Jedro

Vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja med njima ni. Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene obogatitve lahko začelo teči, pa mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakršnokoli drugo razmerje dokončno prenehalo.

Pravna kvalifikacija, ki jo je ponudil tožnik v tožbi (in pri kateri vztraja v pritožbi), ni nujna sestavina tožbe. Sodišče nanjo ni vezano. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek sme zavrniti šele po ugotovitvi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ki bi lahko prišle v poštev za obravnavani primer.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2017 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v odmerjeni višini 30,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter plačilo pravdnih stroškov.

Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava o neupravičeni obogatitvi in zastaranju. Trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, nastopi z nastopom znakov neupravičene obogatitve: ko je toženec ponovno prodal nepremičnino. Dokler je tožnik nemoteno izvajal posest in je veljal dogovor, da bosta s tožencem napravila oziroma uredila prepis, zastaranje ni moglo začeti teči. Šele z drugo prodajo je nastopila protipravnost, premoženje je prešlo na novega kupca, toženec je od novega kupca prejel kupnino. S tem je odpadel dogovor, da se med pravdnima strankama uredi prepis za obravnavano nepremičnino. Šele takrat je prišlo do prehoda koristi in do prikrajšanja tožnika, ki je zaradi ravnanj toženca moral prepustiti posest tretjemu. Zahtevek bi bilo treba obravnavati po anologiji s pravnim določilom tretjega odstavka 48. člena SPZ2. Zaradi dogovora med strankama, da se bo prepis opravil tekom časa, začetka zastaralnega roka ni mogoče vezati na trenutek izročitve kupnine.

Ker sodišče ni zaslišalo strank, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožniku je bila odvzeta možnost obravnavanja. Brez izvedenega dokaznega postopka je sodišče samo zaključilo, da tožnik od toženca nikoli ni zahteval izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. To so domneve in preuranjeni zaključki. Gre za sodbo presenečanja, zaprto sojenje brez razprave o dejanskih in pravnih vidikih spora, brez opravljenega materialno procesnega vodstva in brez zaslišanja strank.

Tožnik toži na vračilo denarnega zneska in ne na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ponavlja, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni za ureditev prepisa in da je tak dogovor med njima veljal več kot 17 let. Toženec je še leta 2016 podpisal tožniku kupoprodajno pogodbo z datumom za nazaj. Posest je nemoteno izvajal 17 let. Kot laična stranka se zanese na sklenjene ustne dogovore. Toženec je podlegel vplivu tretjih oseb, ki so škodoželjne in nevoščljive tožniku. Zaradi njegovih ravnanj se je prodaja tožniku izjalovila. Toženec je prejel dvojno plačilo za isto stvar, zato tožnik s tožbo od njega zahteva vračilo kupnine oziroma zneska, ki ustreza njeni višini. Zahteva toliko, kolikor je plačal za nekaj, kar sedaj kljub drugačnemu dogovoru in zagotovilom toženca ni njegovo.

Sodba je neživljenjska in napačna tudi zato, ker sodišče svoje zaključke napravi z vidika sedanje situacije za nazaj. Pravno zmoten je zaključek sodišča, da bi moral za nastop neupravičene obogatitve tožnik odstopiti od pogodbe, da pogodba ni prenehala veljati in da ni pogojev za vračilo kupnine. Sodba nasprotuje tudi tožnikovim ustavnim pravicam.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je, opirajoč se na pravna določila o neupravičeni pridobitvi, uveljavljal zahtevek za vračilo 6.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdil in dokazoval je, da je tožencu v letu 2000 izročil kupnino za nepremičnino, ki jo je takoj po prodaji prevzel tudi v posest. Toženec je po tožbenih navedbah ravnal nemoralno, ker je prelomil ustni dogovor med strankama, da bosta naknadno uredili prenos lastninske pravice na prodani nepremičnini v zemljiški knjigi. Toženec je v nasprotju z dogovorom nepremičnino pred vložitvijo te tožbe še enkrat prodal, in sicer tretji osebi, ter se na ta način obogatil za korist (vrednost kupnine), ki mu jo je že plačal tožnik. Na toženčev ugovor zastaranja je odgovoril, da je slednje začelo teči šele septembra 2017, ko je tožnik ugotovil, da je toženec prodal nepremičnino tretji osebi. Toženec se je primarno branil z ugovorom, da med strankama ni bilo nobene pogodbe niti dogovora o prodaji nepremičnine. Tožencu je očital ponareditev listine, s katero je dokazoval sklenitev prodajne pogodbe. Med drugim je ugovarjal tudi zastaranje.

6. Sodišče je ugovoru zastaranja sledilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Tožbeni zahtevek je obravnavalo le na zatrjevani pravni podlagi - določbah o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR3) in upoštevaje splošni petletni zastaralni rok za tovrstne zahtevke, ki je bil določen v 371. členu ZOR (ki se glede na zatrjevano sklenitev kupoprodajne pogodbe v letu 2000 uporablja v tem spornem razmerju). Ocenilo je, da je tožnik zaradi poteka časa oziroma zastaranja izgubil zahtevek za izpolnitev pogodbe (za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) in zahtevek za vračilo izročene kupnine. Ugotovilo je, da je tožnikova pogodbena obveznost postala naturalna. Ker s tem ni prenehala (čeprav ni iztožljiva, jo toženec še vedno lahko prostovoljno izpolni), je ocenilo, da pogoji za povračilo nadomestila vrednosti dosežene koristi zaradi obstoječe podlage (sklenjene pogodbe) niso izpolnjeni.

8. Sodišču je treba pritrditi, da vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja med njima ni. Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene obogatitve lahko začelo teči, pa mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakršnokoli drugo razmerje dokončno prenehalo.

9. Tožnik je zatrjeval, da je toženec s svojim ravnanjem prekršil sklenjeni ustni dogovor (pogodbo) o naknadni izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice po sklenjenem zavezovalnem poslu. S (ponovno) prodajo nepremičnine tretji osebi je toženec tožnika izigral in se z vrednostjo kupnine, ki mu jo je izročil tožnik, obogatil. Tako zatrjevana dejstva, na katere je tožnik opiral svoj tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, bi moralo sodišče presojati tudi z vidika drugih pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne za presojo utemeljenosti zahtevka. Pravna kvalifikacija, ki jo je ponudil tožnik v tožbi (in pri kateri vztraja v pritožbi), ni nujna sestavina tožbe. Sodišče nanjo ni vezano. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek sme zavrniti šele po ugotovitvi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ki bi lahko prišle v poštev za obravnavani primer. Ker glede na podano trditveno podlago tožnika sodišče utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni obravnavalo tudi v smeri dejansko zatrjevane odškodninske obveznosti toženca, se nakazuje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo pravila o zastaranju vtoževane obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10. Sodišče prve stopnje bo lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek z ugotovitvijo pravno relevantnih dejstev v smeri odškodninske obveznosti tožene stranke, jih pravilno in popolno ugotovilo ter nato obrazložilo v sodbi, kot bi to storilo pritožbeno sodišče. Dokaznega postopka z zaslišanjem strank, prič in ponujenim izvedencem grafologom, kar vse sta pravdni stranki predlagali zaradi dokazovanja o sklenjeni prodajni pogodbi, namreč še ni izvajalo. Dopolnjevanje dokaznega postopka na drugi stopnji bi stroškovno bolj obremenilo pravdo (stranki in predlagane priče so z območja sodišča prve stopnje). Ponovljeno sojenje pred prvim sodiščem ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po drugi strani bo obema strankama omogočilo pritožbeni preizkus novo ugotovljenega dejanskega stanja. Če bi sklop pravno relevantnih dejstev o odškodninski obveznosti toženca prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče, bi bilo na ta način nesorazmerno poseženo v pravico obeh strank do pritožbe. Vse to so razlogi, da se pritožbeno sodišče ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi.

11. V novem sojenju naj torej sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v smeri zatrjevane odškodninske obveznosti tožene stranke. Pravilno in popolno naj ugotovi dejansko stanje o morebitni toženčevi odškodninski obveznosti in odgovori tudi na vse ugovore toženca. Nato naj o zadevi ponovno odloči. Odločitev naj popolno in jasno obrazloži, da jo bo mogoče vsebinsko preizkusiti.

12. Odločitev o pritožbenih stroški je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva, ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ni plačana niti v roku, ki ga določa sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stvarno pravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002. 3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78.