Jedro

Tožnik ni izkazal, da mu policija ne bi bila zmožna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite, zato tudi ni izpodbil domneve, da je BiH zanj varna izvorna država. Zato je tožena stranka pravilno v konkretni zadevi uporabila določilo druge alineje 52. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito povedal, da se je v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH) zapletel s kriminalno združbo. Od njih si je sposodil denar, ki ga ni v celoti vrnil. V poravnavo tega zneska naj bi čez slovensko-hrvaško mejo prepeljal avto, ob prestopu meje pa so policisti v njem odkrili skrito orožje, za katerega ni vedel. Je pa vedel, da se dogaja nekaj sumljivega, saj je vedel, da mora avto v Slovenijo, vedel pa je tudi, s kakšnimi ljudmi ima opraviti. Prej mu je ta kriminalna združba grozila zaradi dolgovanega denarja, sedaj pa tudi zaradi neizvršene naloge s prevozom avta, pri čemer jih je zaradi najdbe skritega orožja tudi izdal policistom. Grožnje je dobival preko drugih zapornikov in preko mame in brata, ki mu preneseta njima izrečene grožnje. Za azil zaproša še zaradi bosanske policije. Kadar se je v njegovem kraju kaj zgodilo, so ga vedno poiskali in ga nadlegovali, saj je bil nekoč že obravnavan in zaprt. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru 23. 12. 2019. 2. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik preganjanja v svoji izvorni državi zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini sploh ni uveljavljal, izrecno je povedal, da iz teh razlogov v BiH ni bil ogrožen. V konkretnem primeru ni jasen subjekt preganjanja. Nedržavni subjekti so lahko subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa ni dokazal. Najprej bi moral poiskati zaščito pri subjektih zaščite, šele če mu ti ne bi hoteli ali mogli nuditi pomoči, bi lahko uveljavljal preganjanje ali resno škodo. Tožnik pa je le posplošeno navajal, da policija ne more pomagati v takšnih primerih, ne da bi navajal, da bi sam kakšno zadevo prijavil na policijo in ta ne bi ukrepala, kot tudi ni opisal konkretnega primera, ki bi se zgodil v njegovi okolici (njegovim sorodnikom, prijateljem, sosedom ipd.). Nobenega dogodka ni prijavil na policijo, saj ga je bilo strah, policija pa mu ne bi pomagala, ker oni ne pomagajo nikomur. Bil je že na policiji in oni vedo zanj, zato bi ga verjetno pretepli in delali v njegovo škodo. Predložil je tudi potrdilo PP z dne 10. 12. 2019, da prejema grožnje s strani neznanih oseb, o čemer je tožnikova mama dan prej podala prijavo, ki so jo policisti tudi sprejeli. Policija se je torej izkazala za učinkovito in pripravljeno pomagati tako njegovi mami kot njemu osebno. Policija glede na sprejem izjave lahko tudi že izvaja določene ukrepe. Že sprejem prijave kaže na to, da mu ni odrekla pomoči. Tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče trditi, da mu je bil onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite. Ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je tudi sam zatrdil, da ni bil v BiH nikoli ogrožen zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, tožena stranka izjave tožnika, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 3. Tožnik tudi prihaja iz BiH, države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v BiH ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil zaradi domnevnih groženj s strani ljudi, ki so mu posodili denar in mu naročili, naj avto s skritim orožjem pripelje do Ljubljane. Tožnik ni podal verjetnih izjav o tem, zakaj groženj ni prijavil na policijo v BiH, hkrati pa je uspel dostaviti potrdilo, ki ga je dobila njegova mama na PP A. 10. 12. 2019, s katerim je dokazal, da njegove navedbe o neučinkovitosti policije v BiH niso resnične. Meni, da ni izkazal relevantnih osebnih okoliščin, da BiH zanj ne bi bila varna država.

4. Nadalje še presoja, da v konkretni zadevi tudi ni mogoče ugotoviti, da bi mu ob vrnitvi v BiH grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni izkazal, saj v BiH ni imel težav zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. V postopku je uveljavljal preganjanje s strani nedržavnih subjektov - ljudi, ki mu grozijo zaradi nevrnjenega denarja in neizpeljanega posla z orožjem, ki pa se jih ne more šteti za subjekt preganjanja, saj ni izkazal, da mu subjekti zaščite niso sposobne nuditi oz. nočejo nuditi zaščite. Tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi. Ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi navaja, da mu je tožena stranka kršila pravico do izjave, saj ni presojala navedb glede groženj (kriminalne združbe) niti ugotavljala, kaj mu v izvorni državi grozi ob vrnitvi. Kot v primeru Boudjlida C - 249/13 z dne 11. 12. 2014 (paragraf 38) ne more razbrati razlogov, zaradi katerih je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Ni se mogel izjasniti, ali mu v izvorni državi grozi mučenje ali kakšno drugo nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Izpodbijana odločba ne opisuje nasprotij, na podlagi katerih je bila prošnja zavrnjena. Odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka ga ni pred izdajo izpodbijane odločbe obvestila o „predlagani odločitvi“, da bi ga seznanila, da bo odločila negativno in mu ob tem ni sporočila argumentov, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, da bi tožnik lahko podal svoja stališča, kakor tudi ne možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Skupaj z uradno osebno (deljena odgovornost) bi morala ugotoviti vsa relevantna dejstva v azilnem postopku. Toženka ga ni opozorila na njegove posplošene izjave in mu ni omogočila, da bi se do njih bolj opredelil. Toženka ni presojala njegovih navedb v smeri njihove konsistentnosti ter se do njih sploh ni opredelila. S svojimi navedbami je izkazal, da BiH zanj ni varna izvorna država. Policija mu ni mogla nuditi zadostne zaščite pred grozečo resno škodo. Policije ga je vedno (tudi po prestani zaporni kazni) obravnavala kot storilca kaznivih dejanj in ga ni in tudi ne bi zaščitila pred (grozečim) nasiljem določenih oseb, zaradi česar nasilnih dejanj (pretepov, groženj) v izvorni državi ni prijavil policiji, saj ne bi ukrepala. Če pa bi sam šel na policijo, bi ga tam pretepli, saj so mu enkrat že zlomili rebro. Smiselno enako je izpovedoval dejstva tako glede ugotavljanja svoje istovetnosti, sosledja dogodkov v v matični državi, sami poti iz BiH v Slovenijo, kot tudi nevarnosti, ki so mu grozile v matični državi, grožnjah, če bi se vrnil nazaj. Grozila mu je resna škoda v obliki mučenja in tudi usmrtitev. Osebe, od katerih si je izposodil denar, so njemu, njegovi družini (materi, bratu) večkrat grozile. Tudi v priporu v Novem mestu in zaporu v Celju. Če bi se tožnik vrnil v BiH, bi ga te osebe lahko ubile, tudi zato, ker ni izvršil dogovorjenega posla, da bi vozilo z orožjem pripeljal iz BiH v Slovenijo in ker je policistom izdal imena oseb, ki so mu naročile opraviti prevoz. Bil je resno ogrožen, osebe so mu grozile s smrtjo, ga „maltretirale“, pretepale, grozile s strelnim orožjem, vendar mu policija ni in ne bi nudila zaščite. Toženka pavšalno očita tožniku, da so njegove trditve presplošne, zaradi česar jih ni bilo mogoče sprejeti za verjetne, tega pa ne pojasni. Če bi ugotovila nekonsistentnosti, bi ga s tem morala soočiti in to razčistiti pred izdajo izpodbijane odločbe, česar pa ni storila. Ne poda obrazložitve v smeri konkretne argumentacije razlogov, zaradi katerih mu je zavrnila prošnjo, takšne odločitve ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je preuranjena. Nepravilno je tudi uporabljeno materialno pravo, saj ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in ni izvedla dokazne ocene, ali bi bil ob vrnitvi v BiH izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno utemeljuje svoja stališča. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019. Meni, da je tožnik tisti, ki v postopku nosi trditveno in dokazno breme. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. členom ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. To je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel dejstev, ki bi jih toženka lahko povezala s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

9. Prav tako tožnik ni izkazal, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja 28. člena ZMZ-1) niti ni zatrjeval. Navajal pa je, da naj bi mu grozila resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je bodisi usmrtitev bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je kriminalne združbe, kateri ni v celoti poravnal dolga oziroma ni dokončal zaupane naloge s prevozom avta v Slovenijo, v katerem je bilo skrito orožje, za katerega naj ne bi vedel. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj in ko so ga pretepli, pač pa je menil, da policija ne bi ničesar storila. Navajal je sicer, da se policije boji in da bi ga verjetno pretepli, ker so mu že enkrat prej zlomili rebro, vendar pa navedenega ni izkazal. Je pa predložil potrdilo PP A. z dne 10. 12. 2019, da prejema grožnje s strani neznanih oseb, o čemer je tožnikova mama dan prej podala prijavo, ki so jo policisti tudi sprejeli. Policija se je torej izkazala za učinkovito in pripravljeno pomagati tako njegovi mami kot njemu osebno. Sodišče se zato strinja z navedbami tožene stranke v odločbi, da je tožnikovo zatrjevanje, da mu državni organi niso zmožni ali mu niso hoteli nuditi zaščite, preveč posplošeno, saj se k njim po pomoč ni zatekel oziroma je bila prijava njegove mame sprejeta. Če pa pri njih niti ni iskal pomoči oziroma glede na sprejeto izjavo njegove mame z dne 9. 12. 2019 ni izkazal, da policija ne bi ničesar storila, potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je ustavno sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.“

10. Sodišče ugotavlja, da glede na to, da tožnik ni izkazal, da mu policija ne bi bila zmožna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite, tudi ni izpodbil domneve, da je BiH zanj varna izvorna država. Zato je tožena stranka pravilno v konkretni zadevi uporabila določilo druge alineje 52. člena ZMZ-1. 11. Sodišče pa pripominja, da v konkretni zadevi niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo prve alineje 52. člena ZMZ-1, kot je to sicer presodila tožena stranka. Groženj namreč ni mogoče opredeliti kot nekaj nepomembnega, a v konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da ga državni organi niso sposobni zaščititi. Vendar pa navedena ugotovitev tožene stranke ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve, saj za zavrnitev prošnje tožnika zadošča izpolnitev enega izmed zakonsko naštetih pogojev 52. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru druge alineje 52. člena ZMZ-1, kot je že navedeno.

12. Tožnik sicer navaja, da naj bi mu tožena stranka kršila pravico do izjave, ko ga ni pozivala, naj bolj konkretizira posplošene trditve oziroma mu ni pojasnila, da bo zavrnila njegovo prošnjo, da bi lahko podajal dodatne trditve, kakor tudi da ni podala obrazložitve v smeri konkretne argumentacije razlogov, zaradi katerih mu je zavrnila prošnjo in da zato takšne odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče sicer pripominja, da nikakor ni dolžnost tožene stranke seznanjati prosilca pred samo odločitvijo, da bo morebiti njegovo prošnjo zavrnila (da bi tako omogočila tožniku, da podaja bolj konkretizirane navedbe v postopku; tožnik je sicer v postopku imel pooblaščenca, ki mu je lahko postavljal vprašanja, pri čemer je iz spisa tudi razvidno, da je imel tožnik tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru sam možnost povedati vse o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito). Mora pa ga seznaniti z morebitnimi razhajanji v njegovih navedbah, pri čemer že sam tožnik ugotavlja, da je v postopku vedno izpovedoval smiselno enako (in torej nekonsistentnosti v njegovih izjavah ni, tega tudi tožena stranka ne ugotavlja), zato ga v konkretnem primeru tožena stranka tudi ni mogla o tem obvestiti oziroma zahtevati pojasnitev razhajanj. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s tem tožniku ni kršila pravice do izjave. Ne glede na navedeno pa je v tej zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali mu je izvorna država sposobna nuditi zaščito pred nedržavnimi subjekti, tega pa tožnik, kot je bilo že rečeno, ni izkazal, saj se ni ob samih dogodkih v BiH niti poskušal obrniti na pomoč k pristojnim organom v svoji izvorni državi oziroma je to storil po mami šele tik pred osebnim razgovorom v konkretni zadevi (po že skoraj dveletnem nahajanju v Sloveniji), pri čemer pa je njegova mama policiji uspešno podala prijavo o grožnjah, ki naj bi bile naperjene zoper tožnika. Zaradi navedenega pa sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka ni bila dolžna v konkretni zadevi upoštevati splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in v zvezi s tem ne izvesti dokazne ocene, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v BiH izpostavljen preganjanju ali resni škodi, kot ji sicer očita tožnik, saj bi moral tožnik predhodno izkazati, da mu izvorna država ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite pred nedržavnimi subjekti, česar pa ni storil. Zato tožena stranka v zvezi s tem ni nepravilno uporabila materialnega prava in posledično ni nepravilno ugotovila dejanskega stanja. Odločba je zato tudi dovolj obrazložena in jo je moč preizkusiti.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, s čemer je smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava, vendar pa je sodišče ocenilo, da ta dokaz ni potreben, saj je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj tožnik tudi ni izkazal, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot v upravnem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

15. Zastopnik tožnika v postopku je svetovalka za begunce, ki je priglasila stroške postopka. Svetovalci za begunce imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Svetovalec za begunce namreč povrnitev stroškov postopka lahko skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 zahteva od Ministrstva za notranje zadeve in ne od sodišča, ki je zato zahtevo za povrnitev stroškov zavrglo.