Jedro

Sodišče ugotavlja, da se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelila do konkretnih okoliščin tožnika v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, temveč je podala zgolj pavšalno obrazložitev glede ugotovitve obstoja disciplinske kršitve (opustitve obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja) za vse domnevne kršitelje, ki so naslovniki izpodbijanega sklepa.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se sklep Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije, št. 01414-0029-N/2020 z dne 14. 6. 2021, v I. in III. točki izreka odpravi v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko A. A., inž. gradb., ident. št. ..., ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom, št. 01414-0029-N/2020 z dne 14. 6. 2021, je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: IZS ali toženka) odločilo, da so tožnik in druge v izreku navedene osebe krive, da so kot člani IZS v letu 2019 opustili obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, kar je v nasprotju s 6. in 27. členom Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju: ZAID) ter 2., 3. in 10. členom Splošnega akta o stalnem poklicnem usposabljanju pooblaščenih inženirjev (Uradni list RS, št. 37/2018, v nadaljevanju: Splošni akt), vse v povezavi s 6. členom Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije z dne 15. 6. 2010 (v nadaljevanju: Kodeks), ter da opisano ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 37/2018, v nadaljevanju: Disciplinski pravilnik), za kar se jim izreče disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika IZS za dobo enega leta, ki se ne bo izvršila pod pogojem, da domnevni kršitelji v preizkusni dobi enega leta ne storijo nove disciplinske kršitve (I. točka izreka). V nadaljevanju je bilo odločeno, da dva tam navedena člana IZS nista kriva, da bi kot taka v letu 2019 opustila obveznost stalnega poklicnega usposabljanja (II. točka izreka), nato pa še, da so domnevni kršitelji, navedeni v I. točki izreka, dolžni v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa vsak posamezno plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 100,00 EUR na tam navedeni poslovni račun toženke (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je disciplinski tožilec 30. 7. 2020 vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka (v nadaljevanju tudi: zahteva) zoper več domnevnih kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. V zahtevi jim je očital, da v letu 2019 niso zbrali predpisanega števila (to je šest) kreditnih točk iz naslova stalnega poklicnega usposabljanja pooblaščenih inženirjev, kar pomeni kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika. V zvezi s tem je pojasnjeno, da mora biti kvota šestih točk sestavljena iz vsaj treh kreditnih točk za usposabljanje iz obveznih vsebin letnega programa, preostala razlika pa je lahko iz vsebin po lastni presoji. Zahteva je bila vročena domnevnim kršiteljem, nekateri od njih, tudi tožnik, so nanjo podali pripombe, dva pa sta se udeležila obravnave 14. 6. 2021. Toženka je nato, po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah, ugotovila, da domnevni kršitelji niso dosegli zahtevanega števila točk, ki je bilo za leto 2019 določeno na vsaj šest kreditnih točk, od tega najmanj tri iz obveznih izbirnih vsebin. Ob tem je pojasnila, da disciplinske kršitve, storjene v letu 2019, ni mogoče odpraviti z naknadnim pristopom na izobraževanje, da pa naknadna udeležba na izobraževanjih vpliva na izrek (pogojne) disciplinske sankcije. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je organizator zunanjega predavanja na svojem potrdilu navedel napačno število kreditnih točk, saj je dolžnost vsakega pooblaščenega inženirja, da na spletni strani toženke preverja število svojih točk, kot tudi ne okoliščina, da so se določeni domnevni kršitelji med disciplinskim postopkom prostovoljno izpisali iz članstva v IZS. Toženka obrazlaga, da njeno Disciplinsko sodišče po 8. členu Splošnega akta ni pristojno za obravnavo in naknadno dodeljevanje kreditnih točk za zunanja izobraževanja ter da je v skladu s četrtim odstavkom 11. člena in prvim odstavkom 12. člena ZAID in točko (c) prvega pododstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov toženka pristojna, da obdeluje podatke domnevnih kršiteljev, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa in ki so tudi javno dostopni. V obrazložitvi je navedeno še, da so domnevni kršitelji očitano kršitev storili iz malomarnosti in da je sankcija zanje primerna, saj so to disciplinsko kršitev storili prvič, in to v letu 2019, ki je bilo prvo leto obveznega zbiranja kreditnih točk, pri čemer pa ni mogoče spregledati, da pomeni ustrezno poklicno usposabljanje temeljni pogoj za kakovostno opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 48. člena Disciplinskega pravilnika.

Tožba

3.Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, kot navaja, iz vseh razlogov, določenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na tožnika, nezakonit, in ga kot takšnega v izpodbijanem delu odpravi oziroma podrejeno razveljavi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V tožbi navaja, da se je 23. 4. 2019 udeležil izobraževanja, ki ga je organizirala Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (v nadaljevanju: ZAPS) in za katerega naj bi - glede na vsebino objave ZAPS o tem izobraževanju - udeleženec prejel tri kreditne točke. Preostale tri kreditne točke pa je tožnik pridobil 11. 11. 2019 z udeležbo na izobraževanju BIM tehnologija in načrtovanje predorov. Tožnik se je na zgoraj omenjeno izobraževanje ZAPS prijavil 13. 4. 2019 ter 15. 4. 2019 plačal kotizacijo, česar pa ne bi storil, če bi bilo iz objave ZAPS razvidno, da je število na tem izobraževanju pridobljenih kreditnih točk za člane IZS določeno drugače kot za člane ZAPS. Če bi torej vedel, da mu bo to izobraževanje kot članu IZS prineslo le eno kreditno točko, namesto treh, bi se raje udeležil drugega. Kot dalje pojasnjuje, je ZAPS po opravljenem izobraževanju dne 26. 4. 2019 tako udeležencem izobraževanja kot toženki po elektronski pošti poslala potrdilo o udeležbi na izobraževanju in o priznanju kreditnih točk s priloženo prezentacijo predavanja. Toženka pa naj bi nato (kot izhaja iz njenega dopisa z dne 28. 9. 2021) od ZAPS dne 9. 5. 2019 prejela še zahtevek za vpis kreditnih točk pooblaščenim inženirjem, ki so se udeležili izobraževanja dne 23. 4. 2019, katerega priloga je bila lista prisotnosti z imeni in priimki ter identifikacijskimi številkami udeležencev in njihovimi lastnoročnimi podpisi. Iz te liste naj bi bilo razvidno, da se je tožnik nanjo sicer podpisal, ni pa napisal svoje identifikacijske številke ter zato toženka ni mogla razbrati, da je tožnik pooblaščeni inženir, in mu posledično ni priznala kreditnih točk iz naslova tega izobraževanja. Tožnik izpostavlja, da o priznanju manjšega števila kreditnih točk od predhodno oglaševanega (ena točka namesto treh) ni bil seznanjen vse do prejema obvestila o vloženi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 27. 1. 2021. Po prejemu tega obvestila je toženki 1. 2. 2021 posredoval potrdilo o opravljenih obveznostih iz leta 2019, s prepričanjem, da bo postopek ustavljen, nato pa (šele) 30. 8. 2021 prejel izpodbijani sklep (sicer z dne 14. 6. 2021), s katerim se mu očita malomarno ravnanje. Takrat je z vpogledom v stanje svojih kreditnih točk na spletnem portalu eInženir ugotovil, da mu je toženka za predmetno izobraževanje dne 6. 8. 2021 priznala le eno kreditno točko iz naslova obveznih vsebin. S strani ZAPS je 20. 9. 2021 prejel informacijo, da ta akreditacije pri toženki ni vložila, je pa članom toženke na zaprosilo izdajala potrdila o udeležbi, na podlagi katerih so ti podajali individualne vloge za akreditacijo. Da temu ni tako, pa je razvidno iz že omenjenega dopisa toženke z dne 28. 9. 2021, iz katerega izhaja, da je med toženko in ZAPS že pred izobraževanjem potekala korespondenca, v okviru katere je toženka ZAPS dne 15. 4. 2019 obvestila, da se bo članom IZS za izobraževanje z dne 23. 4. 2019 priznala ena kreditna točka iz naslova obveznih vsebin, kar kaže, da je med obema zbornicama vladalo nesoglasje o številu priznanih točk, posledic katerega pa ne bi smel trpeti tožnik.

5.V nadaljevanju tožbe izpostavlja, da mora pristojna služba toženke po tretjem odstavku 11. člena Splošnega akta disciplinskemu tožilcu do konca januarja poslati seznam pooblaščenih inženirjev, ki v preteklem letu niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk, kar je bilo v obravnavani zadevi storjeno šele pol leta kasneje, s čimer je toženka zamudila rok za izvedbo disciplinskega postopka zoper pooblaščene inženirje, ki v letu 2019 niso zbrali predpisanih točk. Tožnik izpostavlja tudi, da mora biti skladno z določbami 55. člena Disciplinskega pravilnika predhodni disciplinski postopek končan v enem letu od prejema popolne prijave, ugotovitvenega zapisnika o strokovnem nadzoru oziroma v enem letu od dne, ko se je predhodni disciplinski postopek začel po uradni dolžnosti na podlagi lastne zaznave disciplinskega tožilca, da je podan sum o storitvi disciplinske kršitve. Če bi pristojna služba toženke ravnala skladno s Splošnim aktom, bi morala torej navedeni seznam inženirjev disciplinskemu tožilcu poslati do konca januarja 2020, kar dalje pomeni, da bi moral biti predhodni postopek zaključen najpozneje do konca januarja 2021. Ker je bil izpodbijani sklep izdan 14. 6. 2021, je torej prepozen. Na navedeno kaže tudi to, da lahko disciplinsko sodišče po drugem odstavku 74. člena Disciplinskega pravilnika v zapletenih zadevah odloči, da bo sklep izdalo pisno, pri čemer v takem primeru sklepa ne razglasi, temveč pisni odpravek sklepa strankam vroči trideseti dan po zaključku obravnave. Izpodbijani sklep pa je bil - glede na njegov datum - tožniku vročen šele 77 dni po obravnavi. Poleg tega je v prvem odstavku 52. člena Disciplinskega pravilnika določeno, da disciplinski tožilec po prejemu prijave, ugotovitvenega zapisnika strokovnega nadzora ali ko sam zazna kršitev, nemudoma prične predhodni disciplinski postopek, česar v konkretni zadevi ni storil, saj je prijavo prejel 24. 7. 2020, tožnik pa je bil k predložitvi pojasnil pozvan šele 21. 1. 2021. Vse povedano pomeni, da v zadevi niso bili pravilno uporabljeni predpisi oziroma so bila kršena pravila postopka.

6.Tožnik še opozarja, da mu je bila kršena tudi pravica do izjave, saj mu ni bilo omogočeno, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o številu priznanih oziroma doseženih kreditnih točk v letu 2019, kar je pomembno, ker je za izobraževanje dne 23. 4. 2019 prejel drugačno številko točk od prvotno predvidenega, s tem dejstvom pa, čeprav je bilo številko točk določeno že z akreditacijo predmetnega izobraževanja dne 15. 4. 2019, predhodno ni bil seznanjen. Toženka mu torej ni omogočila, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so botrovale izdaji izpodbijanega sklepa, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ponavlja, da do avgusta 2021 ni bil nikoli seznanjen, da bo za predmetno izobraževanje ZAPS prejel le eno kreditno točko, torej manj od oglaševanega, zato mu ni mogoče očitati malomarnosti, saj ga niti ZAPS niti IZS o tem nista obvestili. Zato je v obravnavani zadevi nujno, da se upoštevajo okoliščine primera, tudi dejstvo, da je bilo leto 2019 prvo leto zbiranja kreditnih točk, zato je povsem pričakovano, da je na strani toženke prihajalo do zmede pri priznavanju akreditacij, vendar to ne more predstavljati tožnikovega bremena, zlasti ker se je tudi sam prvič srečal s sistemom zbiranja in priznavanja kreditnih točk.

7.Kot predlagane dokaze je v tožbi navedel: izpodbijani sklep; objavo ZAPS o možnosti prijave na izobraževanje Pogoji za opravljanje dejavnosti pooblaščenih arhitektov in inženirjev, ki je potekalo 23. 4. 2019; potrditev tožnikove prijave z dne 13. 4. 2019 in potrdilo o plačilu kotizacije z dne 15. 4. 2019; izpis iz portala eInženir "Pregled stanja točk izobraževanja za osebo" za tožnika; elektronsko korespondenco z dne 26. 4. 2o19; dopis toženke z dne 28. 9. 2021; obvestilo o vloženi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 27. 1. 2021; zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka z dne 30. 7. 2020; odgovor toženke z dne 1. 2. 2021; korespondenco med tožnikom in toženko z dne 30. 8. 2021 in 31. 8. 2021; dopis tožnika z dne 31. 8. 2021; odgovor toženke z dne 3. 9. 2021 ter odgovor ZAPS z dne 20. 9. 2021. Predlagal je tudi svoje zaslišanje.

Odgovor toženke na tožbo in nadaljnji potek upravnega spora

8.Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo navaja, da sama ni imela vpliva na vsebino objave ZAPS o izobraževanju, tožnik pa tudi ne pojasni, zakaj bi ZAPS udeležence izobraževanja morala obveščati o tem, koliko kreditnih točk bodo s tem pridobili v okviru drugih zbornic. Toženka nima podlage posegati v pristojnost ZAPS, koliko točk bo ta za posamezno izobraževanje priznala svojim članom, kot tudi ZAPS ni pristojna posegati v toženkino pristojnost točkovanja izobraževanj, ki so se jih (na ZAPS ali drugje) udeležili člani toženke. Ne glede na to je ZAPS še pred predmetnim izobraževanjem, in sicer 15. 4. 2019 obvestila, da se bo za izobraževanje z dne 23. 4. 2019 članom IZS priznala ena kreditna točka. Tožnik pa bi lahko kadarkoli preveril, kakšno je stanje njegovih kreditnih točk za leto 2019. Glede tožbenih ugovorov v zvezi s kršitvami pravil postopka, toženka navaja, da rok iz tretjega odstavka 10. člena Splošnega akta ni prekluziven, temveč instrukcijski. Enoletni rok iz 55. člena Disciplinskega pravilnika pa je v konkretni zadevi pričel teči 24. 7. 2020, ko je disciplinski tožilec prejel seznam pooblaščenih inženirjev, ki niso dosegli predpisanega števila kreditnih točk, ter je prenehal teči 30. 7. 2020, ko se je z vložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zaključil predhodni disciplinski postopek. Disciplinski tožilec tudi ni kršil prvega odstavka 52. člena Disciplinskega pravilnika, saj je ocenil, da lahko vloži neposredno zahtevo. Dne 21. 1. 2021 pa je Disciplinsko sodišče (in ne tožilec) izdalo obvestilo o vloženi zahtevi, kar je skladno z določbami 60. člena Disciplinskega pravilnika. Tudi rok za izdajo pisnega sklepa iz drugega odstavka 74. člena Disciplinskega pravilnika je instrukcijski. V zadevi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je tožnik 27. 1. 2021 prejel obvestilo ter je imel možnost, da nanj odgovori, kar je storil s predložitvijo potrdila o udeležbi na izobraževanju. Toženka pred tem ni imela evidentirano, da bi se tožnik 23. 4. 2019 sploh udeležil izobraževanja ZAPS, saj v seznamu udeležencev ni navedel svoje identifikacijske številke. Zato je bilo nemogoče, da bi ga toženka že 15. 4. 2019 obveščala, kako bo to izobraževanje vrednoteno. Tožnik pa nato ni podal vloge za priznanje kreditnih točk. Vse navedeno še bolj kaže njegovo malomarnost, saj je brez potrebne skrbnosti predvideval, da lahko druga zbornica (to je ZAPS) toženki določi, kolikšno število točk pripada članom toženke za drugje izvedeno izobraževanje. Prav tako tožnik ni izkazal potrebne skrbnosti, ker ni pri toženki preveril, koliko točk je v letu 2019 dejansko zbral. Toženki ni mogoče očitati zmede, saj že vrsto let organizira razna izobraževanja in priznava izobraževanja drugih organizatorjev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot dokaz je predlagala še elektronsko sporočilo ZAPS z dne 9. 4. 2019 in svoje elektronsko sporočilo z dne 15. 4. 2019.

9.Tožnik v nadaljnji vlogi z dne 16. 12. 2021 ponavlja tožbene navedbe in ob sklicevanju na primere drugih objav izobraževanj poudarja, da je bilo v le-teh jasno določeno število kreditnih točk, ki bo pripadlo članom posamezne organizacije, saj se posameznik le tako lahko odloči za udeležbo na določenem izobraževanju. Tudi Splošni akt prav s tem namenom določa, da je akreditacija izobraževanja bodisi določena vnaprej bodisi naknadno, udeleženec pa ima, če se z njo ne strinja, na voljo pravna sredstva. V konkretni zadevi je ZAPS dne 9. 4. 2019 na toženko podala skupinsko vlogo za dodelitev kreditnih točk, po izvedenem izobraževanju pa ji je 26. 4. 2019 poslala še potrdila o udeležbi, pri čemer je bilo to elektronsko sporočilo v vednost poslano tudi udeležencem izobraževanja, iz česar bi toženka morala razbrati, da se je izobraževanja udeležil tudi tožnik. Na inženirje na res padla obveznost obveznega usposabljanja, na toženko pa je s tem padla obveznost ustreznega akreditiranja izobraževanj. Tožnik opozarja, da je bil z obvestilom o vloženi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka zgolj seznanjen, da naj ne bi imel zadostno številko kreditnih točk. Koliko kreditnih točk mu je toženka priznala za posamezno izobraževanje oziroma koliko naj bi jih imel ob zaključku leta 2019, ni bilo predmet teh obvestil oziroma dopisov. Da nima zadostnega števila točk oziroma zakaj so mu bile za leto 2019 priznane zgolj štiri kreditne točke, je izvedel šele pozneje. Zato tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o tem, koliko kreditnih točk mu je priznala toženka. Glede na povedano mu ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, saj je v konkretni zadevi prepovedana posledica za tožnika nastopila brez njegovega vedenja zanjo. Kot dokaz predlaga še zoom predavanja Pogoji za opravljanje dejavnosti pooblaščenih arhitektov in inženirjev, elektronski sporočili A. A., s.p. z dne 2. 9. 2020 in 22. 6. 2021, obvestilo družbe B., d.o.o. o izobraževanju Zakaj in kako načrtovati kakovostno osvetlitev v prostoru ter vlogo za dodelitev kreditnih točk (za zunanje izobraževanje).

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

10.Tožba je utemeljena.

11.Med strankama je sporna zakonitost sklepa Disciplinskega sodišča toženke, s katerim je to odločilo, da je tožnik kriv, da je kot član IZS v letu 2019 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, določeno z ZAID in Splošnim aktom, ter da to ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika, za kar se je tožniku izrekla disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršila pod pogojem, da tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve.

12.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženki za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo (drugi odstavek v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZAID). To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zato se določbe ZUP subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko.

13.V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

14.Kodeks v prvem odstavku 6. člena določa, da so inženirji dolžni stalno izpopolnjevati svoje strokovno znanje in se izobraževati ter na ta način zagotoviti ustrezno znanje in sposobnost za prihodnost, ki prinaša nove tehnologije in metode. Opustitev dolžnosti stalnega poklicnega usposabljanja je v skladu s 6. členom ZAID disciplinska kršitev, za katero se v Disciplinskem pravilniku predvidi izrek disciplinske sankcije. Na podlagi 10. člena za zadevo relevantnega Splošnega akta mora pooblaščeni inženir v koledarskem obdobju enega leta zbrati najmanj šest kreditnih točk s strokovnega področja njegovega pooblastila (prvi odstavek), izpolnjevanje teh pogojev pa preverja pristojna služba IZS vsako leto januarja (drugi odstavek). Pristojna služba IZS do konca januarja posreduje disciplinskemu tožilcu IZS seznam pooblaščenih inženirjev, ki v preteklem letu niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk (tretji odstavek 10. člena Splošnega akta).

15.Za obravnavano zadevo relevantni Disciplinski pravilnik določa krivdo kot enega izmed elementov za obstoj disciplinske odgovornosti. Tako je v skladu z njegovim 9. členom član IZS odgovoren za kršitev, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti. Krivdna oblika malomarnosti je opredeljena v 11. členu Disciplinskega pravilnika. Po tej določbi član IZS krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi (prvi odstavek), ali če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala (drugi odstavek). Iz navedenega izhaja, da odgovornost za kršitev dolžnosti člana toženke ni objektivna, saj mora biti storjena z določeno obliko krivde (z naklepom ali iz malomarnosti). Okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, morajo biti zato v postopku ugotovljene in v disciplinskem sklepu tudi obrazložene. Povedano drugače: disciplinski organ mora poleg obstoja kršitve ugotoviti oziroma dokazati tudi, da je do nje prišlo zaradi krivdnega ravnanja člana IZS, v konkretnem primeru tožnika.

16.Izpodbijani sklep se nanaša na več kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. Ta v tožbi med drugim ugovarja, da ni ravnal malomarno. Sodišče ugotavlja, da se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelila do konkretnih okoliščin tožnika v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, temveč je podala zgolj pavšalno obrazložitev glede ugotovitve obstoja disciplinske kršitve (opustitve obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja) za vse domnevne kršitelje, ki so naslovniki izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem je navedla le, da je disciplinsko sodišče po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah ugotovilo, da domnevni kršitelji iz izreka izpodbijanega sklepa niso dosegli zahtevanega števila kreditnih točk, ki je bilo za leto 2019 določeno na najmanj tri kreditne točke iz obveznih izbirnih vsebin, pri čemer bi moral posamezni član doseči vsaj šest kreditnih točk. Ob tem pa ni navedla niti, koliko kreditnih točk je v letu 2019 dosegel posamezni domnevni kršitelj in koliko jih je dosegel premalo. Prav tako se toženka v obrazložitvi sklepa le splošno sklicuje na pravno opredelitev malomarnosti iz 11. člena Disciplinskega pravilnika, ne da bi navedla konkretne okoliščine, ki izkazujejo obstoj navedene oblike krivde pri tožniku.

17.Iz navedenega izhaja, da toženka sploh ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se očita tožniku, saj ne le, da ni navedla, koliko kreditnih točk je v okviru obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja dosegel v letu 2019, pač pa se tudi ni opredelila do tega (torej do vseh s tega vidika relevantnih okoliščin), zakaj je tožnik pri očitanemu ravnanju ravnal iz malomarnosti. Obrazložitev, ki ne vsebuje konkretiziranih razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, ni zadostna, saj ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba že iz tega razloga izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpraviti. Na drugačno presojo sodišča ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, saj morajo biti po ustaljeni upravnosodni praksi vsi bistveni razlogi za izdano odločitev navedeni že v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Če je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, tožnik ne more polno izkoristiti pravic, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (22., 23. in 25. člen). Odgovor na tožbo je zato namenjen le izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki so bila zavzeta in obrazložena v izpodbijanem aktu, ne pa odpravljanju bistvenih pomanjkljivosti upravnega akta.

18.Po presoji sodišča pa v konkretni zadevi tožnik utemeljeno ugovarja tudi, da ni imel možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijanega sklepa opredelil do vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Iz navedb, ki sta jih v tem upravnem sporu podali obe stranki, namreč izhaja, da toženka s tožnikovo udeležbo na izobraževanju ZAPS dne 23. 4. 2019 ni bila seznanjena do februarja 2021, ko jo je tožnik, po prejemu obvestila o vloženi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, z dopisom z dne 1. 2. 2021 seznanil s svojimi opravljenimi obveznostmi v letu 2019. To pomeni, da je obvestilo toženke, s katerim je bil tožnik prvič seznanjen o obravnavanem upravnem postopku, očitno temeljilo na podatkih, da je v letu 2019 zbral tri kreditne točke, in sicer 11. 11. 2019 z udeležbo na predavanju BIM tehnologija in načrtovanje predorov. Sodišče v tej zvezi izpostavlja, da niti iz obvestila z dne 27. 1. 2021 niti iz temu priložene zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 30. 7. 2020 ne izhaja, katere konkretne okoliščine utemeljujejo obstoj kršitve po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika, saj iz obeh listin izhaja zgolj, da tožnik v letu 2019 ni zbral dovolj kreditnih točk, ni pa pojasnjeno, koliko, kje in kdaj jih je dosegel ter koliko mu jih je posledično manjkalo. Tožnik je nato (kot med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz upravnih spisov zadeve in listin, predloženih v tem upravnem sporu) na toženko naslovil omenjeni dopis z dne 1. 2. 2021, ki mu je priložil elektronsko sporočilo ZAPS z dne 26. 4. 2019 (potrdilo o udeležbi na izobraževanju dne 23. 4. 2019), objavo ZAPS o izobraževanju ter račun za plačilo kotizacije. Po prejemu teh listin je toženka, kot izrecno navaja tudi sama, ugotovila, da se je tožnik udeležil izobraževanja ZAPS dne 23. 4. 2019 in mu naknadno na podlagi tega izobraževanja priznala eno kreditno točko iz naslova obveznih vsebin. Navedeno izhaja tudi iz tožbi priloženega izpisa iz portala eInženir "Pregled stanja točk izobraževanja za osebo" za tožnika, iz katerega je razvidno, da je toženka tožniku eno kreditno točko iz naslova izobraževanja z dne 23. 4. 2019 priznala dne 6. 8. 2021. Vendar tožnik, čeprav je v postopku zatrjeval in dokazoval, da je z izobraževanjem z dne 23. 4. 2019 pridobil tri kreditne točke, toženka pa je (in sicer šele po že uvedenem disciplinskem postopku) ugotovila, da se je res udeležil tega izobraževanja in mu na tej podlagi naknadno priznala (le) eno kreditno točko, z vsem navedenim pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen, kot to zahtevajo določbe 9. člena ZUP. Na dolžnost toženke, da pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnika seznani z okoliščinami, na katerih temelji odločitev, pa ne more vplivati njegova možnost, da v portalu eInženir svoje kreditne točke preveri sam. Glede na vse navedeno ima tožnik prav, ko ugovarja, da je izpodbijani sklep obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

19.Po presoji sodišča pa tožnik nima prav, ko zatrjuje nezakonitost izpodbijanega sklepa iz razloga, ker pristojna služba toženke ni v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Splošnega akta do konca januarja

19.2020 disciplinskemu tožilcu poslala seznama pooblaščenih inženirjev, ki v preteklem letu niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk, zaradi česar naj bi toženka zamudila rok za izvedbo disciplinskega postopka oziroma naj disciplinski tožilec ne bi pravočasno zaključil predhodnega disciplinskega postopka. Rok, do kdaj mora biti končan predhodni disciplinski postopek, je določen v prvem odstavku 55. člena Disciplinskega pravilnika, po katerem mora biti navedeni postopek končan v enem letu od prejema popolne prijave, v enem letu od prejema ugotovitvenega zapisnika o strokovnem nadzoru oziroma v enem letu od dne, ko se je predhodni disciplinski postopek začel po uradni dolžnosti na podlagi lastne zaznave disciplinskega tožilca, da je podan sum o storitvi disciplinske kršitve. V konkretni zadevi je ta rok začel teči, ko je disciplinski tožilec prejel seznam iz tretjega odstavka 10. člena Splošnega akta, to je 24. 7. 2020. Na navedeno ne vpliva to, da bi pristojna služba toženke morala seznam predložiti do konca januarja 2020, saj je rok iz tretjega odstavka 10. člena Splošnega akta instrukcijske narave, torej rok, določen za opravo posameznega procesnega dejanja. Ker je disciplinski tožilec dne 30. 7. 2020 podal zahtevo za uvedbo postopka, s čimer se je zaključil predhodni disciplinski postopek (drugi odstavek 55. člena Disciplinskega pravilnika) in začel disciplinski postopek pred Disciplinskim sodiščem toženke (56. člen Disciplinskega pravilnika), v konkretni zadevi ni bil kršen rok iz prvega odstavka 55. člena Disciplinskega pravilnika. Prav tako po presoji sodišča nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne utemeljuje dejstvo, da je toženka pisni sklep izdala po preteku roka iz prvega odstavka 76. člena Disciplinskega pravilnika. Tudi pri tem gre namreč za instrukcijski rok. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače, zato torej prekoračitev instrukcijskega roka za izdajo akta sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

20.Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, so torej razlogi izpodbijanega sklepa v bistvenem pomanjkljivi in na njihovi podlagi sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti, tožniku pa v postopku pred toženko tudi ni bila ustrezno dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, kar vse pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka (po 7. in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu, to je v I. in III. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na tožnika, odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

21.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov zadeve tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22.Sklepno sodišče dodaja, da je enako odločitev sprejelo že v drugih, obravnavani podobnih zadevah (sodbi I U 1416/2021 z dne 6. 12. 2023 in I U 1418/2021 z dne 8. 1. 2024).

K II. točki izreka:

23.Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je tožnik s tožbo uspel, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je tožnik ob upoštevanju, da ga je v postopku zastopal odvetnik in da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečanega za 10 % (4. člen Pravilnika), kar se poveča še za 22 % DDV in skupaj znaša 382,47 EUR. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora torej tožniku povrniti skupaj 382,47 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Ker je tožnik s tožbo uspel, toženka do povračila stroškov postopka ni upravičena.

24.Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife ZST-1).

-------------------------------

1E. Kerševan, V. Androjna: UPRAVNO PROCESNO PRAVO : UPRAVNI POSTOPEK IN UPRAVNI SPOR, GV založba, Ljubljana 2018, str. 36-38.

2Ta je bil sprejet 24. 5. 2018 in je začel veljati 1. 6. 2018 ter je bil nato spremenjen s Splošnim aktom o spremembah in dopolnitvah Splošnega akta o stalnem poklicnem usposabljanju pooblaščenih inženirjev, objavljenim 6. 1. 2023, ki velja in se uporablja od 21. 1. 2023. Sodišče je pri presoji obravnavane zadeve, skladno z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP, uporabilo določbe Splošnega akta, kot je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa.

3Disciplinski pravilnik, ki je bil sprejet 24. 5. 2018 in objavljen 1. 6. 2018, veljati in uporabljati pa se je začel 2. 6. 2018, je bil spremenjen s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije, objavljenim 29. 12. 2023, ki velja in se uporablja od 30. 12. 2023. Sodišče je pri presoji obravnavane zadeve iz že obrazloženih razlogov uporabilo določbe Disciplinskega pravilnika, kot je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa.

4Sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da je bil ta rok spremenjen s Splošnim aktom o spremembah in dopolnitvah Splošnega akta o stalnem poklicnem usposabljanju pooblaščenih inženirjev ter je sedaj določen do konca marca.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o arhitekturni inženirski dejavnosti (2017) - ZAID - člen 6

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 214, 237/2, 237/2-3, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.