Jedro

Ker je bilo torej glede kriminalistove razrešitve dolžnosti varovanja tajnosti podatkov (glede vprašanj, v zvezi s katerimi je bila v obravnavanem primeru podana zahteva ministru) v istem kazenskem postopku odločeno na način, kot je to v svoji odločbi zahtevalo Ustavno sodišče, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna navedba sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt Ministrstva za notranje zadeve pravno nima več nikakršnih učinkov, saj ne vpliva več na pritožnikove pravice oziroma svoboščine, ki naj bi bile z aktom kršene, s tem pa je tudi odpadel pravni interes tožnika za tožbo v tem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo (pritožnikovo) tožbo, s katero je ta na podlagi 4. člena ZUS-1 zahteval odpravo akta Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) z dne 10. 2. 2011, ter zahteval „odpravo“ določenih dejanj Okrožnega sodišča v Ljubljani v kazenski zadevi II K 24015/2010, s katerimi naj bi sodišče kršilo procesna jamstva in pravice iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Ustave Republike Slovenije (URS) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Konvencija) in predlagal, da se (v kazenskem postopku) ponovno izvedejo vsi dokazi, ki zaradi napačne uporabe predpisov niso bili izvedeni v kazenskem postopku. Z navedenim aktom MNZ z dne 10. 2. 2011 pooblaščeni državni sekretar na zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, pri katerem se vodi kazenska zadeva II K 24015/2010, kriminalista, ki se je na zaslišanju v navedeni kazenski zadevi skliceval na določbo 56. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), ni razrešil varovanja podatkov v delu, ki se nanaša na varovanje podatkov o tajnih delavcih slovenske policije, informatorjev ali oseb, ki policiji zgolj dajejo koristne podatke, o načinih, krajih in drugih okoliščinah izvedbe sestankov z informatorji in drugimi osebami, ki policiji nudijo koristne informacije, kakor tudi ne o izvedbi posameznih sestankov med policijo in informatorji ter drugimi osebami, ki policiji nudijo koristne informacije. Navedenega kriminalista tudi ni razrešil dolžnosti varovanja podatkov v delu, ki se nanašajo na razkritje taktike in metode dela kriminalistične policije.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, s katero je razveljavilo četrti odstavek 56. člena ZPol. Ustavno sodišče je zaradi odprave protiustavnega stanja začasno (do drugačne zakonske ureditve) samo drugače uredilo postopek odločanja o razkritju zaupnih podatkov, s katerimi je seznanjen delavec policije in so za izvedbo kazenskega postopka nujni. Sodišče prve stopnje je zato ob nespornem dejstvu, da je kazenski postopek v zadevi II K 24015/2010, ki se vodi zoper pritožnika, v teku, mnenja, da izpodbijani akt ne more več vplivati na pravice, ki so tožniku (sedaj) zagotovljene v kazenskem postopku. Ker izpodbijani akt očitno ne posega več v tožnikove pravice in njegovo na zakon oprto osebno korist, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje o zakonitosti izpodbijanega akta, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ravno tako je zavrglo (na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1) tožbo v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki naj bi bile storjene v postopku v citirani kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje je mnenja, da ima tožnik za dejanja, ki jih s tožbo očita kazenskemu sodišču, zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku.

3. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Navaja, da je Ustavno sodišče le delno razveljavilo četrti odstavek 56. člena ZPol. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve odločbe, tako da bi zagotovilo, da v času do sprejetja nove ureditve ne bi prišlo do nedopustnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine obdolžencev. V konkretni kazenski zadevi pa je časovno obdobje, na katerega meri Ustavno sodišče, ko je sodišče zasliševalo ključne priče za obrambo, že minilo. Zaslišanje kriminalista, ki ni bil razrešen dolžnosti varovanja podatkov, se je začelo in končalo pred uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča. V navedeni kazenski zadevi protiustavno stanje, ki izhaja iz razveljavljene določbe četrtega odstavka 56. člena ZPol, še ni odpravljeno. Vztraja, da se je zaradi izpodbijanega nezakonitega akta ministrstva v nadaljevanju kazenskega postopka posegalo v njegove ustavne pravice in temeljne svoboščine, in ker ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, bi navedene kršitve moralo ocenjevati upravno sodišče. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijani sklep in ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik je vložil tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Tožnik v tožbi med drugim izpodbija akt Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 2. 2011, ki je bil izdan na podlagi četrtega odstavka 56. člena ZPol, ki je določal, da lahko minister v utemeljenem primeru, kadar to terjajo interesi izvedbe kazenskega postopka in če s tem ne ogroža življenja ali osebne varnosti posameznika, na zahtevo pristojnih organov razreši policista ali posameznika, ki je pomagal policiji pri opravljanju z zakonom določenih nalog, varovanja tajnosti.

8. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 ugotovilo, da je določba četrtega odstavka 56. člena ZPol v neskladju z Ustavo, zato jo je razveljavilo v delu, ki se nanaša na pogoje in postopek odločanja o razrešitvi dolžnosti varovanja tajnosti podatkov v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem delavca policije v kazenskem postopku. Hkrati je odločilo, da do drugačne zakonske ureditve minister, pristojen za notranje zadeve, razreši delavca policije dolžnosti varovanja tajnosti podatka iz prvega odstavka 56. člena ZPol. Če minister meni, da obstajajo razlogi, iz katerih delavca policije deloma ali v celoti ni mogoče razrešiti dolžnosti varovanja tajnosti podatkov, s tem in z razlogi za takšno mnenje najkasneje v roku 8 dni po prejemu zahteve seznani predsednika pristojnega višjega sodišča. Predsednik višjega sodišča lahko po vpogledu v kazenski spis in po vpogledu v zaupni podatek, za katerega minister meni, da ga ni mogoče razkriti, odredi, da se zaupni podatek razkrije, ter določi tudi obseg in pogoje njegovega razkritja ter morebitno uporabo zaščitnih ukrepov ob pogojih in na način, kot izhajajo iz 34. do 36. točke obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča. Policija mora predsedniku višjega sodišča omogočiti, da se seznani z zaupnim podatkom, ki je predmet zahteve sodišča. 9. V obravnavanem primeru je kazenski postopek, v katerem je bila postavljena zahteva kazenskega senata ministru za notranje zadeve, da določenega delavca policije razreši varovanja podatkov iz prvega odstavka 56. člena ZPol, še v teku, kar je Vrhovno sodišče ugotovilo z vpogledom v kazenski spis II K 24015/2010. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da se odločba Ustavnega sodišča glede načina izvršitve te odločbe nanaša na primere, do katerih bo prišlo od izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča pa do nove zakonske ureditve, ne vpliva pa ta odločba na že sprejete odločitve ministra za notranje zadeve, ki so temeljile na razveljavljenem četrtem odstavku 56. člena ZPol. Iz navedenega kazenskega spisa pa je razvidno, da je kazenski senat po sprejetju navedene odločbe Ustavnega sodišča še dvakrat pozval ministra za notranje zadeve, da kriminalista razreši dolžnosti varovanja podatkov (poziva Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 5. 2011 in z dne 2. 11. 2011), v enem primeru s skoraj identičnimi vprašanji, glede katerih naj bi se kriminalista razrešilo varovanja tajnosti podatkov. V obeh primerih je postopek odločanja o zahtevi potekal v skladu z odločbo Ustavnega sodišča. O obeh zahtevah je na koncu odločil predsednik Višjega sodišča v Ljubljani z odredbama SuZ 2/2011 z dne 28. 6. 2011 in SuZ 4/2011 z dne 2. 12. 2011. 10. Ker je bilo torej glede kriminalistove razrešitve dolžnosti varovanja tajnosti podatkov (glede vprašanj, v zvezi s katerimi je bila v obravnavanem primeru podana zahteva ministru) v istem kazenskem postopku odločeno na način, kot je to v svoji odločbi zahtevalo Ustavno sodišče, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna navedba sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt Ministrstva za notranje zadeve pravno nima več nikakršnih učinkov, saj ne vpliva več na pritožnikove pravice oziroma svoboščine, ki naj bi bile z aktom kršene, s tem pa je tudi odpadel pravni interes tožnika za tožbo v tem delu. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu (ki se nanaša na akt MNZ z dne 10. 2. 2011) pravilno zavrglo na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve (in „odpravo“ določenih dejanj) Okrožnega sodišča v Ljubljani v kazenski zadevi II K 24015/2010. Tožnik ima v kazenskem postopku zagotovljeno varstvo vseh pravic, ki mu jih zagotavljajo Zakon o kazenskem postopku, Ustava RS in Konvencija, vključno z vsemi pravnimi sredstvi po ZKP. Ker je na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1 možno izpodbijati dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika samo v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo ob uporabi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.