Jedro

Storilec obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev je tisti, ki dejansko vodi posle družbe, ne glede na njegov status v družbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opis dejanja v obtožnem predlogu, ki vključuje očitek, da prispevki za obvezno zavarovanje niso bili obračunani, s čimer je bila delavcem odvzeta pravica, da bi se jim na podlagi 192. člena ZPIZ-1 (ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni vplačal) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi podala dokazni predlog za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev, s čimer se je obramba strinjala in tudi sama podala predlog za zaslišanje navedenih delavcev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in za to podalo razloge. Navedeni razlogi so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pritožbena trditev, da kriteriji presoje dokaznih predlogov obrambe in tožilstva niso enaki, predstavlja zgolj lastno stališče zagovornice.V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o iz obtožbe izpuščenih očitkih, ki so se nanašali na tri delavce, odločiti z odločbo, pritožbeno sodišče odgovarja, da opis dejanja v prejšnjem obtožnem predlogu in spremembe na glavni obravnavi pomenijo eno obtožbo, o kateri sodišče odloči z eno odločbo.Neutemeljena je trditev okrožne državne tožilke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino, ki kaže na obdolženčevo osebnost in njegovo prejšnje življenje, upoštevati njegovo prejšnjo že izbrisano obsodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1).

Izrek

I. Ob reševanju pritožb zagovornice obdolženega E. H. in okrožne državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se kazen šest mesecev zapora, določena v pogojni obsodbi, izrečeni obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 18565/2012 z dne 1. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 21. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 18565/2012 z dne 9. 3. 2017, ne upošteva in se enotna kazen ne določi; sicer se pritožbi obdolženčeve zagovornice in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega E. H. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 196. člena KZ-1, določilo kazen enajst mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 je obdolžencu upoštevaje kazen šest mesecev zapora, ki mu je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 18565/2012 z dne 1. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 21. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 18565/2012 z dne 9. 3. 2017, in kazen, določeno v izpodbijani sodbi, določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso po tarifni številki 7113 v znesku 408,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbi obdolženčeva zagovornica in okrožna državna tožilka. Obdolženčeva zagovornica navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen enajst mesecev zapora (in posledično tudi razveljavi III. točko sodbe o združitvi kazni).

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila obdolženčeva zagovornica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

5. Uvodoma je potrebno pojasniti, da je obdolženčeva zagovornica v pritožbi zahtevala, da pritožbeno sodišče obdolženca povabi na sejo senata, ne da bi za to navedla konkretne razloge. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da glede na stanje stvari njegova navzočnost ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP).

6. Obdolženčeva zagovornica v pritožbi trdi, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti, ker kot prokurist v družbi ni imel pristojnosti odločati o pravicah delavcev. Da zagovornica nima prav in da je obdolženec storilec očitanega kaznivega dejanja, je zagovornici odgovorilo že sodišče prve stopnje na enake navedbe v točki 8 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja tisti, ki dejansko vodi posle družbe, ne glede na njegov status v družbi. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev) je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da je bil obdolženec tisti, ki je odločal o tem, kako se bodo razdelila sredstva v družbi, s tem pa odločal o plačevanju prispevkov.

7. Obdolženčeva zagovornica zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožni predlog zavreči ob vsebinskem preizkusu na podlagi 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, ker opis dejanja ni vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ker neobračun prispevkov za obvezno zavarovanje ne pomeni odvzema pravice do vštevanja tega obdobja v pokojninsko dobo (ZPIZ-1 izrecno določa, da se tudi takšno obdobje všteva v pokojninsko dobo). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opis dejanja v obtožnem predlogu, ki vključuje očitek, da prispevki za obvezno zavarovanje niso bili obračunani, s čimer je bila delavcem odvzeta pravica, da bi se jim na podlagi 192. člena ZPIZ-1 (ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni vplačal) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Drugačna pritožbena stališča niso sprejemljiva.

8. Zagovornica obdolženca v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje do dokaznega predloga obrambe za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev ni opredelilo oz. se je opredelilo zgolj v delu, ko je bil predlagatelj okrožno državno tožilstvo, pri čemer pritožnica opozarja, da merila presoje dokaznih predlogov obrambe in tožilstva niso enaka, saj je obdolženec tisti, ki se mora braniti pred očitki, zaradi česar mu je zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Navedeni dokazni predlog je nujno potreben glede na nasprotovanje vsebin listin v spisu (evidence ZPIZ in evidence ZZZS, odpoved pogodbe o zaposlitvi miss Sawat Kanjina, ki se ne ujema s prijavami in odjavami v ZZZS, nasprotovanje med podjemno pogodbo za A. B. in vpisi v ZZZS in evidence ZPIZ itd.) in je v obdolženčevo korist. Z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice, postopalo v nasprotju z določili ZKP, posledično pa nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi podala dokazni predlog za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev, s čimer se je obramba strinjala in tudi sama podala predlog za zaslišanje navedenih delavcev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in za to podalo razloge v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedeni razlogi so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pritožbena trditev, da kriteriji presoje dokaznih predlogov obrambe in tožilstva niso enaki, predstavlja zgolj lastno stališče zagovornice. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz podanega dokaznega predloga, presodilo, da ta ne more pripeljati do drugačnega dejanskega stanja obravnavanega dejanja. Pritožnica z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokaza ni potrebna, ne more uspeti, saj z navedbami v pritožbi ni izkazala, da bi bil dokaz uspešen, kar bi morala izkazati z višjo stopnjo verjetnosti glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze.

10. Neutemeljeno obdolženčeva zagovornica v pritožbi uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja. V pritožbi najprej izpodbija odločitev po sklepu predsednice Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Su 8/2016 z dne 15. 6. 2016, s katerim je bila zavrnjena zahteva obrambe za izločitev razpravljajoče sodnice in predsednice Okrajnega sodišča v Kopru iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Trdi, da bi o zahtevi za izločitev glede na to, da se je nanašala na razpravljajočo sodnico in predsednico okrajnega sodišča, moral skladno z določbo 42. člena ZKP odločiti predsednik Višjega sodišča v Kopru in ne predsednica Okrožnega sodišča v Kopru, saj je višje sodišče tisto, ki je „neposredno višje sodišče“ okrajnemu sodišču. Pritožnica očitno spregleda, da je Okrajno sodišče v Kopru organizacijska enota Okrožnega sodišča v Kopru. Očitek o odločanju po nepristojnem organu zato ni utemeljen.

11. Obdolženčeva zagovornica tudi ne more uspeti, ko izpodbija odločitev razpravljajoče sodnice, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2017 zavrgla zahtevo obrambe za njeno izločitev in odločitev razumno obrazložila v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena odločitev pravilna, saj je šlo delno za uveljavljanje vsebinsko istih razlogov kot v eni od prejšnjih zahtev za izločitev sodnice, o kateri je bilo že odločeno, drugačna pritožbena stališča niso utemeljena, v ostalem pa so bili razlogi očitno neutemeljeni, podani z namenom zavlačevanja postopka. Pritožnica vztraja, da je bil zunanji videz nepristranskosti sojenja okrnjen, ker je razpravljajoča sodnica odredila, da se pred ponovno „otvoritvijo“ glavne obravnave (po prejemu sklepa na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP) po uradni dolžnosti preskrbijo novi dokazi zaradi ugotovljenih razhajanj med kazensko ovadbo in podatki ZPIZ, torej je očitno, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tehtalo kazensko ovadbo, ki pa ni dokaz v kazenskem postopku. Pritožnica poudarja, da je pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti v nasprotju z določili 353. člena ZKP, trdi še, da bi bilo potrebno obdolženca na podlagi zbranih dokazov do zaključka glavne obravnave oprostiti vseh obtožb. O tem je pravilno zavzeto stališče v izpodbijani sodbi v točki 6 obrazložitve, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, pri čemer dodaja, da dejstvo, da je razpravljajoča sodnica vpogledala v kazensko ovadbo s prilogami nikakor ne predstavlja razloga za dvom v njeno nepristranskost in gre za očitno neutemeljen razlog, podan z namenom zavlačevanja postopka. Enaka ugotovitev velja za zapis v izpodbijani sodbi, ki ga izpostavlja pritožnica, da „je nadpovprečno dolgemu trajanju postopka med drugim botrovalo tudi to, da je bil obdolženi za sodišče težko dosegljiv, kot izhaja iz spisa“. Pritožbeni očitek o pristranskosti sojenja torej ni utemeljen.

12. Zagovornica obdolženca zahteva izločitev izpisov iz uradnih evidenc ZZZS. Meni, da so bili pridobljeni v nasprotju z določili ZKP in v nasprotju z ustavnim načelom/pravico do poštenega sojenja, ker jih je sodišče pridobilo samo po zaključku glavne obravnave in pred začetkom na novo odprte obravnave ter naj bi s tem bistveno poseglo v pravni položaj obdolženca ter s tem v zakonitost nadaljnjega postopka. Meni, da je bilo potrebno obdolženca na podlagi zbranih dokazov do zaključka glavne obravnave oprostiti vseh obtožb, saj da naj bi bili odsotni dokazi, ki bi potrjevali obtožbo. Pri tem se v celoti sklicuje na obrazložitev, kot jo je podala v zahtevi za izločitev dokazov, in naj se upošteva kot del pritožbenih navedb.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2017 zavrnilo zahtevo za izločitev izpisov iz uradnih evidenc ZZZS, in svojo odločitev tehtno obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pritožnica zgolj ponavlja navedbe, na katere so ustrezni odgovori podani v izpodbijani sodbi, ne ponuja pa nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov, se pritožbeno sodišče na prepričljive, vsestransko pretehtane in razumne prvostopenjske zaključke v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

14. Obdolženčeva zagovornica na več mestih v pritožbi sodišču prve stopnje očita pomanjkljivosti glede razlogov izpodbijane sodbe, torej smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe podani jasni, logičnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi o vseh bistvenih okoliščinah, to je tistih, od katerih je odvisen obstoj obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev in krivda obdolženca. Ne drži pritožbena trditev, da sodba ne vsebuje obrazložitve glede vseh delavcev, zajetih v izreku sodbe, saj nasprotno izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima v točki 11 obrazložitve tudi prepričljive razloge o krivdi obdolženca. Zato očitana kršitev ni podana.

15. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe odgovorilo tudi na zagovorničine navedbe, da je kazenski pregon zastaral. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 šest let, saj je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do enega leta ali denarna kazen. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele oktobra 2018, zato je zagovorničino uveljavljanje kršitve kazenskega zakona zaradi nastopa zastaranja neutemeljeno.

16. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o iz obtožbe izpuščenih očitkih, ki so se nanašali na tri delavce, odločiti z odločbo, pritožbeno sodišče odgovarja, da opis dejanja v prejšnjem obtožnem predlogu in spremembe na glavni obravnavi pomenijo eno obtožbo, o kateri sodišče odloči z eno odločbo. Zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

17. Pri preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Ocenilo je obtoženčev zagovor in izpovedbe zaslišanih prič ter druge izvedene dokaze ter je na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (ko je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno, so logični in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi in zaključku sodišča prve stopnje, da so bili vsi v izreku izpodbijane sodbe navedeni delavci v delovnem razmerju pri družbi P. d.o.o. in jim v obdobju, kot za posamičnega delavca izhaja iz izreka sodbe, niso bili plačani prispevki, to je prepričljivo obrazložilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obdolženčeva zagovornica v pritožbi trdi, da so podana določena razhajanja med podatki iz uradnih evidenc ZZZS in ZPIZ glede trajanja delovnega razmerja, vendar to predstavlja zgolj njeno subjektivno videnje. Trditev pritožnice, da obdolženec ni bil objektivno zmožen poskrbeti za plačevanje prispevkov zaradi pomanjkanja sredstev v družbi, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in razlogi, vsebovanimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica tako ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

18. Preizkus pritožbenih navedb okrožne državne v smeri pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji in preizkus po uradni dolžnosti v skladu s 386. členom ZKP (pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji) je pokazal, da sta izrečena kazenska sankcija, to je pogojna obsodba, in določena zaporna kazen za obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev primerni in posledica pravilnega vrednotenja vseh okoliščin, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo trajanje izvrševanja kaznivega dejanja in število oškodovancev, prav tako je dovolj pozornosti posvetilo obdolženčevi predkaznovanosti, nasprotne pritožbene trditve okrožne državne tožilke niso utemeljene. Neutemeljena je tudi trditev okrožne državne tožilke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino, ki kaže na obdolženčevo osebnost in njegovo prejšnje življenje, upoštevati njegovo prejšnjo že izbrisano obsodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1). Glede na navedeno zavzemanje okrožne državne tožilke za izrek zaporne kazni ni utemeljeno. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, opravljenem v mejah 383. člena ZKP, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izreku o kazenski sankciji prekršilo kazenski zakon, ko je upoštevalo določeno kazen šest mesecev zapora iz pogojne obsodbe, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 18565/2012 z dne 1. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 21. 3. 2017, in v kateri mu je bila določena preizkusna doba enega leta. Preizkusna doba po tej sodbi je potekla dne 1. 3. 2018. Kaznivo dejanje, za katero je bil obdolženec sedaj sojen z izpodbijano sodbo, je storil pred izrekom prej navedene pogojne obsodbe, zato je rok za preklic pogojne obsodbe potekel z iztekom preizkusne dobe. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 62. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odpravilo tako, da ob izreku kazenske sankcije navedene pogojne obsodbe ni upoštevalo. Zato se tudi enotna kazen ne določi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enajst mesecev zapora in preizkusno dobo treh let primerna glede na vse v poštev prihajajoče okoliščine. Pritožbeno sodišče je torej v odločbo o kazenski sankciji poseglo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Preizkus izpodbijane sodbe, opravljen v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožb obdolženčeve zagovornice in okrožne državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Sicer pa je pritožbi obdolženčeve zagovornice in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21. Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obdolženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.