Jedro

Iz dejstva, da se je tožena stranka odzivala na pozive tožeče stranke in z njo komunicirala glede izvajanja naročenih del, še ni mogoče sklepati na njun neposredni pogodbeni odnos, saj je glede na očitno nesporen položaj tožene stranke kot upravnika to morala izvajati na podlagi pogodbenega razmerja z etažnimi lastniki, v okviru katerega je morala skrbeti za njihove interese.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 124984/2010 z dne 10.9.2010 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek na plačilo 10.387,41 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.087,00 € s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo štirih računov št. 550/09, 551/09, 589/09 in 590/09 v skupnem znesku 10.387,41 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da ni podana pasivna legitimacija na strani tožene stranke, ker je tožena stranka nastopala kot upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov, kar pomeni, da ima njeno naročilo učinek za zastopanega.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že sama tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 27.1.2011, s katero je dopolnila tožbene navedbe, zatrjevala, da je tožena stranka dela, ki jih je opravila tožeča stranka, naročila v imenu etažnih lastnikov na naslovu … v Ljubljani. Že iz samih trditev tožeče stranke torej izhaja, da tožena stranka v poslu ni nastopala v lastnem imenu, kar bi jo zavezovalo k plačilu kot naročnika. Tudi na naroku za glavno obravnavo 21.9.2012 je na poziv sodišča tožeča stranka povsem jasno pojasnila, da so bila vsa dela po vtoževanih računih naročena z naročilnico št. 14485/2009 (priloga A6), na kateri je prav tako jasno opredeljeno, da tožena stranka izdaja naročilnico v imenu etažnih lastnikov stavbe na naslovu … v Ljubljani. Na takšnega naročnika se tudi glasijo vsi vtoževani računi. Ne more torej biti nobenega dvoma, da tudi tožeča stranka tožene stranke ni obravnavala kot zavezanca za plačilo storitev, izvedenih po tako podanem naročilu. Sklepanje sodišča o neizkazani pasivni legitimaciji tožene stranke je zato skladno tako s podano trditveno podlago same tožeče stranke, kot tudi z izvedenimi listinskimi dokazi.

7. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na določila 32., 43. in 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Te določbo so sistemsko umeščene v III. poglavje SZ-1, ki ureja način upravljanja v večstanovanjskih hišah in tako predvsem razmerja s tem v zvezi med samimi etažnimi lastniki, kakor tudi med etažnimi lastniki in upravnikom. Med ta vprašanja sodi tudi vprašanje razpolaganja z rezervnim skladom.

8. Pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka kršila določila 68. člena SZ-1, ker tožeči stranki ob izdaji naročilnice ni predložila seznama etažnih lastnikov ter delilnika stroškov, pa predstavljajo pritožbene novote, za katere pa tožeča stranka ni izkazala, da jih ni mogla pravočasno podajati v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožbeno sodišče jih zato ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa tožeča stranka zgolj na tako zatrjevanih opustitvah tožene stranke pri sklepanju pogodbe ne bi mogla utemeljiti pogodbenega razmerja s toženo stranko.

9. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da naj bi na neposredno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama sodišče moralo sklepati tudi iz korespondence med pravdnima strankama. Iz dejstva, da se je tožena stranka odzivala na pozive tožeče stranke in z njo komunicirala glede izvajanja naročenih del, še ni mogoče sklepati na njun neposredni pogodbeni odnos, saj je glede na očitno nesporen položaj tožene stranke kot upravnika to morala izvajati na podlagi pogodbenega razmerja z etažnimi lastniki, v okviru katerega je morala skrbeti za njihove interese (drugi odstavek 48. člena SZ-1).

10. Iz navedenih razlogov je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka zaradi neizkazanega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP).