Jedro

Upoštevaje ponudbo, ki izhaja iz predračuna, plačila v skupnem znesku 19.000,00 EUR ni mogoče obravnavati kot izjavo o sprejemu. S plačilom zneska 10.000,00 EUR in zneska 9.000,00 EUR niti z njuno vsoto tožeča stranka ni izpolnila ponudbenega pogoja, ki je določal, da ponudba šteje za sprejeto v primeru 20 % ponudbene vrednosti. Glede na ponudbeno vrednost predračuna 136.306,00 EUR, bi namreč tožeča stranka za potrditev naročila oziroma sprejem ponudbe morala plačati znesek 27.261,20 EUR (to predstavlja 20 % ponudbene vrednosti), in sicer do 17. 8. 2016. Ker sta bila tako višina nakazanega zneska kot tudi datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe, pa v konkretnem primeru pogodba (s sestavinami, ki izhajajo iz predračuna) med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka A. d. o. o. je dolžna plačati tožeči stranki B., LLC, Bulgaria, znesek 67.971,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila“ (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene potrebne pravdne stroške v višini 5.940,85 EUR, v primeru zamude s plačilom v dogovorjenem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo in v njej uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 67.971,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od vložitve tožbe dalje do plačila, ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno obravnavanje in odločitev sodišču prve stopnje. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v sprecificiranem stroškovniku.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritožbenim navedbam je v celoti nasprotovala ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

4. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v obravnavanem primeru zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek, in sicer na temelju 103. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)1. Navaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na način, da je tožeča stranka pri toženi stranki naročila dobavo določenega blaga (kolekcije F.) po izstavljenih predračunih tožene stranke, da ji je tožena stranka izstavila tri predračune in da je tožeča stranka pogoje po izstavljenih predračunih sprejela ter izvršila ustrezno predplačilo zneska v višini 19.000,00 EUR, ki je bil dogovorjen med pravdnima strankama. Ker je po njenem mnenju svoj del obveznosti torej izpolnila, tožena stranka pa kljub naknadno postavljenemu roku ni dobavila naročenega blaga2, je utemeljeno odstopila od sklenjene pogodbe (po odstopu od pogodbe je tožena stranka tožeči tudi vrnila plačilo v znesku 19.000,00 EUR, ki je bil nakazan na račun tožene stranke z namenom dobave naročenega blaga oziroma izpolnitve pogodbe). Posledično pa ji je – kot trdi v tožbi – nastala škoda v obliki izgubljenega dobička. Tožeča stranka je namreč z družbo C. d. o. o., Srbija, sklenila prodajno pogodbo za nakup kolekcije F. (katero bi tožeči stranki po sklenjeni prodajni pogodbi morala dobaviti tožena stranka) in je iz razloga nerealizacije pogodbe (iz naslova celotne dobave in nadaljnje prodaje blaga družbi C. d. o. o.) izgubila dobiček v skupnem znesku 67.971,62 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je izpostavilo, da je odločilno vprašanje tega postopka, ali je s tem, ko je tožeča stranka na račun tožene stranke dne 1. 9. 2016 nakazala znesek 10.000,00 EUR in dne 12. 12. 2016 še znesek 9.000,00 EUR, potrdila ponudbene pogoje tožene stranke, ki so izhajali iz predračuna št. 000173 v višini 136.306,00 EUR z dne 2. 8. 20164 in je posledično prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama ter presodilo, da do sklenitve kakršne koli pogodbe ni prišlo. Zato pa po presoji prvostopenjskega sodišča tudi ni mogoče reči, da je tožeča stranka zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke utrpela kakršno koli škodo (zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen že po temelju). Kot nosilne razloge svoje odločitve je navedlo: - tožena stranka je dne 2. 8. 2016 izdala predračun št. 00017 v višini 136.306,00 EUR z veljavnostjo do 17. 8. 2016 (pod določenimi pogoji – prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), dne 6. 12. 2016 predračun št. 00025 v višini 24.462,27 EUR z veljavnostjo do 21. 12. 2016 (pod enakimi pogoji kot predračun št. 00017), dne 25. 1. 2017 pa predračun št. 00003 v višini 6.035,01 EUR (pod enakimi pogoji kot predračun št. 00017); - niti iz listine, s katero tožeča stranka dokazuje plačilo, niti iz njenih trditev ni jasno, po katerem predračunu je tožeča stranka plačala zneska 10.000,00 EUR in 9.000,00 EUR; - že prvo plačilo, izvršeno dne 1. 9. 2016, je bilo izvršeno po poteku veljavnosti ponudbe iz prvega izdanega predračuna (17. 8. 2016), drugo plačilo dne 12. 12. 2016 v višini 9.000,00 EUR pa že po izdaji drugega predračuna; - s plačilom zneska 10.000,00 EUR in zneska 9.000,00 EUR niti z njuno vsoto tožeča stranka ni izpolnila ponudbenega pogoja, ki je določal, da ponudba šteje za sprejeto v primeru plačila 20 % ponudbene vrednosti; - prvo plačilo v višini 10.000,00 EUR je lahko bilo le plačilo po prvem predračunu št. 00017, saj noben drug račun še ni bil izdan; - ponudbena vrednost predračuna št. 00017 je bila 136.306,00 EUR, torej bi za potrditev sprejema ponudbe tožena stranka morala plačati znesek 27.261,20 EUR, kolikor znaša 20 % od ponudbene vrednosti in to do datuma 17. 8. 2016, saj je ponudba tožene stranke z zapisanimi pogoji veljala le do takrat; - res je, da tožena stranka ni z ničemer ugovarjala plačilu, vendar sta bila tako višina nakazanega zneska kot datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe in s tem sklenitev pogodbe; - tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o znižanem plačilu avansa; - tožena stranka je v nadaljevanju tožeči stranki in njenemu zakonitemu zastopniku po elektronski poti pošiljala nove ponudbe, iz česar izhaja, da na predlagane spremembe s strani tožene stranke ni pristala in da stranki nista dorekli bistvenih sestavin za sklenitev pogodbe; - da stranki nista dosegli soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe, izhaja tudi iz trajajoče komunikacije med strankama (s katero pa se sodišče prve stopnje ni podrobneje ukvarjalo, saj za utemeljenost tožbenega zahtevka njihova vsebina ni odločilna).

8. Tožeča stranka odločitev prvostopenjskega sodišča graja. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na določilo drugega odstavka 25. člena OZ (ki določa, da lahko ponudnik ponudbo umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo) in na določilo prvega odstavka 28. člena OZ (po katerem je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo) ter izpostavlja, da tožena stranka nikoli ni ugovarjala, da prejeti znesek delnega plačila v višini 19.000,00 EUR ne predstavlja 20 % celotnega zneska naročenega blaga – tožena stranka v nobenem od elektronskih sporočil ni ugovarjala, da plačani znesek ne zadostuje pogojem iz predračuna št. 00017 za sprejem ponudbe niti ni nikoli pozvala tožeče stranke, da naj izvrši doplačilo zneska (da bo le-ta predstavljal 20 % celotnega zneska po predračunu). Kljub dejstvu, da je tožeča stranka delno plačilo v skupnem znesku 19.000,00 EUR na račun tožene stranke izvršila po poteku roka, ki je bil določen za veljavnost dane ponudbe št. 00017 z dne 2. 8. 2016, po navedbah pritožnice tožena stranka ob prejemu delnega nakazila prej navedenega zneska ni obvestila tožeče stranke, da je rok za sprejem ponudbe že potekel in da je ponudba sploh ne veže več niti ni podala izjave o umiku ponudbe. Tožena stranka je (nasprotno) sama štela, da se z izvršitvijo delnega plačila tožeča stranka strinja s pogoji iz predračuna (in tako tudi zapisala v odgovoru na tožbo). Po izvršenem delnem plačilu pa so med strankama tudi stekli pogovori glede same dobave blaga, ustreznosti trgovin itd. za konkretni posel po predračunu št. 00017 in nadaljnjih. Stališču prvostopenjskega sodišča, da sta se stranki zgolj pogajali za sklenitev pogodbe, po mnenju pritožnice zato ni mogoče slediti.

9. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, se pritožbeno sodišče z očitkom, da je materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve kakršnekoli pogodbe, zmotno, ne strinja.

10. Pritožbeno izpostavljene okoliščine nimajo pomena kot jim ga pripisuje tožeča stranka. Čeprav tožena stranka nikoli ni ugovarjala, da prejeti znesek delnega plačila v višini 19.000,00 EUR ne predstavlja 20 % celotnega naročenega blaga5 niti ni nikoli pozvala tožnice, da naj izvrši doplačilo zneska, da bo le-ta predstavljal 20 % celotnega zneska po predračunu št. 00017, oziroma je obvestila, da je rok za sprejem ponudbe že potekel, ni mogoče šteti, da je bila v obravnavanem primeru sklenjena prodajna pogodba, in sicer pod pogoji, ki izhajajo iz omenjenega predračuna. Navedena dejstva za obravnavani primer niso pravno odločilna. OZ ne določa, da bi ponudnik (v tem primeru tožena stranka) moral ugovarjati oziroma pozivati naslovnika k doplačilu zneska, ki predstavlja potrditev naročila, oziroma da bi moral – zato da bi preprečil veljavnost konkretne ponudbe6 – obvestiti naslovnika (tožečo stranko), da je rok za sprejem ponudbe že potekel7 ali pa podati izjavo o umiku ponudbe št. 00017. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da skladno s prvim odstavkom 26. člena OZ ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izreka tega roka, da bi tožeča stranka morala plačati do datuma 17. 8. 2016, saj je ponudba tožene stranke z zapisanimi pogoji veljala le do takrat in da bi glede na ponudbeno vrednost predračuna št. 00017 v višini 136.306,00 EUR za potrditev sprejema ponudbe morala plačati 27.261,20 EUR (kolikor znaša 20 % ponudbene vrednosti). Materialnopravno pravilno je tudi pojasnilo, (1) da je sicer res, da tožena stranka ni ugovarjala plačilu v skupni vrednosti 19.000,00 EUR, da pa sta bila tako višina nakazanega zneska kot tudi datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe in s tem sklenitev pogodbe in (2) zakaj molka tožene stranke po prejemu (delnega) plačila ni mogoče šteti kot privolitev v spremenjeno ponudbo in posledično sklenitev pogodbe pod spremenjenimi pogoji (prim. drugi in tretji odstavek 29. člena OZ). Pritožbene navedbe o pomenu očitanih opustitev tožene stranke so torej neutemeljene.

11. Prav tako neutemeljeni pa so tudi očitki, da je tožena stranka v bistvu sama štela, da se z izvršitvijo delnega plačila tožeča stranka strinja s pogoji iz predračuna (po navedbah pritožnice je tožena stranka to nedvomno zapisala v odgovoru na tožbo), da tudi iz vsebine predračuna št. 00017 z dne 2. 8. 2016 jasno izhaja, da s plačilom (delnim in/ali v celoti) tega računa družba B., LLC, Bulgaria, potrjuje pogoje in se nepreklicno strinja z njimi in da tako že iz samih navedb pravdnih strank in vsebine predračuna št. 00017 izhaja, da so bili z delnim plačilom potrjeni pogoji iz dane ponudbe in da sta se pravdni stranki v nadaljevanju pogovarjali o realizaciji samega posla.

12. Pritožničino sklicevanje na zapise tožene stranke iz odgovora na tožbo so iztrgani iz konteksta. Tožena stranka je sicer res navedla, da je predračun št. 00017 z dne 2. 8. 2016 vseboval tudi določilo, da s plačilom tega predračuna (delno ali v celoti) družba B. (tj. tožeča stranka) potrjuje in se nepreklicno strinja s pogoji, navedenimi v predračunu, da je nedvomno, da se je B. strinjal s pogoji, navedenimi v predračunu, saj je najprej dne 31. 8. 2016 nakazal 10.000,00 EUR, dne 12. 12. 2016 pa še 9.000,00 EUR in da to dejstvo med strankama ni sporno. Vendar pa je v nadaljevanju odgovora na tožbo izrecno zapisala tudi, da pogodba med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena, saj B. (teh) pogojev iz predračuna št. 00017 z dne 2. 8. 2016 (niti pogojev iz kasnejših predračunov tožene stranke, ki so bili z izjemo roka za plačilo 20 % vrednosti predračuna enaki kot tisti iz prvega predračuna št. 00017) nikoli ni izpolnil – v omenjenem predračunu sta bila namreč določena dva odložna pogoja, ki bi jih tožeča stranka morala izpolniti, da bi se štelo, da potrjuje naročilo in da sprejema ponudbo tožene stranke, in sicer plačilo 20 % vrednosti celotnega predračuna in izjava med družbami A. d. o. o., B. in C. d. o. o. glede prodaje blaga izključno v trgovinah D. v Srbiji. Po presoji pritožbenega sodišča zaključek, ki ga ponuja pritožnica, tj. da je tožena stranka v tem postopku sama potrdila, da je štela delno plačilo (tj. plačilo 19.000,00 EUR) za sprejem pogojev iz ponudbe (in s tem pogodbo za sklenjeno), zato ni pravilen. Čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je (vsled delnega plačila) nedvomno, da se je tožeča stranka strinjala s pogoji iz predračuna št. 000178, pa na podlagi njenih lastnih trditev ni mogoče sklepati, da je sporno delno plačilo štela tudi kot izpolnitev omenjenih pogojev oziroma kot sprejem njene ponudbe. Ravno nasprotno. V zvezi s tem je med pravdnima strankama nastal spor in sodišče prve stopnje ga je pravilno izpostavilo v 8. točki obrazložitve. Kot odločilno je namreč pravilno obravnavalo vprašanje, ali je s tem, ko je tožeča stranka na račun tožene stranke dne 1. 9. 2016 nakazala znesek 10.000,00 EUR in dne 12. 12. 2016 še znesek 9.000,00 EUR, potrdila ponudbene pogoje tožene stranke, ki so izhajali iz predračuna št. 00017 v višini 136.306,00 EUR z dne 2. 8. 20169 in je posledično prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama. Po stališču pritožbenega sodišča pa je v nadaljevanju opravilo tudi pravilno materialnopravno presojo nespornih in ugotovljenih pravno relevantnih dejstev (prim. razloge, povzete v 7. točki te obrazložitve). Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mu ni mogoče očitati.

13. Drugi odstavek 28. člena OZ določa, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe, prakse, vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu (pri čemer sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, ko ponudba še veže). Takšna situacija v obravnavanem primeru ni podana. Upoštevaje ponudbo, ki izhaja iz predračuna št. 00017, plačila v skupnem znesku 19.000,00 EUR ni mogoče obravnavati kot izjavo o sprejemu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, s plačilom zneska 10.000,00 EUR in zneska 9.000,00 EUR niti z njuno vsoto tožeča stranka ni izpolnila ponudbenega pogoja, ki je določal, da ponudba šteje za sprejeto v primeru 20 % ponudbene vrednosti. Glede na ponudbeno vrednost predračuna št. 00017, tj. 136.306,00 EUR, bi namreč tožeča stranka za potrditev naročila oziroma sprejem ponudbe morala plačati znesek 27.261,20 EUR (to predstavlja 20 % ponudbene vrednosti), in sicer do 17. 8. 2016. Ker sta bila tako višina nakazanega zneska kot tudi datum plačila izvršena mimo ponudbenih pogojev, katerih izpolnitev bi lahko predstavljala sprejem ponudbe, pa v konkretnem primeru pogodba (s sestavinami, ki izhajajo iz predračuna) med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Drugačnega dogovora – tj. dogovora o znižanem avansnem plačilu mimo oziroma poleg v ponudbi (predračunu) zapisanih pogojev – tožeča stranka ni dokazala. Prepričljive dokazne ocene izpovedb zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank v zvezi s tožničino trditvijo, „_da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka v potrditev naročila izvršila predplačilo v manjšem znesku kot pa znaša 20 % od zneska po predračunu št. 00017, in sicer v znesku 19.000,00 EUR_“ (prim. list. št. 24), pritožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na elektronsko sporočilo G. G. z dne 9. 2. 2017. Omenjeno sporočilo, iz katerega po navedbah pritožnice med drugim izhaja zapis zakonitega zastopnika tožnice, da je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka izvede manjše vnaprejšnje plačilo, je enostranska listina, na podlagi katere – brez drugih dokazov o tem, da je bilo doseženo soglasje volj o plačilu 19.000,00 EUR – ni mogoče sklepati o zatrjevanem dogovoru, tj. da za sprejem ponudbe tožene stranke in s tem sklenitev pogodbe zadošča plačilo 19.000,00 EUR. Elektronsko sporočilo, poslano februarja 2017, kar je več mesecev po poteku veljavnosti ponudbe po predračunu št. 00017, samo zase ne more izkazovati dogovora, ki naj bi pomenil veljaven sprejem te ponudbe. Zato pa tudi dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke v odgovoru na prej navedeno elektronsko sporočilo, ki ga je tožeči stranki poslal dne 10. 2. 2017, ni oporekal navedbam zakonitega zastopnika G. G., da je bilo dogovorjeno nižje delno plačilo, v nasprotju z navedbami pritožnice ne pomeni, da je bil takšen dogovor predhodno res sklenjen. Omenjenega dogovora zakoniti zastopnik tožene stranke ni potrdil, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa več kot to, da sta se tako ustno dogovorila z zakonitim zastopnikom tožeče stranke, ni vedel povedati. Sodišče prve stopnje v zvezi z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke ni zakrivilo očitane mu protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Njegove izpovedbe samo ni dokazno ocenilo na način, za katerega se zavzema pritožnica, in po presoji pritožbenega je ravnalo pravilno.

14. Ker po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča s plačilom v skupnem znesku 19.000,00 EUR tožeča stranka ni izpolnila ponudbenih pogojev, ki so izhajali iz predračuna št. 00017 z dne 2. 8. 2016 in posledično ni prišlo do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama, tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe torej neutemeljeno uveljavlja, da je bila tudi tožena stranka zavezana k upoštevanju pogojev iz predračuna št. 00017 in zato ni mogoče slediti ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka v nadaljevanju tožeči stranki in njenemu zakonitemu zastopniku po elektronski pošti pošiljala nove ponudbe.

15. Tožena stranka ni bila dolžna upoštevati pogojev iz predračuna št. 00017. Znesek, ki bi predstavljal potrditev naročila oziroma ponudbenih pogojev iz predračuna št. 00017, s strani tožene stranke ni bil poravnan, zaradi česar tožena stranka pogodbe utemeljeno ni štela za sklenjeno. Da na predlagane spremembe s strani tožene stranke v smislu znižanega avansnega plačila ni pristala, pa kaže tudi dejstvo, da je v nadaljevanju toženi stranki pošiljala nove ponudbe, tj. ponudbo št. 00025 in št. 00003.10 Sodišče prve stopnje se je v tem oziru nanju pravilno sklicevalo. V nasprotju s pritožbenim očitkom imata oporo tako v trditveni kot dokazni podlagi predmetnega spisa. Ker je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas zatrjevala, da je do sklenitve pogodbe med strankama prišlo pod pogoji, določenimi v predračun tožene stranke št. 00017, pri čemer pa (kot že večkrat obrazloženo) na podlagi njenih ravnanj sploh ni mogoče šteti, da je ponudbo za sklenitev navedene pogodbe sprejela, pa sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo vsebine komunikacije, ki izhaja iz elektronskih sporočil med pravdnima strankama z dne 9. 2. 2017 in 10. 2. 2017. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ta sporočila niso pravno relevantna. Tožeča stranka je namreč sama trdila, da predlogi oziroma ponudbe, ki ji jih je (v tej elektronski komunikaciji) posredovala toženka, zanjo niso bili sprejemljivi in da je bila pogodba sklenjena skladno s ponudbenimi pogoji iz predračunov, česar pa izveden dokazni postopek ni potrdil. Soglasje volj ni bilo doseženo. Več kot do pogajanj za sklenitev prodajne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo. Pogodba za dobavo blaga (kolekcije F.) ni bila sklenjena. Tožeča stranka ni poskrbela za izpolnitev pogojev, ki bi (lahko) pripeljali do njene sklenitve. Če je temu tako, pa po pravilnem sklepanju prvostopenjskega sodišča tudi ni mogoče govoriti, da je tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke utrpela kakršno koli škodo in je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti.

16. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tožena stranka. Ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. 2 In je dogovorjene pogoje iz predračuna začela spreminjati. 3 Glede na trditveno podlago pravdnih stranke je v bistvu nesporno, da se pogovarjata zgolj o tem, ali je bila sprejeta ponudba po predračunu št. 00017. 4 5,5 % popust (rabat 1) v primeru plačila 20 % vrednosti naročila do 5. 9. 2016; 3 % popust na predplačilo (rabat 2) cassa sconto v primeru plačila celotnega naročila pred prevzemom blaga (februar 2017); blago mora biti pripravljeno za prevzem februarja in/ali začetek marca – točne informacije bomo imeli po potrditvi naročila (20 % plačilo); prevzem blaga v Ljubljani itd. 5 Ker v nobenem od elektronskih sporočil ni ugovarjala, da plačani znesek ne zadostuje pogojem iz predračuna št. 00017 za sprejem ponudbe. 6 V kateri je med drugim določen tudi rok, do katerega velja. 7 Rok opominja sam. 8 Pri tem je v odgovoru na tožbo navedla tudi, da ne drži, da naj bi se pravdni stranki dogovorili, da zadošča predplačilo v višini 19.000,00 EUR. Sprva je tožena stranka sicer res ponudila nižje predplačilo, 15 %, vendar je tožeča stranka zahtevala večji popust in zahtevala predplačilo v višini 20 %, kar je tožena stranka sprejela in ta pogoj navedla v predračunih. 9 5,5 % popust (rabat 1) v primeru plačila 20 % vrednosti naročila do 5. 9. 2016; 3 % popust na predplačilo (rabat 2) cassa sconto v primeru plačila celotnega naročila pred prevzemom blaga (februar 2017); blago mora biti pripravljeno za prevzem februarja in/ali začetek marca – točne informacije bomo imeli po potrditvi naročila (20 % plačilo); prevzem blaga v Ljubljani itd. 10 Če bi bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, tožena stranka v nadaljevanju ne bi pošiljala novih predračunov in se stranki ne bi pogovarjali o drugačnih načinih sodelovanja in ne bi iskali rešitev, na kakšen način poslovno sodelovati.