Jedro

Izdaja sklepa o popravku časovno ni omejena z nobenim rokom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil Ć. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Sodišče je oškodovano D. Z. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo pa je tudi, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka.

3. V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec predlagal zavrnitev zahteve, saj meni, da očitane kršitve določb kazenskega postopka niso utemeljene, v pretežni meri pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev določb kazenskega postopka vidi vložnik v tem, da je sodišče s sklepom z dne 11. 12. 2012 spremenilo izrek sodbe, in sicer je tekst „zaradi vsega navedenega pa je bila D. Z. v podrejenem položaju, saj je morala trpeti nasilna ravnanja na svojo škodo“ spremenilo v: „zaradi opisanega ravnanja in dejstva, da je bil Ć. Z. do nje že pred tem dalj časa nasilen, pa se D. Z. - Ć. Z. močno boji, po pomoč se je zatekla že na Center za socialno delo Ljubljana-Šiška, vsak večer pa se iz strahu tudi zaklene v svojo sobo“. Meni, da takšno poseganje v opis predstavlja kršitev pravice obdolženca do poštenega sojenja in pravice do pritožbe. Sprememba izreka, ki jo je sodišče izvedlo z navedenim sklepom, pa po mnenju zagovornika ne more predstavljati odprave pomot, ki jih za tovrstni sklep predvideva prvi odstavek 365. člena ZKP. Ta sklep se namreč lahko izda le, če pride do neskladja med pisno izdelano sodbo in izvirnikom, v konkretni kazenski zadevi, pa je glede na to, da je sodba podpisana s strani „sodnika lastnoročno“ izvirnik pisni izvod sodbe, ki so ga prejele stranke.

6. Procesno relevantna dejstva, razvidna iz spisa so naslednja: obtožba Kt 1971/10 je vsebovala besedilo, ki ga kot nedopusten popravek sodbe izpostavlja zagovornik; sodišče je dne 11. 4. 2012 razglasilo sodbo, in sicer spoznalo obsojenca za krivega po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt 1971/2010 z dne 6. 6. 2011; pisni izvod sodbe, ki je bil posredovan strankam, tega besedila ni vseboval, je pa vseboval navedbe „zaradi vsega navedenega pa je bila D. Z. v podrejenem položaju, saj je morala trpeti nasilna ravnanja na svojo škodo“. Dne 25. 5. 2012 je zagovornik obsojenca vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodišče pa je zatem spis posredovalo na pritožbeno sodišče; dne 3. 12. 2012 je pritožbeno sodišče vrnilo spis sodišču prve stopnje, ker so kot izhaja iz dopisa na pritožbenem sodišču ugotovili, da se pisno izdelana sodba in njen izvirnik v zadnjem delu opisa kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) ne ujemata; dne 11. 12. 2012 je sodišče izdalo popravni sklep, v katerem je pisno izdelano sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spremenilo tako, da je na drugi strani sodbe v drugem odstavku namesto „zaradi vsega navedenega pa je bila D. Z. v podrejenem položaju, saj je morala trpeti nasilna ravnanja na svojo škodo“ navedlo besedilo: „zaradi opisanega ravnanja in dejstva, da je bil Ć. Z. do nje že pred tem dalj časa nasilen, pa se D. Z. - Ć. Z. močno boji, po pomoč se je zatekla že na Center za socialno delo Ljubljana-Šiška, vsak večer pa se iz strahu tudi zaklene v svojo sobo“. Sodišče je v pravnem pouku v tem sklepu navedlo, da zoper sklep ni posebne pritožbe; dne 27. 12. 2012 je zagovornik obsojenca vložil zoper navedeni sklep pritožbo, v katerem pa izpodbija tudi sodbo sodišča prve stopnje;

7. Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pritožbeno sodišče navedlo, da je očitek kršitve pravil kazenskega postopka ter pravice do poštenega sojenja in do pritožbe neutemeljen. Popravljena sodba je namreč skladna z izvirnikom. Res je sicer, da je odločba o pravnem pouku nepravilna, vendar pa očitana pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil sklep o popravi sodbe vročen pritožniku, ki je zoper popravni sklep vložil pritožbo, ki pa je bila vsebinsko enaka prvi pritožbi (torej pritožbi zoper sodbo).

8. Takšni presoji pritožbenega sodišča je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. 9. Po prvem odstavku 365. člena ZKP popravi sodišče med drugim neskladnost pisno izdelane sodbe z izvirnikom s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Če se pisno izdelana sodba in njen izvirnik ne ujemata glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke prvega odstavka 359. člena tega zakona, se sklep o popravku vroči osebam, ki so naštete v 363. členu tega zakona in v tem primeru teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe. Glede na navedbe vložnika v zahtevi je potrebno najprej pojasniti, kaj je to izvirnik sodbe. Prvi odstavek 317. člena jasno določa, da se za izvirnik sodbe šteje izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi. Pisno izdelana sodba pa se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena (prvi odstavek 364. člena ZKP). Kot je bilo že povedano, pa odpravo neskladij med razglašeno (torej izvirnikom) in pisno izdelano sodbo omogoča 365. člen z izdajo popravnega sklepa.

10. V konkretnem kazenskem postopku je bila razglašena sodba v besedilu kot ga je vsebovala obtožba. Navedeno predstavlja izvirnik sodbe (prvi odstavek 317. člena ZKP). Pri pisni izdelavi sodbe, pa je prišlo do pomote, ki jo je sodišče skladno z določilom člena 365 ZKP z izdajo popravnega sklepa odpravilo. Po vročitvi tega sklepa pa je obsojencu začel ponovno teči pritožbeni rok zoper sodbo, ki ga je obramba z vložitvijo pritožbe izkoristila. S takšnim ravnanjem pa je sodišče zoper obsojenca vodilo pošten postopek, ni prišlo do presenečenja, niti obsojenec ni bil prikrajšan v pravici do pritožbe. Okrožni državni tožilec obtožbe med postopkom ni spreminjal, torej je obsojenec ves čas vedel, česa ga bremeni obtožba, sodišče pa pri izreku in razglasitvi sodbe ni posegalo v besedilo obtožnega akta. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep nekoliko pozno, oziroma šele tedaj, ko ga je na to opozorilo pritožbeno sodišče, vendar pa izdaja sklepa o popravku časovno ni omejena z nobenim rokom, kar pomeni, da je izdaja popravnega sklepa dopustna celo po tem, ko je sodba postala že pravnomočna.

11. Pritrditi je sicer potrebno navedbam v zahtevi, da je bil pravni pouk naveden v popravnem sklepu nepopoln. V obravnavani kazenski zadevi je bil namreč izdelan popravni sklep, ker se sodba in izvirnik nista ujemala glede podatkov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, zaradi česar bi bilo potrebno v pravnem pouku navesti, da teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve tega sklepa, ne pa samo, kar je navedel sodnik, da zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba. Navedena pomanjkljivost pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, saj je obramba, kot je bilo že povedano možnost pritožbe izkoristila, oziroma po prejemu popravnega sklepa vložila pritožbo, v kateri je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ostale navedbe vložnika v zahtevi, da je sodišče verjelo le oškodovanki in sledilo le njenim izpovedbam, neutemeljeno pa ni sledilo izpovedbam prič in zagovoru obsojenca, da ni dovolj upoštevalo dejstva, da sta obsojenec in oškodovanka živela v življenjski in ekonomski skupnosti 33 let, da je v obravnavanem primeru šlo za z nacionalno folkloro obarvane izraze, da obsojenec do oškodovanke ni bil nikoli fizično nasilen, da cilj obsojenčevih ravnanj ni bil podrediti oškodovanko, da je sodišče pri odmeri kazni neutemeljeno upoštevalo daljše časovno obdobje obsojenčevega nasilja kot je imelo podlago za takšno sklepanje v zbranih dokazih, ipd., ne predstavljajo očitka kršitve zakona, torej razloga iz katerega je dopustno vlaganje tega izrednega pravnega sredstva, temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti iz tega razloga pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljeno.

13. Vrhovno sodišče je glede na to, da očitana procesna kršitev ni podana, v pretežnem delu pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zahteva za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.