Jedro

Čeprav obdolženec s hrvaškimi delavci ni sklenil pogodbe o zaposlitvi in zanje ni pridobil delovnih dovoljenj, jih je dejansko zaposlil ter jih je v vlogi delodajalca napotil na delo k drugemu delodajalcu, ter s tem izpolnil zakonski znak zaposlitve (več tujcev) iz prvega odstavka 199. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. M. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Idriji je obsojenega M. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačilo sodne takse. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v izreku v opisu pod točko 1, ki se nanaša na Z. B., besedo „avgusta“ nadomestilo z besedo „novembra“. V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je obsojenec izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja ter da sta sodišči navedli razloge, da se je obsojenec zavedal prepovedanosti svojega ravnanja. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici. Slednja v izjavi nasprotuje predlogu vrhovne državne tožilke, prepisuje določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter v bistvenem ponavlja navedbe, podane v zahtevi, in sicer da obsojenec delavcev ni zaposlil in da se ni mogel zavedati protipravnosti svojega ravnanja.

B.

5. Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti citira določbe 21. člena Zakona o delovnih razmerjih, 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ter 8. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev in navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ignorira dejstvo, da je obsojenec podal vloge [za pridobitev delovnih dovoljenj], upravni organ pa o njih ni odločil v zakonitem dvomesečnem roku. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so se razgovori o zaposlitvi začeli še pred uveljavitvijo novega kazenskega zakonika, ki takega kaznivega dejanja pred tem ni poznal. Po stališču vložnice bi se moralo sodišče bolj podrobno in konkretno opredeliti do časa storitve kaznivega dejanja ter do vprašanja, ali je imel obsojenec že ob podpisu pogodbe s H. d. o. o., naklep oziroma zavest zaposliti delavce brez dovoljenj, ali pa je ta zavest nastala kasneje, ko je že začel veljati KZ-1. Po vložničinem zatrjevanju je sodišče povsem spregledalo dejstvo, da obsojenec v izreku sodbe navedenih delavcev ni zaposlil ne pri sebi ne kje drugje, zaradi česar ni izpolnjen zakonski znak zaposlitve delavcev. Vložnica meni, da je dokazni postopek pokazal ravno nasprotno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v peti vrstici na osmi strani sodbe, da je obsojenec devet hrvaških državljanov zaposlil v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev. Obsojenec opravlja dejavnost agencije za zaposlovanje in posredovanje delovne sile, pri čemer išče, izbira in namešča osebje; išče in namešča vodilni kader; ter posreduje in zagotavlja delovno silo. Že iz tega je razvidno, da obsojenec delavcev ne zaposluje v svojem imenu in za svoj račun.

6. Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno iz prvega odstavka 199. člena KZ-1 stori, kdor zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ali zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj za delo. V obravnavanem primeru se obsojenemu M. M. očita, da je kot samostojni podjetnik v nasprotju z 21. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljevanju ZDR), 5. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS, št. 36/2000 in 118/2006) ter 8. členom Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 66/2000, 101/2005 in 52/2007, v nadaljevanju ZZDT) zaposlil 13 hrvaških delavcev in jim zagotovil delo v H. d. o. o., kjer so delali od novembra oziroma decembra leta 2008 do najmanj 31. 1. 2009, čeprav niso imeli ustreznih delovnih dovoljenj.

7. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotavlja, da je obsojenec kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost kadrovske agencije, da je skrbel za zaposlitev zlasti tujih delavcev ter da je za opravljanje dejavnosti agencije za zaposlovanje in posredovanje delovne sile pridobil koncesijo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V obravnavani zadevi je pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) podal zahteve za pridobitev delovnih dovoljenj za S. S., S. H., I. P. in Z. B., vendar Zavod teh dovoljenj ni izdal oziroma je zahteve za njihovo izdajo zavrnil, za devet hrvaških delavcev, in sicer Ž. V., B. K., A. K., M. Z., L. B., M. I., M. K., D. J. in A. N., pa obsojenec takih zahtev sploh ni vložil. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je obsojenčevi pritožbi zaradi zavrnitve izdaje delovnih dovoljenj ugodilo in zadevo vrnilo Zavodu v ponovno odločanje, vendar pa je obsojenec omenjene štiri hrvaške delavce zaposlil, čeprav zanje (še) ni pridobil delovnih dovoljenj. S preostalimi devetimi hrvaškimi delavci obsojenec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji, ker po ugotovitvah sodišča obsojenec za te delavce sploh ni podal zahteve za pridobitev delovnih dovoljenj, kljub temu pa jih je v skladu s pogodbo s H. d. o. o. z dne 28. 10. 2008 kot delodajalec napotil v delo v omenjeni hotel, kjer so ti delavci nato tudi dejansko opravljali delo natakarjev in kuharjev. Obsojenec je z desetimi hrvaškimi delavci sklenil podjemne pogodbe, čeprav ZDR in ZZDT take pogodbe ne predvidevata, z M. K., A. N. in S. H. pa ni sklenil niti podjemnih pogodb. Sodišče še ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 4. členu ZDR, saj so hrvaški delavci opravljali delo po navodilih delodajalca in so za opravljeno delo prejemali plačo. Ob takih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče kot logičen sprejema zaključek tega sodišča, da je obsojenec hrvaške delavce zaposlil. Čeprav s hrvaškimi delavci ni sklenil pogodbe o zaposlitvi in zanje tudi ni pridobil delovnih dovoljenj, pa jih je dejansko zaposlil ter jih je v vlogi delodajalca napotil na delo k drugemu delodajalcu, to je H. d. o. o. S tem je izpolnil tudi zakonski znak zaposlitve (več tujcev) iz prvega odstavka 199. člena KZ-1. Vložničino zatrjevanje, da obsojenec hrvaških delavcev ni zaposlil, tako ni utemeljeno, njeno prikazovanje drugačnih zaključkov dokaznega postopka pa predstavlja uveljavljanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V izreku izpodbijane pravnomočne sodbe je čas storitve kaznivega dejanja določno opredeljen, in sicer kot november oziroma december leta 2008, hrvaški delavci pa so v H. d. o. o. delo opravljali najmanj do 31. 1. 2009. Kaznivo dejanje, ki se očita obsojencu, je bilo storjeno po začetku uporabe novega kazenskega zakona (KZ-1), to je po 1. 11. 2008, zato prikazovanje zahteve, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pred veljavo oziroma uporabo KZ-1 ni utemeljeno. Vprašanja, kdaj je obsojenec začel iskati delavce, kdaj je z njimi opravil razgovore in ali je že ob sklenitvi pogodbe s H. d. o. o. oblikoval naklep, kot tudi prekoračitev roka, ki ga ima Zavod na voljo za odločanje o zahtevah za pridobitev delovnih dovoljenj, za presojo obravnavane zadeve niso pravno relevantna.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen in za svoje delo prejema plačilo. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.