Jedro

Mladoletni otrok ima pravico in pravni interes, da od staršev zahteva preživnino ne glede na morebitno formalno (ne)dodelitev enemu od njiju. V postopku nastopa kot stranka (nosilec pravic). To pomeni, da lahko (zastopan po enem od staršev) toži drugega od staršev, ne glede na obstoj zakonske zveze med njima, naj prispeva k njegovemu preživljanju do mere, da bodo v celoti krite njegove potrebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je preživnino za mladoletno L. J. določilo na 40.000 SIT mesečno od 11.7.2001 dalje. Plačevanje preživnine je naložilo tožencu, ki mora zapadle preživninske zneske od 11.7.2001 do dneva sojenja pri sodišču prve stopnje (dne 20.5.2003) plačati zmanjšane na račun že plačanih zneskov, pri čemer je višino teh zneskov za posamezna obdobja posebej opredelilo. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo v okviru odločitve za obdobje od 11.7.2001 do 20.5.2003 v celoti, od tedaj dalje pa nad zneskom 30.000 SIT preživnine, pri čemer uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uveljavljanje preživnine za preteklo obdobje, v bodoče pa njeno spremembo z zavrnitvijo preživninskega zahtevka nad 30.000 SIT mesečno. Le podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Aktivna legitimacija tožeče stranke v tem postopku ni podana. Do razveze zakonske zveze vsak od staršev prispeva k preživljanju otroka. Tožeča stranka ni postavila trditve, da toženec pred razvezo zakonske zveze ne bi prispeval k preživljanju. Za mladoletno tožnico v navedenem obdobju zakonita zastopnica ni izključno skrbela. Toženec je izvrševal roditeljsko pravico, prispeval k pokrivanju stroškov za njeno preživljanje in v celoti plačeval obratovalne stroške bivanja v skupni hiši. Le zakonita zastopnica bi lahko v obliki verzijskega zahtevka od toženca zahtevala povračilo tega, kar naj bi več prispevala za otrokovo preživljanje. Med tožencem in zakonito zastopnico gre za nujno sosporništvo v skladu z določbo 196. člena ZPP. Ker pa otrokove koristi zastopa le eden od staršev, nastopi kolizija interesov.

Mladoletni tožnici bi torej bilo treba postaviti skrbnika za posebni primer. Obveznost preživnine bi bilo treba določiti v razmerju do obeh staršev. Končno pa je odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zmotno so ocenjene zmožnosti obeh zavezancev, predvsem zmožnosti toženca, ki ne more več opravljati dodatnega dela. Njegov edini dohodek je mesečna plača v znesku okoli 120.000 SIT. Tožnica pa dobiva tudi otroški dodatek ter izredno socialno pomoč. Potrebe otroka, starega 15 let, ne morejo dosegati zneska 85.000 SIT mesečno. Zato je toženec pripravljen plačevati preživnino le do višine 30.000 SIT na mesec.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, revizija pa je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke. Preživninska obveznost je splošna in pravno ni vezana na obstoj zakonske zveze med staršema, ali na morebitno odločitev o roditeljski pravici ali dodelitvi otroka enemu od staršev po razvezi zakonske zveze.

Mladoletni otrok ima torej pravico in pravni interes, da od staršev zahteva preživnino ne glede na morebitno formalno (ne)dodelitev enemu od njiju. V postopku nastopa kot stranka (nosilec pravic). To pomeni, da lahko (zastopan po enem od staršev) toži drugega od staršev, ne glede na obstoj zakonske zveze med njima, naj prispeva k njegovemu preživljanju do mere, da bodo v celoti krite njegove potrebe.

V opisanemu obsegu mladoletnemu otroku ni mogoče odkloniti aktivne legitimacije za vložitev preživninske tožbe proti enemu od staršev, ki je z drugim od staršev še vedno v (formalni) zakonski zvezi, vendar roditeljske pravice ne izvršuje. Mladoletnega otroka v pravnem prometu zastopajo starši; vendar pa to še ne pomeni, da bi v sporu med otrokom in enim od staršev, ki ne izvršuje roditeljske pravice, otroka moral zastopati kolizijski skrbnik (213. člen ZZZDR).

Kolizijskega skrbnika je mogoče mladoletniku pod roditeljsko pravico postaviti tedaj, kadar pridejo njegovi interesi v navzkrižje z interesi staršev. V obravnavanem primeru takega nasprotja ni: interesi mladoletne tožnice niso v nasprotju z interesi njene matere. Zato je zakonita zastopnica otroka, ki od očeta - ta dejanske roditeljske pravice ni izvajal - uveljavlja preživninski zahtevek. V tem okviru ni razumljiva revizijska pravna razlaga, po kateri bi zaradi (formalnega) obstoja zakonske zveze v obravnavanem primeru bila starša otroka le nujna in enotna sospornika na toženi strani po določbi 196. člena ZPP. Preživninsko breme staršev do otroka ni nujno enako, svojo preživninsko obveznost pa tudi različno izpolnjujeta, ali pa je ne izpolnjujeta. Narava pravnega razmerja torej ni taka, da bi spor bilo mogoče rešiti le za oba starša enako in da bi morala mladoletna tožnica (morebiti s kolizijskim skrbnikom) tožiti na plačevanje preživnine oba starša. Končno pa je legitimirana za uveljavljanje preživnine od vložitve tožbe dalje, torej za razliko med tem, kar je dobivala kot materin preživninski prispevek in tem, kar bi ji moral plačevati toženec. Gre torej za njeno (preživninsko) terjatev in ne za materin verzijski zahtevek.

Izpodbijana sodba se je do navedenih okoliščin pravno pravilno opredelila na podlagi ugotovljenih dejstev o razpadu življenjske in ekonomske skupnosti zakonite zastopnice in toženca najmanj od vložitve tožbe 11.7.2001 dalje - in sicer ne glede na to, da je zakonska zveza med njima bila razvezana šele 6.9.2002. Revizija v tem okviru konkretno ne navede, katera dejstva dejanskega stanja naj bi bila v nasprotju s sprejeto odločitvijo, kolikor pa se ne strinja s sprejeto dokazno oceno, pa jo zadevajo posledice iz tretjega odstavka 370. člena ZPP (revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Višino prispevka za preživljanje otroka določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Opredelitev zmožnosti staršev in otrokovih potreb temelji predvsem na dejstvih dejanskega stanja. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da so mesečne potrebe mladoletne tožnice v letu 2001 dosegale znesek 75.000 SIT, v letih 2002 in 2003 pa 85.000 SIT. Toženec se v reviziji z navedenimi ugotovitvami ne strinja. Ker opisane ugotovitve deloma temeljijo na splošno znanih dejstvih, v ostalem pa na konkretnih (individualnih) otrokovih potrebah, jih revizijsko v okviru nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami ni mogoče upoštevati. Kolikor pa gre za pravno presojo, revizijsko sodišče soglaša z izpodbijano sodbo: mladoletna tožnica se nahaja v letih, ko so zaradi doraščanja otrokove potrebe velike. Pri tem je toženčev premoženjski položaj boljši od premoženjskega položaja zakonite zastopnice, saj so njegovi mesečni prejemki višji. V času vlaganja tožbe so bili materini dohodki sicer nekoliko višji, vendar pa je toženec takrat imel možnost dodatnega zaslužka. Presoja navedenih dejanskih okoliščin pokaže, da s plačevanjem preživnine v znesku 40.000 SIT na mesec toženec ne bo ogrozil lastne eksistence.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Pri tem je bilo odločeno, naj stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka: tožena stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).