Jedro

Za uvoženo blago po 30b členu carinskega zakona, ki je bilo dano v zakup pred pretekom 5 let od dneva uvoza, se plača carina, čeprav je v pogodbi s tujim vlagateljem določeno, da se bo blago dajalo v zakup. Taka odločba oziroma dogovor ni upoštevan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 21.2.1991, s katero je ta naložila tožeči stranki plačilo carine v znesku 60.379,00 din za blago, ki ga je ocarinila po deklaraciji z dne 16.5.1990, ker blago ni bilo uporabljeno za namene, zaradi katerih je bilo oproščeno carine. Zavezanec je bil ob carinjenju oproščen plačila carine in drugih uvoznih dajatev, ker je priložil potrdilo Zveznega sekretariata za ekonomske odnose s tujino za oprostitev. Ob ponovnem pregledu blaga in listin je bilo ugotovljeno, da carinski zavezanec ni dal pravilnih podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin. Uvoz je bil deklariran po 30 b členu carinskega zakona, blago pa je bilo potem dano v leasing osmim fizičnim osebam.

Zoper to odločbo carinarnice se je tožeča stranka pritožila in uveljavljala pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi je zatrjevala, da so zaključki v odločbi v nasprotju z dokazi, ki se nahajajo v spisu. Carinski zavezanec je predložil pogodbo s tujim partnerjem o skupnih vlaganjih in iz te pogodbe je bilo razvidno, da je namen uvoza uvajanje moderne pisarniške tehnologije potom dajanja v zakup. Na podlagi take pogodbe so bila tudi izdana ustrezna dovoljenja. Carinski zavezanec se je tudi že pred uvozom pozanimal na upravi carinarnice o možnosti takega načina uvoza in mu je bilo izrecno povedano, da ni v nasprotju s 30 b členom carinskega zakona. Kot že navedeno je pritožba tožeče stranke bila zavrnjena kot neutemeljena z obrazložitvijo, da je vprašanje uvoza opreme v zakup - leasing - urejeno z zakonom o zunanjetrgovinskem poslovanju in uredbo o začasnem izvozu in uvozu blaga, in da se na podlagi zakona o tujih vlaganjih ne more uvoziti oprema za zakup.

Tožeča stranka je 12.7.1991 vložila tožbo, v kateri predlaga, da se izpodbijana odločba Zvezne carinske uprave odpravi. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe s pristavkom, da je na podlagi podatkov, ki jih je tožeča stranka dala na razpolago še pred realizacijo uvoznega posla s strani carinskih organov bilo možno ugotoviti dejstva, ki bi služila za obračun carine in drugih carinskih dajatev. Če bi tožeča stranka dobila drugačno tolmačenje se prav gotovo ne bi spuščala v ta posel. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 30. b člena carinskega zakona (CZ) so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, če tuja oseba vlaga za več kot 5 let in če znaša vloga tuje osebe najmanj 20 % celotnega vlaganja. Tretji odstavek istega člena pa določa, da če oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carina in druge uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu, ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred pretekom 5 let od dneva uvoza, mora najprej plačati carino po stopnji določeni v carinski tarifi in druge uvozne davščine. Carina in druge uvozne davščine se obračunavajo po predpisih, ki so veljali na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine in drugih uvoznih davščin. Iz spisu priložene carinske deklaracije izhaja, da je uvoženo blago (stroji za avtomatsko obdelavo podatkov: digitalni stroji za avtomatsko obdelavo podatkov: za vgraditev ali povezavo s stroji za kontrolo, nadzor ali krmiljenje - osebni računalniki) bilo deklarirano kot uvoz iz naslova vlaganja sredstev tujih oseb v domače organizacije združenega dela ter da se naj uporabi člen 30 b carinskega zakona. Torej je šlo za uvoz po citirani določbi 30. b člena carinskega zakona.

Z naknadno kontrolo je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka z osmimi koristniki sklenila pogodbe o leasingu ter jim dobavila računalnike, ki so bili oproščeni carine po 30. b členu carinskega zakona. To dejstvo se ugotavlja v zapisniku o naknadni kontroli uvoženega blaga carinarnice z dne 26.9.1990, ki sta ga podpisala carinska inšpektorja za kontrolo in revizijo. Tega dejstva tožeča stranka ne izpodbija, kot tudi ne višine odmerjene carine in drugih carinskih dajatev. Sklicevanje tožeče stranke na sklenjeno pogodbo s tujim partnerjem, v kateri bi naj bilo določeno, da je namen uvoza (računalniške opreme) uvajanje moderne pisarniške tehnologije potom dajanja v zakup, in da je ta pogodba bila upravi carinarnice pred uvozom blaga prezentirana, ne more biti uspešno. Citirana določba 30. b člena carinskega zakona je jasna, je tudi kogentne narave, zato se s pogodbo s tujim partnerjem ni mogoče drugače dogovoriti oziroma so drugačne pogodbene določbe za rešitev obravnavanega spora neupoštevne.

Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).