi s pritožbenim postopkom povprečnine ni dolžan plačati (2. odst. 98. člena ZKP). Drugi stroški o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri pritožbenem sodišču niso nastali.