Jedro

Ob uporabi določil 14. člena ZTLR je mogoče tudi v pravdi urediti razmerje med solasntikoma zaradi nemotene uporabe solastne stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici omogočiti neoviran prehod skozi zadnji vhod v hišo C. M. ter ji omogočiti neoviran prehod v mansardo tega objekta. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je samo do 149/1000 solastnica sporne poslovno stanovanjske zgradbe. Solastninski delež predstavlja podstrešje stavbe, razen ene sobe. Dostopa do podstrešja toženka tožnici ne osporava, vendar pa je proti temu, da bi tožnica imela prost prehod preko gostinskega obrata in preko njenega stanovanja. Če bi bilo tako, bi odločitev nasprotovala določbi prvega odstavka 14. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnica in njeni najemniki bi se namreč sprehajali po gostinskem obratu v pritličju in po stanovanjskem predelu hiše v prvem nadstropju. Za utemeljenost tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, pa tudi izpodbijana sodba ne navede pravnega predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev. Splošnega načela kot pravne kategorije ni mogoče sprejeti. Pravne podlage v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni, čeprav je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Ker bi tožnica kršila toženkine pravice, če bi obveljala izpodbijana sodba, so za rešitev zadeve druge možnosti, med drugim zgraditev drugih stopnic do mansarde ali razdelitev solastnine. Toženka je oboje predlagala. V teku je nepravdni postopek, toženka pa je pripravljena tožničin delež tudi odkupiti.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi četrtega odstavka 338. člena ZPP med drugim v obrazložitvi svoje sodbe sodišče navede tudi predpise, na katere je sodbo oprlo. Poda torej pravno razlago dejanskega stanja. Ne glede na to, da gre za uporabo materialnega prava, ki ga revizijsko sodišče lahko razlaga po lastni presoji (386. člen ZPP), pa je izpodbijana sodba tudi glede pravne podlage svoje odločitve tako obrazložena, da jo je možno revizijsko preizkusiti. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 14. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - Ur. list SFRJ, št. 6/80 - 36/90). Prav to zakonsko določbo sta ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju in sprejeti dokazni oceni (tudi prejšnji stanovalci sob v podstrešju so do njih prišli skozi vhod v stavbi, še preden je toženka stavbo kupila) nižji sodišči tudi uporabili. Tožnica kot solastnica - čeprav v manjšem deležu 149/1000 - ima pravico imeti svoj delež, ki je v naravi že fizično določen, v posesti. To pa pomeni, da utemeljeno zahteva, da ji toženka omogoči prost dostop do njenega deleža. Istočasno vodeni nepravdni postopek po določbah drugega in tretjega odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku ni ovira, da se ta pravda ne bi dokončala. Nižji sodišči sta namreč razmerje med pravdnima strankama kot solastnicama - sicer le v obsegu prostega dostopa do tožnici solastnega dela hiše - primerno uredili tako, da je tožbenemu zahtevku le delno ugodeno. Dovoljeno je namreč tisto dostopanje v solastno stavbo, ki je za toženo stranko manj moteče - to pa je skozi zadnji vhod v hišo. S tem je tudi v celoti upoštevana določba prej omenjenega prvega odstavka 14. člena ZTLR, po kateri ima solastnik pravico uporabljati solastno stvar, ne da bi s tem kršil pravice drugega solastnika. Razmerje med solastnicama je tako delno urejeno v pravdi, po pravilih pravdnega postopka, ki omogoča celo večjo stopnjo procesnih upravičenj od nepravdnega postopka. S tem pa možnost razdružitve solastnine na kak drug način ob ustrezni pripravljenosti strank ni izključena.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti zatrjevanih procesnih kršitev, niti zmotne uporabe materialnega prava. Ker je tudi revizijski preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pokazal, da v postopku ni bilo nepravilnosti glede na določbo 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).