Jedro

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da so zaslišane priče izpovedala skladno v zvezi z dejstvom, ali je moral voznik na prednostni cesti zaradi storilčevega vključevanja zavirati. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato take pritožbene navedbe ne sme vsebinsko presojati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno (I. točka izreka) ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevi za sodno varstvo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 7. 2. 2021 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP, ker dne 7. 2. 2021 ob 11:55 uri kot voznik osebnega vozila pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto, ki je s prometnim znakom označena kot neprednostna, ni spustil mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu na katerega se vključuje. Za navedeni prekršek mu je izrekel globo 250,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenskih točk (KT).

5. Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da je pred vključitvijo na glavno cesto preveril in na glavni cesti ni bilo nikogar, dopolnilo dokazni postopek (med drugim tudi z zaslišanjem priče, ki ji je storilec izsilil prednost) ter pri tem z gotovostjo ugotovilo: - da je storilec izsilil prednost vozilu VW Passat, ko je zavil iz neprednostne na prednostno cesto, - da je v posledici tega voznik, ki je pripeljal po prednostno cesti moral močno zavirati, - da je prekršek bil storilcu predočen na kraju prekrška.

6. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da storilec ni pustil mimo vozilo, ki je vozilo po prometnem pasu, na katerega se je vključeval, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, kot tudi priča A. A., njihove izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da so zaslišane priče izpovedala skladno v zvezi z dejstvom, ali je moral voznik na prednostni cesti zaradi storilčevega vključevanja zavirati. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato take pritožbene navedbe ne sme vsebinsko presojati.

8. Skladno s tretjim odstavkom 56. člena ZPrCP se z globo 250 eurov kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbo tega člena. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 3 kazenske točke. Pri tem določba tega člena določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, kadar se vključuje z nekategorizirane ceste v promet na javni cesti ali kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora, s pločnika ali z druge površine, ki ni cesta.

9. Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje je kot pravilen potrditi nadaljnji materialnopravni zaključek, da je storilec izpolnil vse objektivne znake očitanega prekrška. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja, da glede na dejstvo, da je videl vozilo na glavni cesti, pa ga ni spustil mimo, storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, zato je potrditi tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je storilec prekršek storil iz zavestne malomarnosti.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

12. Glede na takšen izid tega postopka je neutemeljeno tudi zavzemanje storilčevega zagovornika za povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.