Jedro

V primerih, ko je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, je izdaja ureditvene začasne odredbe mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" in ob tehtanju položaja obeh strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep o zavarovanju z začasno odredbo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločilo je tudi, da bo o stroških odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka imetnica vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo in ima ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da ta vodni vir in vodni sistem ustrezno izkorišča in upravlja. Če ni določila posebnega vzdrževalca obstoječega vodovodnega sistema, je ta okoliščina na njeni strani in je tožeče stranke niso zakrivile. Tožena stranka ni imela podlage v zakonu, pogodbi ali odločbi, na podlagi katere bi lahko enostransko tožnikom prekinila dobavo pitne vode. Gre za samovoljen in protipraven ukrep, tožena stranka pa bi priključitvev tožečih strank na drug vodni vir dosegla na drug, pravno ustrezen način tako, da preskrba stanovanjskih objektov tožečih strank ne bi bila motena. Napačna je ocena prvostopenjskega sodišča, da je bil ukrep tožene stranke sorazmeren z zasledovanim ciljem. Nasprotno, tožena stranka je s tem ukrepom skušala prisiliti tožečo stranko, naj sproži poseben upravni postopek za priključitev njihovih stanovanjskih objektov na javni vodovod. To vključuje določena pravna opravila ter plačilo odmerjenega komunalnega prispevka. Tožeča stranka ne more nasprotovati temu, da tožena stranka oskrbo s pitno vodo omogoči iz drugega vodnega vira, vendar je nesprejemljivo in protipravno njeno postopanje, ko je obstoječo oskrbo s pitno vodo v celoti prekinila in je ni nadomestila z oskrbo iz drugega vodnega vira.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob odločanju pravilno upoštevalo, da gre za regulacijsko začasno odredbo. Ob upoštevanju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-P-275/97 začrtanih mej obravnavanja take začasne odredbe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Pravilno je upoštevalo, da je v primerih, ko je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, izdaja ureditvene začasne odredbe mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" in ob tehtanju položaja obeh strank. Namen regulacijskih začasnih odredb je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njihovo bistvo pa je v varovanju obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem, ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive škode. To pomeni, da je treba v luči omenjene ustavne odločbe, pogoj 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (1) obravnavati strožje. Regulacijska začasna odredba je le sredstvo zavarovanja in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravnem postopku.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka zagotavlja tožeči stranki dobavo pitne vode iz javnega vodovoda in ji skuša omogočiti oskrbo s pitno vodo, kar tožeča stranka ves čas vztrajno zavrača. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da ni moč govoriti o škodi, ki bi tožeči stranki nastajala ravno zaradi ravnanja tožene stranke. Ker tožena stranka tožeči stranki omogoča oskrbo s pitno vodo (vendar iz drugega vira), po oceni prvostopenjskega sodišča tudi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, to je motenja rabe stanovanjskih prostorov. Tožena stranka je na ukrep o prekinitvi dobave pitne vode iz obstoječega vodovodnega sistema tožečo stranko opozarjala tudi z objavo v lokalnem časopisu. Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno oziroma, da zatrjevano motilno dejanje ni bilo samovoljno in protipravno. Tudi za tako ugotovitev je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj podlage. V upravnem postopku je bilo z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami Š. U. in S. Š. kot lastnikoma stavb na parcelnih št. 369, k.o. X in 379 k.o. X, odrejena priključitev stavb na javni vodovod. Gre za parceli, kjer se nahajata stavbi, v katerih imajo prebivališča tožniki, upravne odločbe pa se očitno nanašajo le na prvega in sedmega tožnika kot lastnika stavb. Na podlagi navedenega je moč zaključiti, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka omogoča tožeči stranki oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovoda, kar pa tožeča stranka ves čas vztrajno zavrača, točna. V posledici tega pa so tudi pravilne vse ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da nastanka škode ni moč pripisati ravnanju tožene stranke, niti ni tožena stranka ravnala protipravno.

7. Ob tolmačenju pojma "nenadomestljiva škoda" je potrebno tudi tehtanje položaja obeh strank in v danem primeru je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da škoda, ki nastaja tožečim strankam, izvira iz njihovih ravnanj.

8. Pritožbene navedbe o tem, da je dolžnost tožene stranke kot imetnice vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, da vodni vir ustrezno izkorišča in določi posebnega vzdrževalca obstoječega vodovodnega sistema, ne vpliva na pravilnost odločitve v tem primeru.

9. Pritožba tudi smiselno navaja, da ne nasprotuje priključitvi na drug vodni vir, nasprotuje pa enostranski prekinitvi dobave pitne vode s strani tožene stranke tožeči stranki. Postopek priključitve tožeče stranke na javni vodovodni sistem, je potekal dalj časa, kar je razvidno iz upravnih odločb, ki se nahajajo v spisu. Tožeča stranka je pravna sredstva, ki jih je imela v upravnem postopku izčrpala. Končna odločitev, pa je bila priključitev na javni vodovodni sistem, to je tisto, k čemur si prizadeva tožena stranka (in čemur nenazadnje v pritožbi tožeča stranka niti ne nasprotuje). Poleg tega je tožena stranka (kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče) predhodno tožečo stranko na to tudi opozorila.

10. Neutemeljen in pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni vprašalo, v čem naj bi bila krivda tistih tožečih strank, ki niso lastniki stanovanjskih objektov in so ravno tako onemogočeni pri njihovi uporabi. Sodišče je odločalo o regulacijski začasni odredbi v okviru navedb. Pojasnjeno je že bilo, da je treba v luči ustavne odločbe pogoje iz 272. člena ZIZ-a obravnavati strožje, regulacijska začasna odredba pa je le sredstvo zavarovanja in ne more nadomestiti rednega sodnega varstva v pravdnem postopku,v katerem bo lahko sodišče med ostalim obravnavalo tudi ta očitek.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (2).

(1) Ur. list RS, št. 51/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ

(2) Ur. list RS, št. 73/2007 in naslednji, v nadaljevanju ZPP