Jedro

Ker so po izrecni določbi 8. točke 3. člena ZDen izvzete iz denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7a členu ZNZGP, na tej pravni podlagi ni mogoče uveljavljati denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote T. z dne 10.9.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo nepremičnin, ki so bile v času podržavljenja parc. št. 46 hiša s hlevom, parc. št. 18 travnik, parc. št. 375 pašnik, parc. št. 363/3 pašnik, parc. št. 23 mlin, parc. št. 545/1 travnik, parc. št. 7/2 vrt, parc. št. 7/3 vrt, parc. št. 120 hiša, hlev in dvorišče in parc. št. 546 senožet, vse k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da določba 8. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, ZNZGP) razen po 7a členu tega zakona. Ker so bile nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka podržavljene prav na podlagi določbe 7a člena ZNZGP, sta po presoji sodišča prve stopnje oba upravna organa pravilno ugotovila, da po ZDen ni pogojev za denacionalizacijo navedenih podržavljenih nepremičnin ter sta na tej podlagi tudi pravilno odločila. Tožbene navedbe, da je bil bivši lastnik ob izdaji odločbe o podržavljenju mrtev in da je bil slovenski državljan ter da je iz navedenih razlogov odločba o podržavljenju nična, ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, saj v postopku denacionalizacije ni mogoče izpodbijati zakonitosti pravnomočnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. Tožena stranka in organ prve stopnje iz istih razlogov nista kršila določb upravnega postopka, ko zaradi uveljavljanih ničnostnih razlogov nista prekinila postopka in tožnika napotila na vložitev izredne razveljavitve izvršljive odločbe oziroma ugotovitve ničnosti. Če pa tožnik meni, da je odločba o podržavljenju nična, bo moral ničnost uveljavljati s posebnim samostojnim zahtevkom.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb upravnega postopka ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da vseskozi opozarja na ničnost odločbe o podržavljenju, ki je bila izdana zoper osebo, za katero je upravni organ vedel, da je mrtva, poznal je njegove dediče, vedel pa je tudi, da je bil pokojni državljan bivše FLRJ. Zato meni, da je odločba o podržavljenju z dne 23.11.1961 nična, do ničnosti pa bi se moral izreči upravni organ, ali prizadete napotiti na vložitev predloga oziroma pobude pri pristojnih predlagateljih v smislu določil 278. člena (izredna razveljavitev) ali 279. člena (ničnost odločbe) Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nedvomno je krivično, da je bilo pok. A.V. odvzeto premoženje po njegovi smrti, ob upoštevanju neresničnih podatkov o njegovem državljanstvu, ki so bili prikrojeni potrebam takratne oblasti, ki je stremela k zaplembi čim večjega obsega premoženja. Pok. A.V. ni bil optant in mu tudi jugoslovansko državljanstvo ni bilo odvzeto.

Dostavlja potrdilo ministrstva za notranje zadeve o tem, da pokojnik ni bil na seznamu optantov, torej je bil jugoslovanski državljan kot oseba s stalnim prebivališčem na S. ob I., tega prebivališča pa do smrti ni spremenil. To potrjuje tudi dejstvo, da so oblasti A.V. ob prvi razlastitvi v letu 1948 štele za jugoslovanskega državljana, 13 let zatem pa za italijanskega, in to takrat, ko je bil A.V. že mrtev. Tožena stranka se sklicuje na dejstvo, da ni mogoče presojati zakonitosti odločb o razlastitvi, vendar se tožnik sklicuje na ustavno odločbo U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998, ki je dopustila možnost obnove postopkov zaplembe v primerih, ko je bila zaplemba opravljena brez ugotovitve kazenske odgovornosti s pravnomočno kazensko sodbo. Opozarja na kršitve temeljnih pravic in svoboščin ter na vprašanje ustavnosti in zakonitosti akta o podržavljenju. ZDen je bil sprejet zaradi poprave krivic. Gre za neenakopravno obravnavanje oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Kot izhaja iz predloženih spisov, v obravnavani zadevi tožnik uveljavlja zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7a člena ZNZGP, kar ni sporno. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi, št. U-I-195/93-19, s katero je zavrglo pobudo za oceno ustavnosti 7a člena ZNZGP, izrecno navedlo, da je ta določba ZNZGP učinkovala neposredno, na njeni podlagi izdane odločbe pa so imele deklaratorni značaj. Navedena določba ZNZGP pa je pričela veljati 28.4.1948. Ker so po izrecni določbi 8. točke 3. člena ZDen izvzete iz denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7a členu ZNZGP, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da na tej pravni podlagi ni mogoče uveljavljati denacionalizacije. Za presojo zakonitosti aktov o podržavljenju pa ni podlage v ZDen, zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na ničnost tega akta, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na ustavno odločbo z dne 12.3.1998, saj v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, ki ga obravnava navedena odločba ustavnega sodišča v zvezi z določbo 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije. Prav tako ni pravno upoštevno sklicevanje tožnika na denacionalizacijo A.V., ki je predmet drugih postopkov in kjer je šlo za drugo pravno podlago podržavljenja. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev ustavnih pravic, če je sodišče prve stopnje odločalo o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo v skladu z 8. točko 3. člena ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.