Jedro

Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov očitala, da je v nočni izmeni neupravičeno zaustavil stroj, ki ga je ponovno vključil šele ob pričetku naslednje dopoldanske izmene. Kršitve, ki se tožniku očitajo, so posledica njegovega bolezenskega stanja (hude depresivne motnje), zato ni mogoče zaključiti, da je ravnal krivdno. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zato ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 in da na podlagi te odpovedi delovno razmerje tožniku ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini ... EUR in mu po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.453,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče v sodbi sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik nesporno storil očitana ravnanja, s katerimi je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nato pa je na podlagi zmotne dokazne ocene in uporabe materialnega prava napačno zaključilo, da tožnik ni ravnal krivdno, temveč v posledici svojega bolezenskega stanja, zaradi česar je odpovedni razlog neutemeljen. Tožnik ni nikoli opozoril toženke, da ima težave pri opravljanju dela. Pomembna okoliščina pa je tudi dejstvo, da tožnik v obdobju od junija 2010 do 5. 7. 2011 ni obiskal svojega osebnega zdravnika ali kakšnega drugega zdravnika specialista z namenom ugotavljanja njegove delovne (ne)zmožnosti, ki naj bi izvirala iz težav na delovnem mestu. Tudi v medicinski dokumentaciji iz tega obdobja ni nobenih zapiskov o tožnikovih morebitnih duševnih težavah za takratno obdobje. Tako tožnik kot zaslišana priča A.A. sta potrdila, da je tožnik v času storitve očitanih kršitev v mesecu juniju 2011 na lastno željo delal ponoči, s čemer so ovržene navedbe tožnika in zmotni zaključki izvedenca, da je tožnik opozarjal na svoje težave in ker ni bil slišan, si je pomagal tako, da je zapuščal delovno mesto. Tožena stranka meni, da tožnik svoje izjave prilagaja interesom, ki jih v tem postopku zasleduje, da te niso verodostojne in posledično ni mogoče na take izjave v celoti in izključno opreti izvedeniškega mnenja. Ali je bil tožnik zmožen za delo v spornem obdobju, je lahko le objektivna presoja, ki bi jo lahko podal le nekdo, ki bi tožnika v času očitanih kršitev pregledal. Tožnikova negotovost, strah in občutek, da ni kos zahtevam na delovnem mestu, naj bi se pričela pojavljati že v juniju 2010, ko naj bi prišlo do prvih zapletov in napak s strani tožnika na delovnem mestu in od takrat naj bi se ti občutki stopnjevali in rezultirali v klinični sliki depresije, ki je bila prepoznavna s strani osebne zdravnice ob pregledu dne 5. 7. 2012. Takšen zaključek izvedenca je zmoten in nima podlage v spisovnih podatkih. V juniju 2010 ni prišlo do prvih zapletov in napak, ampak se je napaka, za katero je bilo tožniku izdano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, zgodila 13. 7. 2010 in ni mogla pri tožniku povzročiti negotovosti strahu in občutka, da ni kos zahtevam na delovnem mestu. Kot je ugotovilo že samo sodišče na podlagi izpovedi A.A., je tožnik pred tem pravilno izdelal že 20 kosov od predvidenih 26 kosov enakih izdelkov in je vse kose tudi pravilno vpel. Delo je bilo avtomatsko, tožnik bi moral samo spremljati pravilnost delovanja stroja. Tožniku se je v zvezi s to napako očitalo le to, da je zapustil delovno mesto. V kolikor delovnega mesta ne bi zapustil, bi opazil, da se je plošča usločila in bi obdelavo plošče pravočasno prekinil. Po prejetem pisnem opozorilu za storjeno kršitev v mesecu juliju 2010, je tožnik skoraj leto dni delal na istem delovnem mestu in svoje delo pravilno opravljal vse do storitve očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v juniju 2011. Potrebno je ugotoviti, da tožnikove delovne sposobnosti v času storitve očitanih kršitev v juniju 2011 niso bile okrnjene, ampak je bil takrat v celoti sposoben za delo. Tožnikove zdravstvene težave so se pojavile šele po storitvi očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožnikovi nezmožnosti za delo oprlo na izvedensko mnenje, pri čemer ni upoštevalo vrste objektivnih dokazov, ki ne potrjujejo, ali so celo v izrecnem nasprotju z izvedenskim mnenjem. V kolikor tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo zaradi bolezni, je potrebno ugotoviti, da morebitna tožnikova nezmožnost za delo ni bila ugotovljena v skladu s predpisi, ki urejajo odobritev bolniškega staleža, kar je nujni pogoj, da bi tožnik lahko zaradi delovne nezmožnosti tudi užival delovnopravno varstvo glede očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ključno nepravilnost pri odločanju v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje zagrešilo pri ugotavljanju tožnikove krivde za storjene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Krivdo namreč izključuje neprištevnost, ne pa zgolj obstoj nezmožnosti za delo zaradi bolezni, celo če je kršitelj bistveno zmanjšano prišteven, to ne izključuje njegove krivde. V konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je podan tožnikov namen, saj se je nedopustnosti očitanih kršitev zavedal in je hotel, da posledice kršitve nastanejo. V kolikor se ni zavedal nedopustnosti očitanih kršitev, pa je ravnal malomarno, saj bi se glede na svoje sposobnosti tega moral in mogel zavedati. Sodišče je glede tožnikove krivde ugotovilo, da tožnik ni ravnal krivdno. Pri tem je zavzelo povsem zmotno stališče, da je tožnikova krivda za očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja izključena zato, ker naj bi bila očitana ravnanja posledica bolezenskega stanja. Tožnikovo krivdo bi lahko izključila le izkazana neprištevnost, ki pa v predmetnem postopku sploh ni bila ugotovljena.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnega dejstva, to je glede vprašanja o tožnikovi krivdi v smislu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da se je sodišče pri tem oprlo zgolj na izvedensko mnenje, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi nima takšnih pomanjkljivosti. Neutemeljenost uveljavljanja tega pritožbenega razloga je razvidna že iz dejstva, da tožena stranka po eni strani sodišču prve stopnje očita, da o tem vprašanju nima razlogov, hkrati pa uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ker je glede vprašanja o tožnikovi krivdi in upoštevaje njegovo zdravstveno stanje svojo odločitev oprlo samo na izvedensko mnenje. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, vendar pa navedeno ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo pred odpovedjo dne 19. 7. 2010 in mu očitala kršitev delovnih obveznosti z dne 13. 7. 2010 (ko je ob strojni obdelavi predmeta za nekaj časa zapustil delovno mesto) in s tem izpolnila pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po prvem odstavku 83. člena ZDR; da je delavcu omogočila zagovor pred odpovedjo in da je odpoved podana pravočasno. Glede usposabljanja tožnika za delo na stebernem rezkalniku in predelavi tega stroja z računalniškim CNC krmilnikom je sledilo izpovedbi prič (B.B., C.C. in D.D.) in ugotovilo, da je tožena stranka tožnika usposobila za delo enako kot druge delavce in da je tožnik leto dni opravljal delo brez vidnih težav in večjih napak. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (tretja alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je ugotovilo, da so kršitve, ki se tožniku očitajo, posledica bolezenskega stanja in da tožnik ni ravnal krivdno.

Bistvo kršitev, ki se tožniku očitajo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, se nanašajo na neupravičeno zaustavitev stroja v času tožnikovega dela v nočni izmeni in ponovno vključitev šele ob pričetku naslednje dopoldanske izmene (dne 24. 6. 2011 je stroj ustavil ob 3.10. uri in ga ponovno zagnal ob 6.09. uri; dne 27. 6. 2011 je stroj ustavil ob 2.51. uri in ga ponovno zagnal ob 6.07. uri; dne 28. 6. 2011 je stroj ustavil ob 2.35. uri in ga ponovno zagnal ob 6.06. uri; dne 29. 6. 2011 je stroj ustavil ob 1.22. uri in ga ponovno zagnal ob 6.10. uri; dne 30. 6. 2011 je stroj ustavil ob 0.25. uri in ga zagnal ob 1.43. uri, nato ga ponovno ustavil ob 1.43. uri in ponovno zagnal ob 6.09. uri).

Glede na niz enakovrstnih kršitev, tožnikovo izpoved, da ga je bilo strah, da bo naredil veliko napak in glede na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja v juliju 2012 (dne 5. 7. 2011 ugotovljena diagnoza: Depresija (F32.0), dne 25. 7. 201 diagnoza: Akutna stresna reakcija (F 43.0)), je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ali je bil tožnik v juniju 2010 in v juliju 2011 sposoben opravljati svoje delo in z razlogi za njegovo morebitno nesposobnost pri opravljanju dela. Tako iz pisnega kot ustno podanega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke prim. E.E. dr. med., ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, izhaja: - da je tožnikova negotovost in bojazen, da za delo ni usposobljen in napake pri delu, ki so sledile, sprožila hudo depresivno motnjo; - da depresivna simptomatika ni nastopila šele dne 5. 7. 2011, ko je bil tožniku odobren bolniški stalež, ampak je postala tedaj šele zdravniško prepoznavna; - da je bila tožnikova delovna sposobnost v juniju 2011 že pomembno okrnjena zaradi stopnjevane negotovosti in strahu pred delom, ki jo je skušal razbremeniti tako, da je zaustavljal stroj; - da klinična slika ne nastane nenadoma, ampak se razvija nekaj časa in je laikom (tako tožnikovim nadrejenim in sodelavcem) težko prepoznavna; - znaki take slike so neustrezna ravnanja v strahu in negotovosti, v konkretnem primeru pa ustavljanje stroja in želja po delu ponoči; - da se tovrstne bolezni razvijajo mesec ali več poprej; - da razgovor, ki ga je imel tožnik z zakonitim zastopnikom tožene stranke dne 4. 7. 2011, ni bil tisti močno travmatični dogodek, ki bi povzročil akutno stresno motnjo, temveč je bil le sprožilni trenutek, zaradi katerega se je klinična slika tožnika manifestirala navzven.

Po ugotovitvah izvedenca je bil tožnik v mesecu juniju 2010 sposoben za delo, medtem ko v juliju 2011 ni bil več sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezenskih razlogov (hude depresivne motnje).

Po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ta razlog se uvršča med razloge, ki izvirajo z delavčeve sfere in ki ga Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (akt o ratifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 4. členu opredeljuje kot razlog v zvezi z obnašanjem delavca. Ta razlog se izkazuje kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR ne vsebuje določb o tem, kakšna stopnja krivde delavca mora biti podana, da se kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja lahko opredeli kot utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Glede na to, je potrebno v skladu z 11. členom ZDR na to vprašanje odgovoriti smiselno upoštevaje splošna pravila civilnega prava, torej določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je civilna sankcija, ki jo ima na razpolago delodajalec, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je torej ugotovitev, da delavec krši svoje obveznosti (pogodbene) ali druge (iz delovnega razmerja), bodisi namenoma, bodisi iz malomarnosti. Namen kot najtežja stopnja krivde je podan, če se povzročitelj zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledice ter tak posledico tudi hoče. Malomarnost kot milejša stopnja krivde je podana, če se povzročitelj zaveda možnosti nastanka škode, pa lahkomiselno misli, da jo bo preprečil oziroma da ne bo nastala (huda malomarnost, zavestna malomarnost) ali da se možnosti nastanka škode ne zaveda, pa bi se tega po svojih osebnih okoliščinah moral in mogel zavedati.

Pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznost iz delovnega razmerja. Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati krivde v smislu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja zaradi ugotovljene hude depresivne motnje.

Kadar gre za dvom, da je razsodnost pri nedopustnih ravnanjih zaradi morebitnega obstoja duševnih motenj (delno ali v celoti omejena), ga mora sodišče odstraniti s strokovnim mnenjem ustreznega izvedenca medicinske stroke (psihiatra), kar je sodišče v konkretnem primeru tudi storilo. V skladu z določbo 143. člena ZPP je potrebno vselej, kadar gre za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvesti dokaz z izvedencem. To določbo je potrebno razumeti tako, da sodišče ne more sprejemati laičnih sodb o duševnem stanju stranke na podlagi izpovedb prič (sodelavcev tožnika), kar neutemeljeno uveljavlja pritožba, preden ni dobilo strokovne podlage v izvedenskem mnenju. Psihiatrija je stroka, ki se ukvarja s pojavi duševnih abnormnosti in zato tudi razpolaga s potrebnim znanjem ter metodami za njihovo raziskovanje. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodnega izvedenca, saj po zaslišanju izvedenca na zadnjem naroku ni nasprotovala ugotovitvam izvedenca, dokaznega predloga po postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke ni podala (list. št. 97 - 100), kar pomeni, da se je z izdelanim izvedenskim mnenjem strinjala in ga je bilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku dolžno upoštevati.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 424/2006 z dne 11. 9. 2007, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da mora biti nezmožnost za delo zaradi bolezni ugotovljena v skladu s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, tožeči stranki pa je bila v citirani zadevi odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka. Citirana zadeva ni primerljiva in se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo. V konkretnem individualnem delovnem sporu gre za redno odpoved krivdnih razlogov in odgovor na vprašanje, ali je tožniku mogoče očitati krivdo v smislu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, upoštevaje njegovo zdravstveno stanje in ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato sam krije svoje stroške odgovora.