Jedro

Upnik mora v primeru, ko predlaga izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, v predlogu za izvršbo določno označiti listino, ki dokazuje prehod obveznosti na novega dolžnika. Zato upnik neutemeljeno navaja, da v primeru, ko je hipoteka za terjatev, ki se izterjuje, vpisana v zemljiški knjigi, ni treba ob vložitvi izvršilnega predloga posebej izkazovati z javno listino, da je dolg prešel na dolžnika, ki je postal lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine.

Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., III. in VI. Izreka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da se klavzula pravnomočnosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 150/2010 z dne 24.8.2010 razveljavi. Pod točko II. izreka je odločilo, da se predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, pod točko III. izreka pa, da se ugovoru dolžnika zoper navedeni sklep o izvršbi ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Pod točko IV. izreka je odločilo, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne, pod točko V. Izreka pa, da upnik sam trpi svoje stroške postopka v zvezi s predlogom dolžnika za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in ugovornega postopka. Pod točko VI. izreka je odločilo, da mora upnik dolžniku v roku osem dni povrniti izvršilne stroške v zvezi s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in ugovornega postopka v višini 2.508,36 EUR, po preteku osemdnevnega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod točko VII. izreka je odločilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in odlogom za izvršbo.

Zoper točke I., III. in VI. izreka sklepa se pritožuje upnik. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ. V pritožbi izpodbija odločitev prvega sodišča, da razveljavi klavzulo pravnomočnosti, saj se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dejansko prebival na naslovu vročanja G. t. …, C. Navaja, da iz dokaznega postopka sicer izhaja, da je dolžnik imel tudi začasno prebivališče na naslovu K. ..., Š., ter da je bil od 6.9.2010 do 17.9.2010 na dopustu, vendar navedeni okoliščini ob upoštevanju ostalih dokazov, zlasti pričevanja poštarja, ne potrjujejo zgornjega zaključka prvega sodišča o dejanskem prebivališču dolžnika. Poštar I. K. z dolžnikom na noben način ni povezan, ga ne pozna in ga pred narokom nikoli ni videl, zato je njegovemu pričevanju v celoti verjeti. Okoliščine v konkretnem primeru pripeljejo do sklepa, da je bilo mogoče razumno pričakovati, da se je dolžnik seznanil s sodnim pisanjem. Vročevalec ni imel nobenega razloga za dvom, da dolžnik pisanja ne bo prejel in je pravilno postopal po 142. členu ZPP. Upnik prav tako izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoru dolžnika ugodi, ter v zvezi s tem navaja, da je sodišče spregledalo težo zastavne pravice, ki varuje upnikovo terjatev in daje upniku zaradi neplačila zavarovane terjatve pravico, da se poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Hipoteka za terjatev, ki se izterjuje v predmetnem postopku, je vpisana v zemljiški knjigi, ki je javna listina. S tem, ko je dolžnik postal lastnik nepremičnine, ki je obremenjena z zastavno pravico, je nanj prešla tudi obveznost plačila zavarovane terjatve. V takšnem primeru ni treba posebej izkazovati z neko drugo javno listino, da je dolg prešel na dolžnika. Posledično upnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka pod točko VI. izreka sklepa. Upnik predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Dolžnik je odgovoril na pritožbo in v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča, da se razveljavi klavzula pravnomočnosti sklepa o izvršbi zaradi nepravilne vročitve tega sklepa dolžniku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dolžnik ni dejansko prebival na naslovu G. t. ..., C., kamor mu je sodišče vročalo sodno pisanje s sklepom o izvršbi in na katerem je bil po podatkih vročilnice dolžniku sklep o izvršbi vročen s fikcijo vročitve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, in sicer tako, da je vročevalec dne 25.8.2010 dolžniku v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti. Ker dolžnik pisanja ni dvignil v 15 dneh, se je štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka in je vročevalec po preteku tega roka pisanje dne 10.9.2010 pustil v dolžnikovem hišnem predalčniku na navedenem naslovu, kot je to označeno na vročilnici. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine torej ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga stranka ne izpodbije. Čim stranka javno listino dokazno izpodbija, pa je vsebino vročilnice potrebno ocenjevati z nasprotnim dokazom. Dolžnik je v obravnavanem primeru izpodbijal domnevo, ki izhaja iz vročilnice, saj je zatrjeval, da v obdobju od 2.11.2009 do 2.11.2010 ni dejansko prebival na naslovu vročanja, temveč je prebival na naslovu K. ..., Š. Za pravilnost vročitve s fikcijo vročitve je bistveno, da stranka na naslovu, kjer se ji sodno pisanje vroča, tudi dejansko stanuje. Četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ veže fikcijo vročitve na naslov dejanskega prebivališča zaradi realnega pričakovanja, da se bo naslovnik s pisanjem na tak način pravočasno seznanil in da mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave v postopku (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 9.7.2009). Iz vročilnice oziroma obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pripeto k listni številki ... spisa) sicer ne izhaja, da dolžnik dejansko ne prebiva na naslovu vročanja G. t. ..., C., vendar je prvo sodišče na podlagi prepričljive dokazne ocene pravilno ugotovilo, da je dolžnik domnevo, ki izhaja iz vročilnice, uspel izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izpovedi dolžnika in priče N. G., iz katerih izhaja, da sta navedena na naslovu K. ..., Š. kupila hišo in se tja preselila v novembru 2009, od koder se je nato priča zaradi razpada zveze z dolžnikom odselila januarja 2010, dolžnik pa je tam ostal še do novembra 2011, ko je hišo prodal, pri čemer je priča izpovedala, da je tudi po razpadu zveze z dolžnikom še prihajala k njemu v K., saj je dolžnik želel imeti stike z njunim skupnim otrokom, zvezo pa sta tudi poskušala obnoviti. Upoštevaje tudi dopis Upravne enote C., iz katerega izhaja, da je imel dolžnik v obdobju od 2.11.2009 do 2.11.2010 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu K. ..., Š., ter po dolžniku predloženo najemno pogodbo za stanovanje na naslovu G. t. ..., C., s katero je dolžnik stanovanje oddal v najem H. d. S. za čas od 1.7.2009 do 1.7.2011, je pravilen zaključek prvega sodišča, da je dolžnik uspel dokazati, da je bilo njegovo dejansko prebivališče v času vročanja na naslovu K. ..., Š. in da zato vročitev s fikcijo na naslovu G. t. ..., C. ni bila veljavno opravljena. Pravilnosti takšnega zaključka pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na pričevanje poštarja I. K., ki dolžnika pred narokom na sodišču nikoli ni videl in je zgolj splošno izpovedal, da so se pošiljke iz dolžnikovega hišnega predalčnika na naslovu G. t. …., C. v spornem času redno praznile. Takšna izpoved namreč še ne pomeni, da je predalčnik praznil dolžnik oziroma da je dolžnik na tem naslovu v spornem času imel dejansko prebivališče oziroma da se je dolžnik takrat s sklepom o izvršbi dejansko seznanil. Upnik v pritožbi nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne. Upnik v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da v primeru, ko je hipoteka za terjatev, ki se izterjuje, vpisana v zemljiški knjigi, ni treba posebej izkazovati z javno listino, da je dolg prešel na dolžnika, ki je postal lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine. Na podlagi določb drugega v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ dovoli sodišče izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena, kadar pa to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da v izvršilnih naslovih, na podlagi katerih je upnik predlagal predmetno izvršbo, dolžnik v tem postopku K. T. ni označen kot dolžnik, temveč je kot dolžnica v teh izvršilnih naslovih označena M. N., prejšnja lastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe. Zato je prvo sodišče pravilno štelo, da bi moral upnik prehod dolga izkazati z listino v smislu drugega v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, česar pa upnik ni storil in je zato sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika utemeljeno ugodilo. Listino, ki bi izkazovala prehod dolga na dolžnika v tem postopku, bi sicer ob dejstvu v skladu z 244. in 245. členom ZIZ vknjižene zastavne pravice in zaznamovane izvršljivosti terjatve lahko predstavljal pravnomočen sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, na podlagi katerega sta bili zastavna pravica in zaznamba izvršljivosti vpisani v zemljiško knjigo, vendar se nanj upnik v predlogu za izvršbo ni skliceval in ga ni predložil niti v predlogu za izvršbo niti v odgovoru na dolžnikov ugovor. Izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da je pri nepremičnini dolžnika, ki je predmet izvršbe, vpisana hipoteka, pa ni takšna listina, ki bi izkazovala prehod dolga na dolžnika v tem postopku, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je hipoteka vpisana v zemljiški knjigi kot javni knjigi.

Upnik v pritožbi kakšnih dejstev, s katerimi bi izpodbijal pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov pod točko VI. izreka sklepa prvega sodišča, niti ne navaja, temveč to odločitev izpodbija zgolj v posledici izpodbijanja točk I. in III. izreka sklepa, s katerim pa ni bil uspešen. Zato je potrebno v tem delu izpodbijani sklep preizkusiti le v okviru razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ta preizkus je pokazal, da kakšna od postopkovnih kršitev ni podana in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

Glede na to, da pritožba ni utemeljena, ne gre za potrebne stroške, ki bi jih bil dolžan dolžnik povrniti upniku , zato upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik je vložil odgovor na pritožbo ter zahteval povrnitev stroškov za njegovo sestavo. Ker z navedbami v odgovoru dolžnik ni z ničemer doprinesel k odločitvi o pritožbi, stroški njegove sestave ne predstavljajo potrebnih stroškov in ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžniku neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Zato je glede teh pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije dolžnik sam.