Jedro

Zagovorniki ne trdijo, da je sodišče v sodbi napačno reproduciralo izpovedbo priče in nato na podlagi napačne reprodukcije te izpovedbe napravilo zaključke o odločilnih dejstvih. Zatrjujejo, da dokazna ocena izpovedbe priče ni pravilna in da so v dokazni oceni zaključki protispisni. S tem pa ne uveljavljajo tako imenovane protispisnosti, ampak zatrjujejo, da je sodišče zmotno in napačno presodilo izpovedbo, torej da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega K. M. njegovih zagovornikov se zavrnejo.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega K. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po drugem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu na podlagi istega zakonitega določila izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbe obsojenca, njegovih zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Obsojenec in njegovi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložil zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec je vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovorniki Odvetniške družbe B. zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odvetnik B. P. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložniki predlagajo naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevam ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, navaja, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. Kršitve zakona, ki jih uveljavljajo niso podane, zahteve zagovornikov in obsojenca so vložene tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovorniki se o odgovoru državnega tožilca niso izjavili.

5. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

K zahtevi zagovornikov odvetnikov Odvetniške družbe B.:

7. Zagovorniki zatrjujejo, da je v sodbi sodišča prve stopnje storjenih več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o dokazni oceni izpovedbe priče L. M. na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje ter izpovedbo te priče. Citirajo dele izpovedbe priče iz prepisa zvočnega posnetka ter navajajo, da so zaključki sodišča v izpodbijani sodbi protispisni. Zagovorniki z navedbami na straneh 2 in 3 zahteve nakazujejo na tako imenovano protispisnost. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zagovorniki ne trdijo, da je sodišče v sodbi napačno reproduciralo izpovedbo priče L. M. in nato na podlagi napačne reprodukcije te izpovedbe napravilo zaključke o odločilnih dejstvih. Zatrjujejo, da dokazna ocena izpovedbe priče ni pravilna in da so v dokazni oceni sodišča zaključki o izpovedbi priče protispisni. Z navedbami ne uveljavljajo tako imenovane protispisnosti, ampak zatrjujejo, da je sodišče zmotno in napačno presodilo izpovedbo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter da so na podlagi zmotne ocene dejanskega stanja ugotovljena odločilna dejstva, pomembna za uporabo kazenskega zakona. Uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

8. Enako velja za trditve zagovornikov, da je isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje storilo tudi pri oceni izpovedb prič B. S. ter V. M. Ne strinjajo se z zaključki sodišča prve stopnje o presoji izpovedb navedenih prič ter z razlogi o dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo. Drugače kot sodišče prve stopnje vrednotijo izvedene dokaze ter ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. V izpodbijani sodbi tudi ni protispisnosti, ki jo zagovorniki očitajo v zvezi s presojo listin. Zagovorniki menijo, da je zaključek sodišča, da je obsojeni M. kot uradna oseba odločal v upravnem postopku izdaje gradbenih in upravnih dovoljenj protispisen, saj iz listin izhaja, da je o tem odločal referent Upravne enote Piran N. K. Zagovorniki ponovno drugače kot sodišče presojajo izvedene dokaze ter podajajo lastno oceno pomena podpisa N. K. na navedenih listinah. Sodišče prve stopnje pa je tudi na podlagi izpovedbe N. K., da referenti niso bili pooblaščeni za odločanje, zato je moral vse odločbe podpisati tudi obtoženi M., ki je imel pooblastilo za odločanje (stran 20 izpodbijane sodbe) napravilo utemeljene zaključke o odločilnem dejstvu, to je o vlogi obsojenega M. in o tem, kdo je storilec kaznivega dejanja.

10. Neutemeljene so tudi trditve zagovornikov, da je ista bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker gre za nasprotje v izreku in obrazložitvi sodbe, saj so bila vsa dovoljenja izdana že v letu 2006 in kako naj bi potem M. terjal nagrado za izdajo dovoljenj, kot se zatrjuje, v letu 2007. Na podobne navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje pri presoji pritožbe obtoženčevega zagovornika odvetnika S. v točki 13 sodbe na strani 6. Ugotovilo je, da nasprotja ni. Sodišče prve stopnje je na straneh 27 in 28 sodbe navedlo zaporedje dogodkov. Iz opisa dejanja jasno izhaja časovni okvir dejanja, da je obsojenec terjal darilo, najprej v letu 2003 nato pa nagrado v neugotovljenih dneh v letih 2005 in 2006 pa vse do začetka leta 2007. Časovni okvir je torej jasen in v ničemer ne nasprotuje sam sebi v opisu dejanja in tudi ne v razlogih sodbe v zvezi z ravnanjem obsojenca pri terjanju nagrade v obliki poslovnega prostora. Ravnanje obtoženca v zvezi s terjanjem nagrade je v sodbi tudi časovno določno ugotovljeno in opredeljeno ter ne sega v leto 2007. Zato ni nasprotja o pravnorelevantnem, to je odločilnem dejstvu.

11. Zagovorniki tudi ocenjujejo, da je obrazložitev odločbe o kazenski sankciji nepopolna in da v sodbi ni razlogov o odločilni obteževalni okoliščini, vztrajnosti obsojenca. Obrazložitev, da gre za dve izvršitveni ravnanji in da je obsojenec pri svojih zahtevah vztrajal od leta 2003 do 2007 ne pomeni utemeljitve vztrajnosti. Če bi bil obsojenec res vztrajen bi G. M. onemogočal pridobitev dovoljenja, vendar so mu bila dovoljenja izdana, kar je ugotovilo tudi sodišče samo. Dejanje naj bi pomenilo nadaljevano kaznivo dejanje in brez časovne kontinuitete nadaljevanega kaznivega dejanja ni. V izreku sodbe ni jasno opisano kolikokrat je obsojenec terjal podkupnino v razdobju od leta 2003 do leta 2007. Tako vztrajnost ni konkretizirana in se sodbe v tem delu tudi ne da preizkusiti.

12. Zagovorniki se ne strinjajo s presojo sodišča o eni od okoliščin, ki je bila pomembna za odločitev o kazenski sankciji. Drugače kot sodišče vrednotijo pomen vztrajnosti in se ne strinjajo z oceno sodišča, da je obsojenec, ki je deloval v času od leta 2003 pa vse do leta 2007 pri svojem ravnanju pokazal vztrajnost. To je sodišče ugotovilo v okviru presoje, ali so podana odločilna dejstva, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja in v kakšnem obsegu je obsojenec deloval, torej v okviru ugotavljanja dejstev. Obseg obsojenčevega ravnanja, izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe, kar je sodišče, kot je bilo že poudarjeno, pojasnilo in utemeljilo v obrazložitvi sodbe. Zagovorniki ponovno ne uveljavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega zakona, ampak se ne strinjajo z odmero kazni ter uveljavljajo razlog, ki ga je mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (374. člen ZKP), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

K zahtevi zagovornika odvetnika B. P.:

13. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe pa tudi razlogi sodbe so v nasprotju sami s seboj. V opisu dejanja je navedeno, da naj bi obsojenec deloval v neugotovljenih dneh v letih 2005 in 2006 pa vse do začetka leta 2007. Sodišče v sodbi ugotavlja, da je bilo zadnje gradbeno dovoljenje izdano 26. 7. 2005, uporabno dovoljenje pa 7. 8. 2006 in da naj bi obsojenec terjal poslovni prostor v prvi polovici leta 2005 in nato neugotovljenega dne v letu 2005 v zameno za že v letu 2004 prodano stanovanje. Višje sodišče je v sodbi zaključilo, da pri dogodku dne 25. 9. 2007 ob otvoritvi policijske postaje v Luciji, ko je obsojenec zadnjič vprašal G. M., kdaj bosta opravila prepis poslovnega prostora, naj ne bi šlo za terjanje podkupnine, temveč za spraševanju o času realizacije z obsojenčeve strani sprejete G. M. obljube nagrade. V tem delu so si tako izrek in razlogi tako prvostopne kot tudi drugostopne sodbe sami s sabo v popolnem nasprotju. Terjanje nagrade, kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega, ne dopušča zaključka o obstoju izvršitvene oblike dajanja podkupnine, v smislu obljube nagrade, kot sta jo v razlogih izpodbijanih odločb navedli obe sodišči. Kaznivo dejanje ni konkretizirano in tudi ni časovno opredeljeno. Navedenega dne leta 2007, kot obrazlaga drugostopenjsko sodišče, ni šlo za terjanje nagrade. Ni pa obrazloženo ne v sodbi sodišča druge stopnje ne v sodbi sodišča prve stopnje, kdaj in na kakšen način naj bi to terjanje potekalo v prvi polovici leta 2007 in kdaj naj bi potem v vmesnem času prišlo do obljube nagrade s strani G. M., kar naj bi se po mnenju zagovornika zgodilo očitno med prvo polovico leta 2007 in 25. 9. 2007, ter kakšen vpliv naj bi to imelo na izdajo zadnjega uporabnega dovoljenja v letu 2006. Zagovornik navaja, da se je sodišče opredelilo, katera dejstva šteje za dokazana, ne pa, iz katerih razlogov. S tem pa je kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Obljuba darila je samostojno kaznivo dejanje, ki je inkriminirano v 268. členu KZ in je tudi pojmovno nasprotno kaznivemu dejanju jemanja, to je terjanja podkupnine, ki se očita obsojencu.

14. Zagovornik uveljavlja enako nasprotje, kot zagovorniki Odvetniške družbe B. Da tega nasprotja ni, je bilo odgovorjeno že pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti navedenih zagovornikov. Zagovornik odvetnik P. drugače kot sodišče vrednoti dokaze in podaja drugačne zaključke. Sodišči nista ugotovili, da je prišlo do terjanja nagrade dne 25. 9. 2007, ampak, kot je sodišče prve stopnje navedlo na straneh 27 in 28 sodbe, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje na strani 4, je šlo za terjanje nagrade s strani obsojenca v obdobju, navedenem v opisu dejanja v izreku sodbe. Nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo sodbe pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka samo, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka je v obrazložitvi sodbe podana, če ima sodba sicer razloge o odločilnih dejstvih, vendarle so ti razlogi v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Sodišči prve in druge stopnje sta v sodbi ugotovili vsa relevantna, to je odločilna dejstva v zvezi z ravnanjem obsojenca, da je terjal podkupnino oziroma darilo in nagrado za to, da bi opravil dejanja, ki bi jih moral opraviti v okviru svojih uradnih pravic (izdaja gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja). Tako v zvezi s terjanjem darila v obliki mansardnega stanovanja C-51 kot nagrade v obliki poslovnega prostora v Piranu (strani 26 in 27 sodbe sodišča prve stopnje), so odločilna dejstva, da je obsojenec za to, da bi opravil uradno dejanje terjal darilo, v sodbi sodišča tudi pravilna ugotovljena. Temu ne nasprotuje navedba v sodbi sodišča druge stopnje, ko le pojasnjuje dogodek z dne 25. 9. 2009, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje, da je pri vprašanju obsojenca G. M., kdaj bosta opravila prepis poslovnega prostora, ni šlo za terjanje nagrade. Sodišči sta tako ugotovili odločilna dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine po 267. členu KZ ne pa dejstva, ki jih navaja vložnik zahteve, da je v sodbi sodišča druge stopnje ugotovljeno dejanje dajanja podkupnine po 268. členu KZ in da je sodba zaradi tega sama s seboj v nasprotju. Vprašanje dne 25. 9. 2007, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi na strani 27, kar je tudi pojasnilo drugostopenjsko sodišče na strani 4, ne pomeni ugotovitve znakov drugega kaznivega dejanja, ki ga obsojenec ne bi mogel storiti (dajanja podkupnine). Zapis o s strani obsojenca sprejeti G. M. obljubi nagrade in ne njegovo ponovno terjanje je ob ugotovljenih znakih kaznivega dejanja jemanja podkupnine, ki jih je izpolnil obsojenec, le pojasnilo o tem, kdaj bo do realizacije dogovora o izročitvi poslovnega prostora prišlo. Sodba zato ni v nasprotju sama se seboj in zagovornik z lastno interpretacijo obrazložitev sodišč prve in druge stopnje ponuja drugačno presojo dokazov in drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

15. Zagovornikove trditve, da naj bi prišlo do terjanja darila med prvo polovico leta 2007 in 25. 9. 2007, ko meni, da tudi časovno dejanje ni opredeljeno, pa nimajo opore v pravnomočni sodbi, saj je sodišče ugotovilo točen redosled poteka dogodkov tako, kot je dejanje opisano v sodbenem izreku. Kako naj bi kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP vplivala na zakonitost sodbe pa zagovornik ne pojasni in se te navedbe ne da niti preizkusiti. Gre za kršitev, pri kateri mora vložnik zahteve pojasniti tudi vzročno zvezo med samo kršitvijo in zakonitostjo sodbe, česar pa v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni.

16. Zagovornik nadalje zatrjuje, da so v sodbi nasprotja, med izpovedbami obsojenca, priče G. M. in zaključki v sodbi npr.: da se je G. M. sam zglasil pri obsojenem M. in da sta se pogovarjala o stanovanjih pa je sodišče ocenilo, da to dejstvo še dodatno potrjuje izpovedbo G. M., da je obsojenec od njega terjal darilo v obliki mansardnega stanovanja, da sodišče sodbo opira na izpovedbo G. M., ki mu v celoti verjame, da je sodišče v sodbi zapisalo, da je G. M. pred začetkom gradnje na lastno iniciativo opravil posvetovalni razgovor z obsojencem, saj je želel pridobiti ustrezne informacije glede izpeljave postopka pridobivanja gradbenih dovoljenj in da tako ni jasno, zakaj je sodišče v razlogih sodbe zapisalo, da naj bi se obsojenec zanimal za stanovanje in enega celo terjal kot nagrado zase. Z navedbami zagovornik ne zatrjuje nasprotja v razlogih sodbe, ampak se ne strinja z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje o odločilnih dejstvih ter podaja lastno oceno izpovedb obsojenca in priče G. M. ter tako uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Enako velja za trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo 3. točke 358. člena ZKP in da nista skladno s to določbo uporabili načela „in dubio pro reo“. Zatrjuje, da izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljivega zaključka, da je obsojenec od G. M. sploh terjal kakršnokoli darilo in nagrado. Tudi v tem delu zahteve zagovornik drugače kot sodišče ocenjuje dokaze ter se ne strinja, da so odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, pravilno ugotovljena.

17. V delu zahteve, v katerem napada kazensko sankcijo, zagovornik meni, da gre za neenotnost sodne prakse in primerja izrečeno kazen s kazensko sankcijo, ki je bila (nepravnomočno) izrečena drugemu storilcu kaznivega dejanja. Poudarja, da gre tudi pri izrekanju kazenskih sankcij za uresničevanje pravne varnosti in vsebinske enotnosti in ustavnega načela enakosti pred zakonom.

18. Neutemeljene so navedbe, da je bilo z izrečeno kaznijo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, v okviru individualizacije kazni izreče kazen. Te okoliščine pa sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je bilo citirano načelo o enakosti pred zakonom kršeno in ni mogoče sprejeti zaključka, da je bila kazen odmerjena arbitrarno. Z navedbami zagovornik ne uveljavlja in ne zatrjuje vprašanja zakonitosti izrečene kazni. Ne strinja se z odmero kazni in uveljavlja razlog, ki ga je mogoče uveljaviti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (374. člen ZKP).

K zahtevi obsojenega K. M.:

19. Obsojenec sicer navaja vrsto kršitev zakona, vendar vsebinsko teh kršitev ne obrazloži in ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena. Trdi, da dejanje v obtožnici, torej tako tudi v sodbi, ni dovolj konkretizirano, da manjka opredelitev natančno, kdaj in na kakšen način, s kakšnimi besedami in ravnanji naj bi terjal darilo oziroma nagrado. Zgolj navedba v opisu dejanja, ki ga ocenjuje kot nekonkretiziranega in pavšalnega, da je terjal darilo v obliki stanovanja in nato še nagrado v obliki poslovnega prostora, ne zadostuje.

20. Obsojenec nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kršitev, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, je podana takrat, kadar v opisu dejanja, niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja. Z navedbami, da je opis dejanja pavšalen in kaj bi po oceni vložnika zahteve moral vsebovati, obsojenec ne zatrjuje, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ.

21. Obsojenec nadalje zatrjuje, da je obtožba prekoračena, in da je zato tudi kršena kontradiktornost postopka ter njegova pravica do obrambe, da je sodišče izvajalo preširok dokazni postopek, da je v sodbi podalo številne subjektivne zaključke, ki nimajo podlage v kazenskem spisu, da so odločilni razlogi izpodbijanih sodb v izrecnem nasprotju z vsebino zapisnikov (nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), da je napačna časovna in vsebinska opredelitev namena terjanja daril, da je napačna opredelitev ravnanj, ki so bila objektivno ugotovljena kot kazniva dejanja, s čimer naj bi bila podana tudi kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da bodo ti očitki podrobneje obrazloženi v nadaljevanju zahteve. V nadaljevanju zahteve pa vložnik zahteve kršitev zakona, ki jih našteva in zatrjuje, ne pojasni. Ukvarja se s presojo izpovedbe priče G. M. ter drugače kot sodišče vrednoti to izpovedbo in ji odreka verodostojnost. Trdi, da je sodišče napačno presodilo, ko je sodbo oprlo na izpovedbo priče G. M., da je obtožencu dokazano dejanja, ki je bilo predmet obtožbe. Izpodbija zaključke sodišča v zvezi s terjanjem darila v obliki stanovanja in v zvezi s terjanjem nagrade v obliki poslovnega prostora. Citira dele izpoved prič B. P., T. C., J. B., V. M., R. L., S. Š., V. B. in N. K. ter meni, da je sodišče, ker je napačno in zmotno presodilo izvedene dokaze, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Z navedbami v obširni zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitev kazenskega ali procesnega zakona, ki jih zatrjuje, ampak trdi, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

22. Drugostopenjskemu sodišču obsojenec očita, da ni odpravilo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazanskega zakona, ki jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, da je napačno in protispisno presodilo namen prodaje stanovanja C-51 B. P. ter dejstvo „rezerviranosti“ stanovanja, stopnjo terjanja darila v obliki stanovanja C-51, zmotno zaključilo, da izpovedbe prič S., M., L., B. in P. potrjujejo izpovedbo priče G. M., čeprav iz spisa izhaja povsem drugače, napačno ocenilo domnevna izvršitvena dejanja pred in po izdaji dovoljenja za objekt RPL kot kazniva dejanja, napačno skonstruiralo nadaljevano kaznivo dejanje, s čimer je tako tudi samo zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Z navedbami o napačni in protispisni oceni dokazov in zmotnih zaključkov sodišča druge stopnje vložnik zahteve ne zatrjuje kršitve zakona, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Navedb, da višje sodišče ni odpravilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in kršitev zakona, ki jih je storilo prvostopenjsko sodišče pa vložnik zahteve ne pojasni, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

23. Obsojenec zatrjuje tudi, da je sodišče ravnalo izrazito pristransko, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sodišča in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ter da je bil postavljen v neenak položaj z drugimi osebami in da mu je bilo kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic. Z navedbo o pristranskosti sodišča, obsojenec zatrjuje, da je podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, veljavnega v času sojenja (sedaj 6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika prve stopnje takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP sme med obravnavo uveljavljati le, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil ali ni mogel biti znan. Obsojenec, kot izhaja iz navedb v zahtevi, izločitveni razlog uveljavlja v zvezi s sodniki, ki so sodili na prvi stopnji. Obsojenec pa v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati, izločitev sodnikov, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Ker v zakonskem roku te pravice ni uveljavljal, tako tudi ne more, ker je rok zamujen in je prekludiran uveljavljati, da naj bi bila storjena procesna kršitev (drugi odstavek 371. člena ZKP), kot posledica kršitve 6. točke 39. člena ZKP in s tem kršena tudi pravica do nepristranskega sodišča in iz 23. člena Ustave RS ter pravica iz 22. člena Ustave RS, šele v izrednem pravnem sredstvu - zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče zato vložnikovih navedb o zatrjevani procesni kršitvi ni obravnavalo.

24. Ker kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker vložniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahteve obsojenca in zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

25. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena ob upoštevanju tarifnih številk 7114 in 7152 po Zakonu o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.