Jedro

V primeru, ko je uveden pravdni postopek, je za odločitev o predlogu za zavarovanje skladno z določilom drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno sodišče, pred katerim teče postopek.

Vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika oziroma v Centralnem registru nematerializiranih vrednostih papirjev je skladno z določilom 5. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ možno izposlovati le s predhodno odredbo, ne pa tudi z začasno odredbo.

Pristopnik je zavezan upniku kot dolžnik in izpolnjuje svoj, ne tuj dolg. Morebitni zahtevek pristopnika proti prvotnemu dolžniku, pa lahko izvira samo iz pravnega razmerja med pristopnikom in prvotnim dolžnikom.

Vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo. Zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe proti prvi toženi stranki na prepoved odtujitve ali obremenitve njenih 31-ih nepremičnin, natančno specificiranih v I.1. točki izreka izpodbijanega sklepa. Predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin, specificirani v I.5. izreka pa je zavrnilo tudi proti drugemu tožencu. Proti prvi toženi stranki je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, naslovljene na Banko X in Banko Y, da prvi toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 dalje. Enako začasno odredbo je zavrnilo tudi proti drugemu tožencu, le da je bila ta začasna odredba naslovljena na organizacije za plačilni promet (I.4. izreka sklepa). Pod točko I.6., I.7. in I.8. pa je zavrnilo predlog za vpis zastavne pravice tožeče stranke na poslovnem deležu drugega toženca v družbi P. d.o.o., C. N. d.o.o. in pri vseh nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je drugi toženec.

2. Iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno, da je prva tožena stranka (J. d.o.o.) z družbo D. L. d.o.o. sklenila 6 pogodb o finančnem leasingu nepremičnin in prodajno pogodbo za nepremičnine. Dne 18. 05. 2011 je drugi toženec (A. K.) kot takratni glavni izvršni direktor C. L. d.d. (tožeča stranka) za obveznosti prve tožene stranke do leasingodajalca sklenil pogodbo o pristopu k dolgu in ji v zavarovanju svoje obveznosti iz te pogodbe izročil bianco menico tožeče stranke. Na tej podlagi je tožeča stranka izplačala leasingodajalcu 1.250.000,00 EUR, s tem pa je bila prva tožena stranka neupravičeno obogatena. Drugi toženec kot direktor C. pa je svoji družbi povzročil škodo v tej višini, saj za pristop k dolgu ni imel nobenega ekonomskega ali pravnega interesa. Upoštevaje tožbeni zahtevek v tej pravdi (le 250.000,00 EUR) tožeča stranka od obeh tožencev zahteva solidarno plačilo tega zneska.

3. V zavarovanje gornjega zahtevka je tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe, razvidne iz izreka izpodbijanega sklepa.

4. Proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Navedla je, da vlaga pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP“. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče „pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ter toženi stranki v vsakem primeru naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila“.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi če bi pritožbeno sodišče presodilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, predlogu pritožnice, razvidnem iz navednic 4. točke te obrazložitve ne bi moglo ugoditi, saj za kaj takega v zakonu nima pooblastila. Po določilu 5. člena ZIZ je namreč za dovolitev izvršbe in zavarovanje pristojno stvarno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače. V primeru, ko je uveden pravdni postopek, pa je za odločitev o predlogu za zavarovanje skladno z določilom drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno sodišče, pred katerim teče postopek, v predmetnem sporu torej Okrožno sodišče v Ljubljani. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika oziroma v Centralnem registru nematerializiranih vrednostih papirjev skladno z določilom 5. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ možno izposlovati le s predhodno odredbo, ne pa tudi z začasno odredbo. Da se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja, je izrecno predpisano v drugem odstavku 271. člena ZIZ.

K zavrnitvi pritožbe, ki se nanaša na prvo toženo stranko

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe proti prvi toženi stranki zavrnilo na podlagi ocene, da zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni verjetno izkazan. Pravilno je pojasnilo, da zakon pristopniku k dolgu ne daje pravice do regresnega zahtevka, prav tako pristopnik, ki izpolni obveznost, ne more zahtevati vračila tistega, kar je izpolnil, na podlagi splošnih pravil o izpolnitvi in subrogaciji, niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka kot pristopnik bi lahko od prve tožene stranke kot dolžnice zahtevala vrnitev tega, kar je izpolnila, le če bi se za to z njo posebej dogovorila. Obstoja takšnega dogovora pa tožeča stranka ni zatrjevala. Ker je torej tožeča stranka izpolnila dolg prve tožene stranke na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, ki jo je sklenila z družbo D. L. d.o.o., ni mogoče govoriti o tem, da gre za izpolnitev brez pravnega temelja oziroma za neupravičeno pridobitev. Pristopnik je namreč zavezan upniku kot dolžnik in izpolnjuje svoj, ne tuj dolg. Morebitni zahtevek pristopnika proti prvotnemu dolžniku, pa lahko izvira samo iz pravnega razmerja med pristopnikom in prvotnim dolžnikom. Če iz tega razmerja ne izhaja terjatev pristopnika do dolžnika, njegov zahtevek proti dolžniku ni verjetno izkazan.

8. Po določilu 190. člena OZ je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve utemeljen, če je prišlo do obogatitve enega na račun drugega brez pravne podlage. Ker je podlaga za plačilo tožeče stranke pogodba o pristopu k dolgu, je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje „moralo v skladu s sodno prakso trditveno podlago tožeče stranke šteti za primerno in dovolj konkretizirano za ugotovitev izpolnjenosti pogoja verjetnosti obstoja terjatve“.

9. Upoštevajoč določilo 270. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovane denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer (1) verjetno izkazana terjatev (prvi odstavek 270. člena) in (2) nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja (odtujevanje, skrivanje premoženja itd.) uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena). Čim eden od obeh pogojev ni podan, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

10. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba, kolikor se nanaša na zavrnitev začasne odredbe proti prvi toženi stranki, ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K zavrnitvi pritožbe, ki se nanaša na drugega toženca

11. Za drugega toženca je sodišče prve stopnje presodilo, da je terjatev tožeče stranke proti njemu verjetno izkazana, da pa tožeča stranka ni dokazala nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ niti pogoja iz tretjega odstavka istega člena. Po tem slednjem določilu upnik ni dolžan izkazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno.

12. V prid obstoja nevarnosti je tožeča stranka, kot je pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu, navedla, da drugi toženec s prekomernim zadolževanjem obremenjuje svoje premoženje v tolikšni meri, da ne bo mogel z ničemer več poplačati terjatve tožeče stranke, da se izmika obveznostim in zavlačuje s postopkom, da je premoženje, ki je v lasti drugega toženca, predmet zavarovanj terjatev tretjih oseb in da je tako nepremičnina ID 3272941 že do ½ obremenjena s hipoteko, saj je bila proti njemu že izdana predhodna odredba v zavarovanje terjatve v višini 147.745,83 EUR itd. Drži presoja sodišča prve stopnje, da nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeča stranka proti drugemu tožencu onemogočena ali precej otežena, tožeča stranka s temi navedbami ni konkretizirala. To nevarnost bi tožeča stranka konkretizirala s tem, da bi izkazala subjektivno nevarnost, da bo toženec skril, odtujil ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da objektivna dejstva, kot je obremenitev s hipoteko, izdaja predhodne odredbe in golo sklepanje tožeče stranke, da ima drugi toženec namen odtujiti nepremičnine, ne predstavlja tiste subjektivne nevarnosti, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Te presoje pritožnik ne more izpodbiti z drugačnim pritožbenim stališčem, da opisano ravnanje pomeni aktivno delovanje drugega toženca v smeri onemogočenja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve, češ da je samo po sebi razumljivo, da če se nepremičnine obremenjujejo oziroma so že obremenjene, tožnik ne bo mogel priti do poplačila svoje terjatve.

13. Pritožnik vztraja pri svojem stališču, da bo drugi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da temu ni tako, da je pravica razpolaganja z nepremičnino bistven del lastnikovih upravičenj. Poseg v premoženjsko sfero tožnika je utemeljen le toliko, kolikor je sorazmeren upnikovemu prikrajšanju, ki izvira iz obstoja dolga. Izhodišče presoje o pomenu posega v pravico razpolaganja z nepremičnino je, da zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje, ki ga je moč izenačiti s pojmom škode, ki ni neznatna. Vsak poseg v tujo lastnino namreč predstavlja za lastnika škodo. Zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika. Ta razmišljanja je sodišče prve stopnje oprlo na sklep VSL I Cpg 131/1998 z dne 12. 11. 1998 in Cpl 290/1996 z dne 12. 03. 1996. 14. Zaključkov sodišča prve stopnje, povzetih v zgornji točki obrazložitve sklepa pritožnica ni izpodbila s pritožbenim poudarjanjem, da bo drugi toženec še naprej ostal lastnik in posestnik predmetnih nepremičnin in da bodo v primeru blokade njegovih denarnih sredstev le ta ostala na njegovem računu. Zato je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je tudi pritožbo proti temu delu sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in ta del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).