Jedro

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka.

Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete.

Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazalo sodišče v izpodbijanem sklepu, je v teoriji seveda možna, v praksi pa pomeni izgubo zaposlitve, socialno negotovost ter dolgoročno še slabše pogoje za otroka. Del vsakdanjega življenja večine družin je, da se morajo tudi otroci prilagajati vsakodnevnim okoliščinam družine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Druga nasprotna udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Nasprotna udeleženca sta starša mladoletnega A. A., rojenega ... 2023.

2.Na predlog predlagatelja Centra za socialno delo B. (CSD) je sodišče s sklepom II Z 71/2024 z dne 16. 7. 2024 otroka začasno odvzelo staršema in ga namestilo v Krizni center za otroke C. Predlagatelj je 23. 7. 2024 podal predlog za odvzem otroka staršem in njegovo namestitev v rejništvo s hkratno omejitvijo starševske skrbi. Sodišče je na podlagi ocene, da so pomanjkljivosti v skrbi za otroka takšne, da resno ogrožajo njegovo zdravje in razvoj, izdalo sklep o začasni odredbi, na podlagi katerega je bil A. A. začasno odvzet staršem in iz Kriznega centra za otroke C. premeščen k rejnici.

3.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje mladoletnega A. A. odvzelo staršema ter ga namestilo v rejniško družino (I). Osebne stike med otrokom ter staršema je določilo na način, da starša A. A. do dva krat na teden prevzameta v vrtcu ali na domu rejnice, z njim preživita do tri ure in ga istega dne pripeljeta nazaj k rejnici, pri čemer se starša in rejnica predhodno dogovorijo za natančne dneve ter ure prevzema in predaje. Stik otroka s staršema poteka tudi na način, da starša enkrat na teden otroka prevzameta v vrtcu ali na domu rejnice, če otrok tistega dne ni več v vrtcu, in ga naslednjega dne najkasneje do 18ʰ pripeljeta na dom rejnice, pri čemer se starša in rejnica predhodno dogovorijo za natančne dneve in ure prevzema in predaje. V primeru, da rejnica podvomi v psihofizično stanje staršev ali če oceni, da stik otroka spravlja v stisko, lahko predajo otroka na stik odkloni in o tem obvesti CSD. V času, ko se rejnica z A. A. nahaja na dopustu izven kraja bivanja, potekajo stiki po predhodnem dogovoru med starši in rejnico. Starša imata z A. A. tudi redne telefonske ali video stike, ki potekajo po predhodnem dogovoru med rejnico ter staršema (II). Nadalje je sodišče omejilo starševsko skrb na način, da starša ostaneta vključena v partnersko svetovanje in Pomoč družini za dom, ki ju izvajajo na CSD, in sicer do končanja programa, da ostaneta vključena v Center za duševno zdravje odraslih oseb v ZD D., dokler zdravstveni delavci ocenijo, da je to potrebno, da oče ostane vključen v program Društva za nenasilno komunikacijo do zaključka programa, da mati do konca zdravljenja ostane vključena v ambulanto ali bolnišnično zdravljenje, ki ga izvaja Psihiatrična bolnica E. ali drug primerljiv izvajalec, da se oba starša vključita v program Neverjetna leta, da sta starša dolžna omogočiti napovedane ali nenapovedane obiske strokovnih delavcev predlagatelja na svojem domu v času, ko se A. A. nahaja pri njih ter da sodelujeta s strokovnimi delavci, pri čemer je predlagatelj tisti, ki določi datum in uro obiska na domu (III). Očeta je zavezalo, da je dolžan za preživljanje otoka plačevati preživnino v višini 110 EUR mesečno, mater pa, da je dolžna za preživljanje otroka plačevati preživnino višini 70 EUR mesečno. Staršema je hkrati omejilo starševsko skrb za odprtje in upravljanje bančnih računov otroka in A. A. v tem obsegu postavilo pod skrbništvo CSD B., enota F. (IV). CSD je zavezalo, da sodišču o poteku stikov in izvajanju rejništva enkrat na tri mesece posreduje poročilo skupaj z mnenjem (V). Določilo je še, da ukrep trajnejšega značaja traja najdlje tri leta, to je do dne 29. 9. 2028 (VI). Kar je zahteval predlagatelj več ali drugače, je zavrnilo (VII) ter sklenilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (VIII).

4.Zoper odločitev je pritožbo po pooblaščenki vložila druga nasprotna udeleženka.

5.Vztraja, da je v največjo korist otroka, da se vrne in živi v matični družini. Sklicuje se na 2. odstavek 7. člena Družinskega zakonika (DZ), ki določa, da imajo starši pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi. Poudarja, da si s prvim nasprotnim udeležencem močno želita skrbeti za otroka. Otroku sta v skupnem stanovanju zagotovila samostojno sobo in materialno varnost ter sta pripravljena prilagoditi delovni čas tako, da bo zagotovljeno varstvo in skrb vsaj enega od staršev. Navaja, da je pred odvzemom za A. A. ustrezno skrbela, mu redno kuhala in menjavala plenice. V varni hiši je bila hospitalizirana zaradi enkratnega dogodka uživanja alkohola in sedativnih zdravil po prepiru s prvim nasprotnim udeležencem in ne zaradi trajne nesposobnosti skrbeti za otroka. Aktivno se je odzvala na predlagane ukrepe in se vključila v vse oblike pomoči, vključno z ambulantnim oziroma bolnišničnim zdravljenjem v Psihiatrični bolnišnici E. Na naroku je izpovedala, da abstinira od alkohola in vseh psihoaktivnih substanc. Oba s partnerjem sta se vključila v partnersko svetovanje in pomoč družini na domu, ki ju izvaja CSD, v Center za duševno zdravje odraslih oseb v ZD D. ter v program Neverjetna leta. Z junijem 2025 se je redno zaposlila v G., pri čemer finančna neodvisnost pozitivno vpliva na njeno zmožnost skrbi za otroka. Kljub ugotovljenemu izboljšanju stanja in vključitvi staršev v programe pomoči sodišče ni sledilo predlogu za vrnitev otroka v domače okolje, s čimer naj bi po njenem mnenju nesorazmerno poseglo v ustavnopravno varovano pravico do družinskega življenja. Sklicuje se na 156. člen DZ. Ukrep odvzema otroka naj bi bil določen za predolgo obdobje.

6.Glede obsega stikov z otrokom meni, da so ti določeni prekratko. Navaja, da sta zaradi dela in vožnje s partnerjem utrujena, otrok pa je utrujen zaradi vrtca, zaradi česar so s sklepom določeni stiki naporni za vse udeležence. Dvakrat tedenske večurne vožnje za dve uri stika predstavljajo zanju tudi znatno finančno breme. Po njenem mnenju so v korist otroka daljši in bolj strnjeni stiki. Po namestitvi otroka v rejništvo in po prvem sestanku individualne projektne skupine so bili stiki sprva določeni dvakrat mesečno po dva do tri dni skupaj, kasneje pet do sedem dni mesečno, pred izdajo izpodbijanega sklepa pa tri dni mesečno, ena nočitev mesečno med vikendom ter občasni popoldanski stiki. Starša morata biti tista, ki se prilagajata otroku in ne obratno, vendar je treba upoštevati tudi njune logistične in službene obveznosti. Predlaga, da bi otrok pri njiju prespal tri do pet dni mesečno.

7.Glede omejitve starševske skrbi navaja, da izpolnjuje vse obveznosti, ki jih ji je sodišče naložilo s III. točko izpodbijanega sklepa, ter da že skoraj leto dni abstinira in ni odvisna od alkohola in sedativov.

8.5. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

9.6. Pritožba ni utemeljena.

10.7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil otrok zaradi ugotovljenih osebnih lastnosti in primanjkljajev obeh staršev, zlasti matere (mejna osebnostna motnja z odvisnostnimi značilnostmi, predhodna diagnoza odvisnosti od alkohola in psihoaktivnih substanc, pomanjkanje uvida v bolezen), ter glede na otrokovo starost in njegovo ogroženost ob odvzemu, upravičeno nameščen v rejništvo. Le z odvzemom je bilo mogoče v zadostni meri zavarovati otrokove koristi, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna (174. člen DZ). Čeprav imajo starši v skladu z 2. odstavkom 7. člena DZ, na katerega se sklicuje pritožnica, prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (1. odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Iz pritožbe izhaja, da druga nasprotna udeleženka še vedno nima ustreznega uvida v razmere, v katerih je otrok pred odvzemom odraščal, niti v lastno bolezen. Čeprav se je pritožnica (kot tudi prvi nasprotni udeleženec) vključila v vse predlagane oblike pomoči in pokazala veliko volje in motiviranosti, pa iz mnenja izvedenke s področja klinične psihologije izhaja, da to ni njena lastna motivacija, saj pri sebi ne prepoznava težav, zaradi katerih potrebuje pomoč. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da so bili v času odločanja še vedno izpolnjeni pogoji, da se otroka odvzame staršema in se ga namesti v rejniško družino, saj pritožnica še ni ponotranjila ter dosegla dovolj dolgega obdobja abstinence od alkohola in drugih prepovedanih substanc, ki bi kazale na njeno notranjo motivacijo. Odvzem otroka tudi ni bil posledica le enkratnega dogodka uživanja alkohola in sedativnih zdravil po prepiru z nasprotnim udeležencem, kot to navaja v pritožbi, temveč posledica več okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa natančno in obsežno pojasnilo. Pritožba očita, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je druga nasprotna udeleženka za otroka ustrezno skrbela, ker je v nasprotju s poročilom Društva H. z dne 15. 7. 2025 ter poročilom Kriznega Centra za otroke C., ki ne vzbujata dvoma o njuni verodostojnosti. V kriznem centru je imela mati vse možnosti poskrbeti za osnovne življenjske potrebe otroka, vendar tega ni zmogla, saj je otroka le redko previla, hranila ga je le z adaptiranim mlekom, ga puščala samega, z njim je spala na način, da se je nahajal pri njenih nogah in bi ob premiku lahko padel na tla, v sobi, kjer se je nahajala, je bila najdena plastenka z vojnem po alkoholu.

11.8. Milejši ukrep, kot na primer nadzor ali omejitev starševske skrbi, v času odločanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi zadoščal. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, otrok glede na svojo starost potrebuje stabilno osebo, ki je pripravljena zanj skrbeti in je vešča ravnanja s tako majhnim otrokom. Sodišče ni spregledalo, da se je tekom postopka mati zaposlila, da redno hodi na psihiatrične kontrole, da sta se starša vključila v partnersko svetovanje ter v socialnovarstvene storitve, zaradi česar je tudi izreklo ukrep, ki staršema ne odvzema starševske skrbi v celoti in ki je časovno omejen z namenom, da bosta starša ob ustrezni podpori pridobila veščine in znanja, ki so potrebne za izvrševanje starševske skrbi.

12.9. Po ugotovitvi, da starša ne zagotavljata pogojev za normalni fizični in psihični razvoj otroka, zaradi česar je otrok ogrožen, je sodišče hkrati z ukrepom odvzema otroka in njegovo namestitvijo k rejnici izreklo tudi ukrep omejitve starševske skrbi ter uredilo način izvajanja stikov med staršema in otrokom.

13.10. V okviru pravice do družinskega življenja ima država pozitivno dolžnost, da sprejme vse razumne ukrepe za ponovno združitev družine. Med trajanjem ukrepov bo zato CSD v okviru svojih pristojnosti staršem nudil pomoč, ju podpiral in usmerjal, starša pa sta že udeležena v različnih programih svetovanja in zdravljenja odvisnosti. Z udeležbo v navedenih programih imata starša možnost, da odpravita razloge, zaradi katerih nista ustrezno skrbela za otroka.

14.11. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. V konkretnem primeru bo sodišče upoštevajoč 5. točko izreka izpodbijanega sklepa ter 170. in 160. člena DZ izrečeni ukrep preverjalo na podlagi poročil in mnenj CSD, ki jih je sodišču dolžan posredovati na tri mesece. Če bo sodišče ugotovilo, da so se razmere pri starših izboljšale, bo moralo ukrep odpraviti oziroma spremeniti, saj lahko ukrep traja le toliko časa, kolikor je nujno potreben.

15.12. Res so starši tisti, ki se morajo prilagajati potrebam razvoja ter starosti otroka, vendar pa slednje ni mogoče presoditi povsem ločeno od realnih življenjskih okoliščin staršev. Ker se od staršev pričakuje, da bodo izpolnjevali pogoje za vrnitev otroka, je potrebno določiti realno izvedljive poti in ne zgolj teoretično idealnih. V konkretnem primeru se starša trudita in aktivno sodelujeta v vseh oblikah pomoči, ki jima jih je svetoval CSD ter določilo sodišče. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z obsegom stikov, ki jih je vsaj v začetnem obdobju kot optimalno za otrokovo največjo korist predlagala izvedenka in ki jih je sledeč njenemu predlogu določilo sodišče, vendar če bo iz poročil in mnenj CSD izhajalo, da sta starša napredovala v krepitvi starševskih veščin, da razumeta, kaj A. A. potrebuje, ter če bo mati vztrajala pri abstiniranju, potem pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da v nadaljevanju sodišče obseg stikov z namenom, da se otrok vrne v matično družino, ne bi prilagodilo dejanskim življenjskim okoliščinam staršev glede na razdaljo med njunim prebivališčem in rejniško družino, ki presega dve uri vožnje v eno smer, upoštevajoč, da sta starša zaposlena v tovarni s štiri izmenskim delavnikom, kar pomeni omejeno možnost prilagajanja delovnega časa, v smeri bolj strnjenih stikov, ob hkratnem pogostejšem obisku strokovnih sodelavcev predlagatelja na domu, ko se bo mladoletni A. A. nahajal pri njiju. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazalo sodišče v izpodbijanem sklepu, je v teoriji seveda možna, v praksi pa pomeni izgubo zaposlitve, socialno negotovost ter dolgoročno še slabše pogoje za otroka. Del vsakdanjega življenja večine družin je, da se morajo tudi otroci prilagajati vsakodnevnim okoliščinam družine.

13.Temeljna dolžnost staršev je, da preživljajo svoje otroke (1. odstavek 136. člena DZ). Pritožnica nasprotuje višini določene preživnine ter se pri tem sklicuje na stroške prevoza na stike. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da pritožnica tudi ob upoštevanju stroškov v zvezi s prevozi na stike z otrokom ne bi zmogla plačevati na 70 EUR določene preživnine.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

15.Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoj stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 7, 7/2, 136, 136/1, 154, 154/1, 156, 160, 170, 174 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.