Jedro

Upoštevaje okoliščino, da je bila oškodovancu kot tožilcu delno odvzeta poslovna sposobnost, delni odvzem pa se nanaša prav na aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, torej oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku ne more samostojno vlagati procesnih aktov, saj je po določbi drugega odstavka 77. člena ZPP polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, pravdno sposobna le v mejah svoje poslovne sposobnosti. Ker oškodovanec kot tožilec v obravnavanem času, torej v času, ko je vložil subsidiarni obtožni predlog, ni mogel sam opravljati procesnih dejanj in so bile njegove vloge brez pravnega učinka, tudi naknadna odobritev skrbnice tega stanja ni mogla sanirati. Gre namreč za takšno pomanjkljivost vloge, ki je naknadna odobritev ne more odpraviti, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo.

Izrek

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom III K 53258/2016 z dne 18. 11. 2019 na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 7. 12. 2016, s katerim je trem sodnicam Višjega sodišča v Ljubljani B. B., C. C. in D. D. ter okrajni sodnici Okrajnega sodišča v Domžalah E. E. pri odločanju o pravdnem postopku P 2/2008 očital storitev kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti po tretjem odstavku 131. člena KZ-1, kršitev pravice do pravnega sredstva po drugem odstavku 144. člena KZ-1 in protizakonito, pristransko in krivično sojenje po prvem in drugem odstavku 288. člena KZ-1. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila skrbnica oškodovanca kot tožilca zaradi „kratenja ustavnih pravic do enakega varstva pravic, dostopnosti do sodnega varstva ter pravice do varnosti“ in pritožbenemu sodišču predlagala, da „pritožbi po uradni dolžnosti ugodi, napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu kazenskemu sodišču.“

3. Pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena.

4. Oškodovanec kot tožilec A. A. v pritožbi, ki jo je zanj vložila njegova skrbnica F. F., uvodoma navaja, da je obtožni predlog pred naslovnim sodiščem vložil dne 7. 12. 2016, ko je bil delno opravilno sposoben brez skrbnika, zaradi česar bi moralo sodišče zaradi nejasnega Zakona o pravdnem postopku na podlagi Ustave Republike Slovenije oškodovancu postaviti zakonitega zastopnika odvetnika ali pristojnemu centru za socialno delo naložiti, da oškodovancu postavi začasnega skrbnika. Sodišču prve stopnje očita, da je navedeno praznino zapolnilo s pozivom skrbnici F. F., ki pa je bila oškodovancu postavljena za skrbnico dne 21. 2. 2018, skrbnica pa je obtožni predlog z vlogo z dne 23. 4. 2019 odobrila.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila oškodovancu kot tožilcu s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, s čimer je v tem delu izgubil tudi pravdno sposobnost (77. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Kot to izhaja iz odgovorov Centra za socialno delo X., Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in priloženih odločb, je bil v času od 22. 9. 2014 do 10. 3. 2018 skrbnik oškodovanca kot tožilca Center za socialno delo X., dne 21. 2. 2018 pa je bila za njegovo skrbnico imenovana F. F. (odločba je postala dokončna in izvršljiva z dnem 10. 3. 2018). Zato je neutemeljeno zatrjevanje pritožnika, da v času vložitve obtožnega predloga, ki ga je 7. 12. 2016 vložil kot oškodovanec kot tožilec, ni imel skrbnika.

6. Upoštevaje okoliščino, da je bila oškodovancu kot tožilcu delno odvzeta poslovna sposobnost, delni odvzem pa se nanaša prav na aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, torej oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku ne more samostojno vlagati procesnih aktov, saj je po določbi drugega odstavka 77. člena ZPP polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, pravdno sposobna le v mejah svoje poslovne sposobnosti. Ker oškodovanec kot tožilec v obravnavanem času, torej v času, ko je vložil subsidiarni obtožni predlog, ni mogel sam opravljati procesnih dejanj in so bile njegove vloge brez pravnega učinka, tudi naknadna odobritev skrbnice tega stanja ni mogla sanirati. Gre namreč za takšno pomanjkljivost vloge, ki je naknadna odobritev ne more odpraviti, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo. Zaradi navedenega višje sodišče tudi tehtnim razlogom sklepa, ki se izpodbija s pritožbo, v celoti pritrjuje in zavrača neutemeljene očitke pritožnika, da so mu bile s takšnim ravnanjem sodišča kršene ustavne pravice do enakega varstva pravic, dostopnosti do sodnega varstva ter pravice do varnosti, kot pavšalno zatrjuje v svoji pritožbi.

7. Pritožnikovo sklicevanje na ugotovitve Varuha človekovih pravic, ki naj bi potrjevale njegovo tezo glede procesne sposobnosti vlagati tovrstne procesne akte, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se dopis Varuha človekovih pravic z dne 27. 11. 2019, ki ga je pritožbi priložil oškodovanec kot tožilec, nanaša na vložitev kazenske ovadbe, kar pa vsekakor ni enaka procesna situacija kot prevzem pregona oškodovanca kot tožilca. Prevzem pregona oškodovanca kot tožilca ima namreč za posledico, da oškodovanec kot tožilec postane stranka v kazenskem postopku in pridobi vse pravice, ki jih ima državni tožilec, razen tistih, ki jih ima slednji kot državni organ1. Glede na to, da po prvem odstavku 54. člena ZKP predlog za pregon in zasebno tožbo za osebe, ki jim je vzeta poslovna sposobnost, vloži njihov zakoniti zastopnik (skrbnik), slednje upoštevaje zgoraj navedeno še toliko bolj smiselno velja tudi za oškodovančev prevzem pregona od državnega tožilca. Zato sklicevanje pritožnika na ugotovitve Varuha človekovih pravic ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa.

8. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, ki jih preveri po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP, je oškodovančevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Oškodovanec kot tožilec je v postopku osebnega stečaja in je posledično temu v slabem finančnem stanju, zato je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da se ga oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Tako Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 139.