Jedro

Iz 1. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I dne 1. 7. 2002 v tč. 1 in 3 izreka sklepa. Navedeni izvršilni sklep prvostopnega sodišča pa ne vsebuje 1. in 3. točke izreka, ampak je iz 1. odstavka izreka razvidno, pod tč. a, kolikšno glavnico dolguje toženec, pod tč. b, kolikšne so zakonske zamudne obresti (glavnice in dnevi zapadlosti posameznih glavničnih zneskov) in pod tč. c, koliko znašajo odmerjeni stroški izvršilnega postopka s pripadki. Tako iz izreka izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, v katerem delu je prvostopno sodišče vzdržalo v veljavi izpodbijani sklep o izvršbi prvostopnega sodišča z dne, ker v izreku ni navedlo pravilnih označb odločitev iz sklepa o izvršbi, ravno tako pa tudi ni opisalo, na kaj se nanašata 1. in 3. točka, ki ju je vzdržalo v veljavi in glede na to tako ni mogoče preizkusiti prvostopne odločbe, saj je njen izrek nerazumljiv.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je dne 7. 3. 2006, v postopku, vodenem po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti, razsodilo pod tč. 1, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. I 337/2002 z dne 1. 7. 2002 v tč. 1 in 3 izreka sklepa. Pod tč. 2 pa je prvostopno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 5.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se je pritožil toženec z laično pritožbo, v kateri je izpostavil svoje slabo finančno in zdravstveno stanje ter, sklicujoč se na preživninske obveznosti do dveh otrok in visoke življenjske stroške, predlagal sodišču, da zavrže tožbo in stroške, ki so nastali, podredno pa smiselno izrazil pripravljenost plačati glavnico v višini 129.722,50 SIT na dolgoročne obroke, saj drugače ne ve, kako naj bi jih poravnal, njegova plača je namreč okoli 100.000,00 SIT mesečno in je tudi invalid III. kategorije. Prosil je za ugodno rešitev svoje prošnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ob reševanju pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta utemeljena.

Iz določila I. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da se sme odločba, s katero je končan postopek v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Upoštevaje določilo II. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah omejenih dopustnih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je, ob reševanju pritožbe tožene stranke, ugotovilo, da iz nje ne izhajajo pravno relevantni pritožbeni razlogi, saj pritožba v sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna. Višje sodišče opisanih premoženjskih in socialnih razmer tožene stranke ne more upoštevati na način kot pričakuje pritožnik, torej da bi se zaradi takih razlogov lahko razbremenil svoje obveznosti plačila dolga, čeprav sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v resničnost njegovega prikaza. Vendar pa socialna stiska in zdravstvene težave stranke ne morejo biti pravno upošteven razlog v zvezi z morebitno možnostjo oprostitve plačila tovrstnega dolga, ki ga vtožuje tožeča stranka in ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi pripominja, da za odločanje o morebitnem delnem odpustu dolga ali poravnavanju obveznosti na obroke višje sodišče ni pristojno, ampak bo moral toženec takšne predloge posredovati tožeči stranki in z njo poskušati skleniti morebitni dogovor o takšnem načinu izpolnitve svoje obveznosti.

Vendar pa je višje sodišče pri reševanju pritožbe tožene stranke, v okviru uradnega preizkusa prvostopne odločbe, ugotovilo, da je ta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in se zaradi te pomanjkljivosti sodba sodišča prve stopnje ne more preizkusiti.

Iz 1. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 337/2002 z dne 1. 7. 2002 v tč. 1 in 3 izreka sklepa. Navedeni izvršilni sklep prvostopnega sodišča (list. št. ... spisa) pa ne vsebuje 1. in 3. točke izreka, ampak je iz 1. odstavka izreka razvidno, pod tč. a, kolikšno glavnico dolguje toženec, pod tč. b, kolikšne so zakonske zamudne obresti (glavnice in dnevi zapadlosti posameznih glavničnih zneskov) in pod tč. c, koliko znašajo odmerjeni stroški izvršilnega postopka s pripadki. Tako iz izreka izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, v katerem delu je prvostopno sodišče vzdržalo v veljavi izpodbijani sklep o izvršbi prvostopnega sodišča z dne 1. 7. 2002, ker v izreku ni navedlo pravilnih označb odločitev iz sklepa o izvršbi, ravno tako pa tudi ni opisalo, na kaj se nanašata 1. in 3. točka, ki ju je vzdržalo v veljavi in glede na to tako ni mogoče preizkusiti prvostopne odločbe, saj je njen izrek nerazumljiv.

Pritožbeno sodišče je zato, ob reševanju pritožbe tožene stranke, zaradi ugotovljene kršitvi določb postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350/II ZPP), ob upoštevanju določila čl. 354 ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pri ponovnem odločanju pa bo prvostopno sodišče, v okviru pravilne uporabe materialnega prava, lahko upoštevalo tudi vpliv sprejetih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije o teku zakonskih zamudnih obresti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.