Jedro

Brata A.A. in A.B. nista izročila tožencu vozila Volvo zato, ker bi se z njim dogovorili za nakup vozila, temveč zato, ker je A. A. na ta način poravnal svojo obveznost po kupni pogodbi za vozilo Opel Frontera. Šlo je za dogovor o načinu (nadomestne) izpolnitve obveznosti. Tako se že iz tega razloga izkažejo vsi tožnikovi ugovori, s katerimi v tej pravdi načenja vprašanja veljavnosti pogodbe o prodaji toženčevega vozila ter o obsegu in kvaliteti izpolnitve njegove (iz te pogodbe izvirajoče) obveznosti kot prodajalca, za neupoštevne.

Izrek

Revizija A. A. se zavrže. Revizija tožnika B. A. se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi zatrjeval, da je bil "formalni" (njegov brat A. pa "dejanski") lastnik avtomobila znamke Volvo, ki ga je prodal prvemu in sedaj še edinemu tožencu (v nadaljevanju: toženec), vendar slednji, ki je avtomobil prevzel, kupnine zanj ni plačal ne tožniku, niti njegovemu bratu; zato jo je tožnik terjal s tožbo v tej pravdi z zahtevkom za plačilo 3,500.000 SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je glede pravno odločilnih dejstev sprejelo kot dokazane trditve toženca in ugotovilo, da je slednji že pred tem prodajal svoje vozilo Opel Frontera, da je o tej toženčevi nameri seznanil tožnikovega brata A. A. neki B. B., ki je prevzel vlogo nekakšnega posrednika (pozneje se je v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo ugotovilo, da z goljufivim namenom) in ki je A. A. kot potencialnega kupca tudi pripeljal k tožencu, da je toženec nato A. A. svoje vozilo prodal in kot prodajalec tudi takoj v celoti izpolnil pogodbeno obveznost, saj je prodano vozilo s ključi in prometnim dovoljenjem izročil kupcu A. A. in hkrati B. B. tudi podpisal pooblastilo za prenos lastništva (ker naj bi ta uredil za A. A. kot kupca plačilo kupnine preko neke leasing hiše), da A. A. dogovorjene kupnine tožencu ni nikoli plačal in da mu je zato v poravnavo kupnine z vednostjo in s sodelovanjem tožnika izročil vozilo znamke Volvo; ker zanj plačilo "kupnine" ni bilo nikoli dogovorjeno, saj je pomenilo le nadomestno izpolnitev kupčeve obveznosti iz pogodbe o prodaji toženčevega avtomobila, po stališču sodišča prve stopnje ni toženec v nobeni zavezi v razmerju do tožnika. S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo intervencijo A. A. in zaradi umika tožbe zoper drugo toženo stranko C. d.o.o., L. postopek glede nje ustavilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in A. A. zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika B. A. in pretendent za stransko intervencijo A. A. vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". V reviziji se ukvarjata predvsem oziroma izključno s pogodbo o toženčevi prodaji vozila Opel Frontera A. A.. Navajata, da vozila ni mogoče veljavno prodati le z izročitvijo in brez ustrezne pogodbe, na kateri je podpis prodajalca overjen pri notarju. Brez take pogodbe je sleherno toženčevo razpolaganje z vozilom "nelegitimno". Sicer pa revidenta grajata stališče sodišč prve in druge stopnje o izpolnitvi toženčeve obveznosti kot prodajalca avtomobila Opel Frontera. Toženec namreč ni dal potrebnega dokumenta za prepis lastništva na ime A., temveč je tako pooblastilo dal B. Zato je treba šteti, da pogodba bodisi ni bila sklenjena, bodisi da je toženec odstopil od pogodbe. Po nadaljnjih navedbah revidentov pa je "predvsem sporna ugotovitev višjega sodišča, da je toženec podpisal B. pooblastilo (gre za pooblastilo za prepis vozila na ime B., kot je bilo to izjavljeno s strani strank) po naročilu A., da bi mu B.tako uredil plačilo". Kako je sodišče prišlo do takega zaključka, po mnenju revidentov ni jasno. Za razliko od drugostopenjskega sodišča pa sodišče prve stopnje celo ugotavlja, da je toženec dal tako pooblastilo A. Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so si torej v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka na obeh stopnjah. Revidenta predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija A. A. ni dovoljena, revizija tožnika pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije A. A.: A. A. ni stranka tega postopka; ker je bila njegova intervencija s sedaj že pravnomočnim sklepom zavrnjena (z revizijo pa izpodbija le pravnomočno sodbo), tudi nima položaja stranskega intervenienta. To pomeni, da je vložil revizijo kot oseba, ki nima te pravice in da je zato njegova revizija nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), ki jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP kot tako zavreči. O zavrnitvi revizije tožnika: Predvsem je pomembna neizpodbojna dejanska ugotovitev sodišč obeh stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP), da brata A. nista izročila tožencu vozila Volvo zato, ker bi se z njim dogovorili za nakup vozila, temveč zato, ker je A. A. na ta način poravnal svojo obveznost po kupni pogodbi za vozilo Opel Frontera. Šlo je za dogovor o načinu (nadomestne) izpolnitve obveznosti. Tako se že iz tega razloga izkažejo vsi tožnikovi ugovori, s katerimi v tej pravdi načenja vprašanja veljavnosti pogodbe o prodaji toženčevega vozila ter o obsegu in kvaliteti izpolnitve njegove (iz te pogodbe izvirajoče) obveznosti kot prodajalca, za neupoštevne.

Nobeno od sodišč nadalje tudi ni ugotovilo, da je toženec podpisal B. B. pooblastilo za prepis vozila Opel Frontera na njegovo ime, temveč le, da je toženec B. podpisal pooblastilo za prodajo. Da je to storil "po naročilu A., da bi mu B. tako uredil plačilo," je bilo ugotovljeno na podlagi skladnih izpovedb o tem tako toženca, kot tudi (in predvsem) A. A. S procesnopravnega vidika to pomeni, da v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje ni nobenega nasprotja ter da sodišče druge stopnje dejstev, ugotovljenih na prvi stopnji na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov, ni v ničemer predrugačilo; z materialnopravnega vidika pa, da je presoja sodišč o toženčevi brezhibni izpolnitvi pogodbene obveznosti kot prodajalca pravilna, saj jo je v zvezi z B. danim pooblastilom o prodaji izpolnil tako, kot je to določil kupec in ki je sicer vozilo, ključe in prometno dovoljenje sam prevzel od prodajalca (primerjaj tudi z določbo 305. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sicer pa je treba to navesti le v odgovor revizijskim očitkom, saj je glede na doslej obrazloženo in upoštevaje učinke prenehanja obveznosti z nadomestno izpolnitvijo (prvi odstavek 308. člena ZOR) brez pomena razpravljanje tako o veljavnosti ustno sklenjene pogodbe o prodaji avtomobila, kot tudi o obsegu in kvaliteti izpolnitve toženčeve obveznosti kot prodajalca.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena tožnikova revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.