Jedro

Sodišče presoja utemeljenost tožbenega zahtevka le v skladu s tožbeno trditveno podlago (7., 8. in 212. člen ZPP).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je utemeljeval svoj tožbeni zahtevek na plačilo zneska 3,120.000 SIT z dogovorom med pravdnima strankama z dne 20. 11. 2001, po katerem se je tožena stranka zavezala tožniku plačati vtoževani znesek kot nadomestilo za kritje sorazmernega dela stroškov njegovega odvetniškega dela v zadevi razčiščevanja lastninskega stanja večstanovanjske hiše ... Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po stališču revizije je bilo o stvari odločeno selektivno, le z upoštevanjem podatkov in listin, ki pa glede na tožnikova stališča niso ključnega pomena. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji tudi na dejstvih, ki v dokaznem postopku niso bila ugotovljena. Tako revizija citira šest tožnikovih dokaznih predlogov, ki niso bili upoštevani in ki se nanašajo na različne dopise Občine ... v času od 12. 6. 2003 do 10. 12. 2004 ter na listino o sodni poravnavi. Tožnik je ves čas štel za svoja dolžnika le toženo stranko in Občino ... Slednji sta se zavezali, da mu bosta vsaka svoj del dolga iz točke 3 dogovora z dne 20. 11. 2001 izpolnili na njegov žiro račun z natančno navedbo številke. Pri tem se revident posebej sklicuje na dopis Občine ... z dne 10. 12. 2004. V sodbah ni obrazloženo, zakaj na ugotovljeno dejansko stanje okoliščina, da je omenjeni žiro račun tožnikova last, ni vplivala. Sicer pa tožnik ni bil stranka pogodbe iz leta 2004, saj je ta samostojna in neodvisna od dogovora z dne 20. 11. 2001. Iz pogodbe, sklenjene leta 2004, ne sledi, da bi zajemala tudi terjatev, ki je bila določena v 3. točki dogovora z dne 20. 11. 2001. Če bi tožena stranka želela izključiti denarno terjatev, opredeljeno v dogovoru z dne 20. 11. 2001, bi morala s tožnikom skleniti sporazum in to izrecno zapisati v pogodbi, ki je bila sklenjena leta 2004. V sodbah sodišč druge in prve stopnje so torej glede odločilnih dejstev nasprotja med tem, kar se v njihovih razlogih navaja in med vsebino listin. Glede na načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je treba 3. točko dogovora z dne 20. 11. 2001 šteti kot soglasno sprejeto zavezo za izpolnitev denarne obveznosti iz mandatnega razmerja med tožnikom in kupci stanovanj. Tudi sami zastopanci niso nikoli nasprotovali temu, da je neposredni upravičenec do plačila obveznosti iz navedenega dogovora tožnik sam. Prezrta je bila določba 296. člena ZOR, po kateri lahko tretja oseba plača tujo obveznost, kar za obravnavani primer pomeni, da tožena stranka kot tretji lahko veljavno izpolni obveznost kupcev stanovanj – tožnikovih dolžnikov iz mandatnega razmerja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba se je v skladu s tožbenimi trditvami opredeljevala do oblike in vsebine dogovora z dne 20. 11. 2001 in notarsko overjanje pogodbe z dne 18. 12. 2004. Tožnik navedeni listini glede njune vsebine in strank, ki so sodelovale pri sklenitvi, ločuje: dogovor z dne 20. 11. 2001 naj bi predstavljal (tristransko) obveznostno pogodbo, v kateri je tožnik nastopal kot upnik z lastno terjatvijo, tožena stranka pa kot dolžnik, v pogodbi z dne 18. 2. 2004 pa tožnik kot stranka ni nastopal. Pri tem se oba pravna posla nanašata na spor med kupci stanovanj v stavbi ... ter toženo stranko in Občina ..., ki je bil s pogodbo z dne 18. 2. 2004 končan. Ker je tožnik zastopal kupce stanovanj kot pooblaščenec – odvetnik, zaradi opravil za stranke pa so mu nastali odvetniški stroški, naj bi se tožena stranka z dogovorom z dne 20. 11. 2001 zavezala, da mu plača te stroške v vtoževani višini. Zaveza naj bi po tožbenih trditvah bila neodvisna od mandatnega razmerja in kot lastna tožnikova terjatev bila povsem samostojna. Tožena stranka nasprotno zatrjuje, da je dogovor z dne 20. 11. 2001 predstavljal le podlago za sklenitev sodne poravnave (točka 7 dogovora), do katere pa ni prišlo. Šele s pogodbo (o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim lastninskim in posestnim stanjem) z dne 18. 2. 2004 je prišlo do realizacije prej sklenjenega dogovora tudi glede odvetniških stroškov (točka 3 pogodbe).

7. V navedenem okviru sta sodišči druge in prve stopnje presojali utemeljenost tožbenega zahtevka. Vezani na tožbeno trditveno podlago (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) sta presojo omejili na oceno, ali je pogodba z dne 20. 11. 2001 z zapisom v točki 3 samostojen vir obveznosti, na katerega podlagi (neodvisno od realizacije mandatnega razmerja med tožnikom in kupci stanovanj) tožnik lahko utemeljeno terja plačilo tam navedenega zneska. Sprejeta je bila ocena (8. člen ZPP), da bi po v tožbi ponujeni razlagi tožnik svoje odvetniške stroške dobil plačane dvakrat: prvič po točki 3 dogovora z dne 20. 11. 2001 in drugič glede na odstavek „3“ v pogodbi z dne 18. 2. 2004. 8. Navedena presoja je bila sprejeta ob upoštevanju procesnih načel proste dokazne presoje, dispozitivnosti in kontradiktornosti (2., 5. in 8. člen ZPP). Nasprotne revizijske trditve nimajo utemeljitve. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s prečitanjem številnih listin, na katere se je skliceval tožnik v obsegu zatrjevanja samostojnega obligacijskega razmerja iz dogovora 20. 11. 2001 (razlogi na četrti in peti strani sodbe). Svojo (dokazno) oceno vsebine citiranega dogovora je obrazložilo tudi s stališča zavrnitve drugih tožnikovih dokaznih predlogov. Izpodbijana sodba je ugotovljeno dejansko stanje sprejela. Tožnik s sklicevanjem na (neupoštevane) lastne dopise Občini .. posega v dejanske ugotovitve (mimogrede: dopis Občine ... tožniku z dne 10. 12. 2004 je celo v nasprotju z njegovimi trditvami), kar na revizijski stopnji glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno. Sicer pa je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo tožnikove očitke o kršitvi načela dispozitivnosti in načela kontradiktornosti. Obe načeli sta namreč v postopku prišli do polnega izraza. Tožnik je podlago svojih trditev omejil le na dogovor z dne 20. 11. 2001 in na domnevo o iz njega izvirajoči obligacijski zavezi. O mandatnem razmerju s svojimi strankami, kupci stanovanj, ni navajal podatkov, ki se nanašajo na opredelitev odvetniških stroškov, nastalih zaradi pooblastilnih razmerij. Vezani na tožbeno trditveno podlago sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta tožnikovo vlogo pri sklepanju dogovora z dne 20. 11. 2001 opredelili s stališča, da je bil le pooblaščenec svojih strank, kar je bil tudi v predhodnih dogovorih za sklenitev pogodbe z dne 18. 2. 2004. Izpodbijana sodba, ki je povzela razloge sodbe sodišča prve stopnje, torej ni obremenjena z v reviziji uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Njeni razlogi so skladni z dejanskimi ugotovitvami, sprejetimi v postopku proste presoje dokazov. Zato tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nima utemeljitve.

9. Vsebina dogovora z dne 20. 11. 2001 že sama po sebi kaže na pravilnost izpodbijane pravne presoje, po kateri je tožnik nastopal le kot pooblaščenec kupcev stanovanj. Lastnega pravnega razmerja do tožene stranke (ali Občina ...) ni imel. Upravičenci do povračila stroškov v skladu s tretjo točko dogovora so bili le kupci, tožnik pa je bil upravičen do izterjave plačila za svoje delo v skladu z določbo 762. člena ZOR. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, sprejetim v izpodbijani sodbi, da tudi določba 305. člena ZOR odkazuje na razlago, po kateri so kupci stanovanj bili „upniki“ dogovora. Tožnik kot pooblaščenec pri sklepanju dogovora brez sodelovanja svojih klientov njihovega upravičenja ni mogel prenesti nase. Zato tudi revizijsko sklicevanje na tožnikov odvetniški tekoči račun, kamor naj bi se nakazali stroški, pravnega razmerja, kakršno je nastalo ob sklepanju pogodbe (skladno s pravilno razlago, sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje), ne menja.

10. Sicer pa točka 7 dogovora z dne 20. 11. 2001 pokaže, da je že ob dogovoru bilo predvideno, da bo končna listina poravnave (za potrebe sodne obravnave) sestavljena naknadno. Do realizacije dogovora je prišlo šele 18. 2. 2004 z notarsko overjeno pogodbo o uskladitvi zemljiškega stanja z dejanskim. Pogodba zajema tudi določbo, po kateri se (tudi) tožena stranka zaveže, da bo poimensko navedenim kupcem poravnala sodne stroške in stroške odvetnika (torej tožnika) v skupnem znesku 8,800.000 SIT. Vsebina pogodbenega razmerja je pravilno pojasnjena s sklicevanjem na določbo 82. člena OZ (prej 99. člena ZOR) in z razlago, po kateri je bil dogovor z dne 20. 11. 2001 le ena od faz „dokončne ureditve ter nikakor ne predstavlja samostojne pravne podlage“. Tožnik kljub obširnosti revizije ne pove, kako si razlaga nasprotje, ki se vsiljuje samo po sebi. Po eni strani gre za trditev o obligacijski zavezi iz dogovora 20. 11. 2001 v višini vtoževanega zneska, po drugi strani pa za obligacijsko zavezo tožene stranke (in Občine ...) iz pogodbe z dne 18. 12. 2004 o plačilu stroškov iz istega naslova, pri čemer je v pripravah za sklenitev pogodbe sodeloval tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je navedeno nasprotje, kot je že povedano, označilo z razlago, da bi vtoževana veljavnost dogovora z dne 20. 11. 2001 pomenila dvakratno plačilo odvetniških stroškov. Navedena dilema je obstojala ves čas pravde, vendar je tožnik ni pojasnil. 11. Izpodbijani sodbi po povedanem ni mogoče očitati niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.