Jedro

V kolikor se je tožena stranka posluževala gotovinskega izplačila regresa za letni dopust za leto 2001, bi morala to izvesti na način, določen z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1. in 2. točki I. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki dnevnice za leto 2001 v višini 5.424,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do dneva, ko so zakonske zamudne obresti že dosegle glavnico ter za leto 2002 dnevnice v višini 1.008,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2002 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Višji zahtevek iz naslova plačila dnevnic za službena potovanja v letih 2001 in višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ter dnevnice za leto 2002, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna obračunati tožniku regres za letni dopust za leto 2001 v višini 425,64 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2001 dalje do dneva, ko so zakonske zamudne obresti že dosegle glavnico, v osmih dneh pod izvršbo, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku dnevnice za leto 2001 v višini 5.424,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila ter za leto 2002 dnevnice v višini 1.008,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2002 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova plačila dnevnice za službena potovanja v letih 2001 in 2002 pa zavrnilo (I./1. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati tožniku regres za letni dopust za leto 2001 v višini 425,64 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2001 dalje do plačila (I./2. točka izreka) in da je dolžna obračunati tožniku regres za letni dopust za leto 2002 v višini 279,59 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2002 dalje do plačila (I./3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 321,32 EUR v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe na plačilo bruto zneska za redni letni dopust za leto 2002 v višini 146,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo spremeni izpodbijani del tako, da tožbeni zahtevek v celoti in stroškovno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijani del sodbe in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da je sodišče o predmetnem sporu ponovno odločalo, potem, ko je pritožbeno sodišče na pritožbo obeh pravdnih strank razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem v izpodbijanem delu sodbe nekritično sledilo sklepu višjega sodišča. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi ni opredelilo do navedb tožene stranke o plačevanju dnevnic in regresa na roko, saj je zaradi narave dela tožena stranka tožniku gotovino dajala na roke tudi za opravljanje službenih poti (parkirnine, cestnine, prevozni stroški, nočnine, prehrana). Takšen način plačevanja je obračunavalo tudi podjetje, ki vodi računske storitve za toženo stranko. Takšen način plačevanja pa je potrdila tudi priča Š.K. mlajši, vendar se sodišče ni opredelilo, zakaj izpovedbi te priče ni verjelo. Sodba sodišča prve stopnje pa je tudi neobrazložena glede vprašanja kateri od variantnih izračunov izvedenca S.L. je pravilen in zakaj, zato je odločitev sodišča v tem delu arbitrarna. Tožena stranka v pritožbi obširno obrazlaga, da je tožnik zlorabljal procesne pravice in da je pritožbeno sodišče očitno spregledalo tisti del, ki natančno opisuje, v kakšnem zaporedju je tožnik predložil svoje dokazno gradivo in je s podaljšanjem roka za predložitev listinske dokumentacije dosegel, da je listinsko dokumentacijo najprej predložila tožena stranka, nato pa je svoj koledar poti, ki se natanko ujema z dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka, predložil tudi sam. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14 točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojenih dnevnic za leto 2001 za obdobje od 1. 1. 2002 do 17. 3. 2002 in regresa za letni dopust za leto 2001 za obdobje od 1. 7. 2001 do 17. 3. 2002. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pri očitku, da sodišče prve stopnje ne pojasni in obrazloži, zakaj ni sledilo priči Š.K. mlajšemu, gre dejansko za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbijanjem dokazne ocene. Z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katero dejstvo šteje za dokazano. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske dokazne zaključke tako glede dnevnic kot regresa za letni dopust in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Tožnik je s predmetno tožbo zahteval plačilo dnevnic za opravljene službene poti v tujini v letih 2001 in 2002 v skupni višini 16.000,00 EUR. Uredba o povračilo stroškov za službena potovanja v tujini (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadaljnji) v 7. členu določa pogoje in višino dnevnic in sicer tako, da določa, da se za službeno potovanje v tujini, ki traja od 14 do 24 ur, obračuna cela dnevnica, za službeno potovanje v tujino, ki traja od 8 do 14 ur, se obračuna 75 % dnevnice in za službeno potovanje v tujino, ki traja od 6 do 8 ur, pa se obračuna 25 % dnevnice. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku upoštevalo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca S.L., in sicer v tistem delu, v katerem je izvedenec izdelal pregled obračunanih dnevnic na podlagi prevoznih listin, ki se nahajajo v spisu in jih je predložila v dokazne namene tožena stranka (B13). Sodni izvedenec je v izvedeniškem mnenju izdelal izračune glede števila poti in trajanja poti v treh variantah (- upoštevaje podatke o številu poti in trajanju poti kot jih je razbralo iz tahografskih lističev, kljub temu, da nekateri tahografski lističi manjkajo oziroma so nepopolno izpopolnjeni, - na podlagi podatkov o številu poti in trajanju poti kot izhaja iz izpovedbe tožnika, vendar niso podprte s tahografskimi lističi in - na podlagi prevoznih listov tožene stranke, čeprav obračuni niso bili izdelani v taki obliki, da bi se lahko preverila njihova pravilnost, predvsem pa niso opredeljevali točnega začetka in konca poti). Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem postopku, v skladu z napotili pritožbenega sodišča, ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova plačila dnevnice za službene poti za leto 2001 v višini 5.424,71 EUR in za leto 2002 v višini 1.008,67 EUR, torej po varianti, da je najbolj verodostojno število poti in trajanje poti po prevoznih listinah, ki jih je bila dolžna izstaviti tožena stranka za vsako opravljeno pot. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodba v tem delu popolnoma neobrazložena in je ostalo odprto vprašanje, kateri od variantnih izračunov izvedenca je pravilen. Sodišče prve stopnje je na strani 4 in 5 sodbe natančno povzelo izdelano izvedeniško mnenje in obrazložilo vse tri variantne izračune, ki se nanašajo na izplačilo dnevnic v letu 2001 in 2002 in izdelano izvedeniško mnenje ocenilo kot strokovno in prepričljivo. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tisti del izračuna izvedenca, ki je slonel na listinah tožene stranke in je tudi po presoji sodišča najbolj verodostojno pokazal število poti in trajanje poti po prevoznih listinah, ki jih je bila dolžna izstaviti tožena stranka za vsako opravljeno pot in tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izračunu izvedenca v tem delu, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo niti podatkov o številu poti in trajanju poti, kot izhaja iz izpovedbe tožnika, ker njegovo pričanje ni bilo podprto z drugimi dokazi, in ne podatkov o številu poti in trajanju poti, kot jih je razbralo iz tahografskih lističev, ki jih je predložil tožnik, saj so nekateri lističi manjkali oziroma so bili nepopolno izpolnjeni.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v času od 1. 1. 2001 do 31. 3. 2002, kakor izhaja iz delovne knjižice. Ker regresa za leto 2001 in 2002 ni prejel, je s predmetno tožbo zahteval tudi plačilo regresa. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) ter Kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD – Ur. l. RS, št. 26/91 in nadaljnji) prisodilo celotni regres za redni letni dopust za leto 2001 in razliko regresa za leto 2002, saj je tožnik umaknil del zahtevka za razliko, ki jo je v letu 2002 prejel od drugega delodajalca.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo do navedb tožene stranke o plačevanju dnevnic in regresa na roke. Sodišče prve stopnje je na strani 6 izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo zatrjevanj tožene stranke o tem, da je tožnik prejel izplačan regres za letni dopust za leto 2001, od katerega je tožena stranka tudi obračunala in odvedla akontacijo, kar naj bi bilo razvidno iz obrazca 3 za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2001 (B3). Iz navedenega obrazca je razviden le zavezanec za izplačilo regresa, ne pa tudi upravičenec do izplačila, prav tako pa zgolj izpolnjen obrazec ne dokazuje dejanskega nakazila na račun tožnika. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja (enako kot v sklepu opr. št. Pdp 1231/2008 z dne 15. 7. 2009), da v kolikor se je tožena stranka posluževala gotovinskega izplačila regresa za letni dopust za leto 2001, bi to morala izvesti na način, ki je določen z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico (navodilo – Ur. l. RS, št. 5/98), s katerim je predpisan postopek za dvig gotovine z žiro računa za izplačilo, ki ga ima nalogodajalec pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, ob tem da mora upravičenec gotovine prejem denarja ustrezno potrditi na blagajniškem izdatku, kar pa za konkretni primer ne velja. Iz tega razloga so tudi brezpredmetne pritožbene navedbe, ki opozarjajo na izpovedbo priče Š.K. mlajšega, ki naj bi povedal, da je tožena stranka tožniku izplačevala določene zneske v gotovini. Dokazno breme je namreč na strani delodajalca, da dokaže, da je izpolnil obveznosti do delavca. Glede na dokazno breme je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da delodajalec svoje obveznosti plačila regresa za leto 2001 in leto 2002 ni izpolnil, zato pritožbeno sodišče glede na obrazloženo nima pomislekov glede pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno toženi stranki, ki ni odvedla davka od regresa za redni letni dopust, naložilo, da tožniku obračuna regres v bruto znesku in izplača v neto znesku.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa je bilo ugotovljeno, da sodišče prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih dnevnic za leto 2001 v obdobju od 1. 1. 2002 do vključno 17. 3. 2002 ni upoštevalo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), po katerem so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče Republike Slovenije je glede citirane določbe z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) ugotovilo, da se uporablja za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 1. 2002, saj je določbo 1060. člena OZ razveljavilo, v kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 79/87 in nadaljnji, ki se do uveljavitve OZ uporablja kot predpis Republike Slovenije), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči ko dosežejo glavnico do 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A – Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Le od zneskov, ki so zapadli v plačilo po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnico, je potrebno (glede na to, da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti – 382. a člen OZ) šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila. Glede na to je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vtoževane dnevnice za leto 2001 z zapadlostjo od 1. 1. 2002 in regres za letni dopust za leto 2001 z zapadlostjo od 1. 7. 2001, zapadlo v plačilo pred 17. 3. 2002, že dosegle glavnico. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so zakonske zamudne obresti od dnevnic za leto 2001 in regresa za letni dopust za leto 2001 za čas od 1. 1. 2002 oziroma 1. 7. 2001 prenehale teči, ko so dosegle glavnico, pri čemer se je ta dan izračunal upoštevaje dan zapadlosti pripadajočih dnevnic in regresa, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijan del sodbe delno spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneskov dnevnic za leto 2001 in regresa za letni dopust za leto 2001 z zapadlostjo od 1. 1. 2002 oziroma 1. 7. 2001 do takrat, ko bi glede na zapadlost vsota neplačanih zapadlih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Zato je bilo potrebno v tem delu višji obrestni zahtevek tožnika zavrniti.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ni posegalo. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP).