Jedro

V predlogu za izvršbo tožeča stranka (upnik) zaradi načina njegove vložitve ne more navesti nobene trditvene podlage, niti ne more priložiti nobenih listin, zaradi česar tudi tožena stranka z ugovorom (dolžnik) praviloma ne more vsebinsko nasprotovati vtoževani terjatvi. Zato jima je treba dati v sporih majhne vrednosti možnost, da po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, v še eni pripravljalni vlogi navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze (ta vloga je po vsebini dopolnitev tožbe oziroma dopolnitev odgovora na tožbo), nato pa v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovorita še na navedbe nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 22152/2011 z dne 24. 2. 2011 v veljavi v nerazveljavljenem delu, in sicer tako v naložitvenem delu glede glavne stvari, kot tudi v delu glede stroškov (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 80,50 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev niti ni mogoče uveljavljati (relativnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika - OZ, ki se nanašajo na podjemno pogodbo, vendar v nadaljevanju v zvezi s slednjimi navede zgolj to, da stranki nista sklenili podjemne pogodbe za znesek v višini 741,83 EUR, pač pa je bila dogovorjena cena 200,00 EUR (zaradi česar tožeča stranka ne more zahtevati višje cene), kar pomeni, da tožena stranka s slednjimi izpodbija na prvi stopnjo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog. Tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni ponudila nikakršnega dokaza, da je bila sklenjena podjemna pogodba, niso dopustne. V kolikor pa tožena stranka z njimi meri na to, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka za trditve o obstoju pogodbenega razmerja predložila dokaze, pa višje sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka predložila listine, na podlagi katerih je bilo mogoče sklepati o obstoju pogodbenega razmerja med strankama (delovni nalog št. 104868 z dne 2. 8. 2010 in delovni nalog št. 110440 z dne 20. 1. 2011). S pritožbenimi navedbami, da delovnega naloga št. 110440 z dne 20. 1. 2011 ni potrdila z žigom, tožena stranka ravno tako izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za pritožbene navedbe, da ponudbe št. 104868 z dne 21. 8. 2010 ni nikoli potrdila.

7. Tožena stranka nadalje v zvezi z 11. točko obrazložitve navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v postopku predložila delovni nalog št. 104868 z dne 2. 8. 2012, saj v spisu te listine ni mogoče najti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi tega je po mnenju tožene stranke sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Sprva je treba pojasniti, da je t. i. protispisnost podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin - torej kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Ta kršitev v konkretnem primeru ni podana, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Res je sicer, da je tožeča stranka predložila delovni nalog št. 104868 z dne 2. 8. 2010 (priloga A2), in ne z dne 2. 8. 2012, kot je pomotoma navedlo sodišče prve stopnje v nekaterih delih obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar pa tej listini ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo ima sicer (tožena stranka tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira), ampak je navedlo zgolj napačen datum (leto) te listine. Kljub tej očitni pisni pomoti je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ker se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo tudi na št. delovnega naloga 104868, zaradi česar napaka v navedbi datuma delovnega naloga ni vplivala na razumljivost izpodbijane sodbe v tej meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8. Nadalje tožena stranka navaja, da se ne strinja z razlago sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da določbe 451. člena ZPP ni mogoče neposredno uporabiti, ker meni, da je člen zelo jasen in kakšna dodatna razlaga ni potrebna. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj ne gre za to, da besedilo 451. člena ZPP ne bi bilo jasno, pač pa za to, kako se besedilo tega člena uporablja v procesni situaciji, ko se gospodarski spor začne z vložitvijo elektronskega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (ki se nato šteje kot tožba v gospodarskem sporu). V predlogu za izvršbo tožeča stranka (upnik) zaradi načina njegove vložitve namreč ne more navesti nobene trditvene podlage, niti ne more priložiti nobenih listin, zaradi česar tudi tožena stranka z ugovorom (dolžnik) praviloma ne more vsebinsko nasprotovati vtoževani terjatvi. Zato jima je treba dati v sporih majhne vrednosti možnost, da po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), v še eni pripravljalni vlogi navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze (ta vloga je po vsebini dopolnitev tožbe oziroma dopolnitev odgovora na tožbo), nato pa v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovorita še na navedbe nasprotne stranke (prim. 451. člen ZPP).

9. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da 180. člen ZPP (ki se sicer nanaša na vsebino tožbe) nikjer ne omenja pripravljalne vloge, s čimer smiselno navaja, da predloga za izvršbo ni mogoče dopolnjevati s pripravljalno vlogo. Kot že navedeno, zaradi te procesne situacije predlog za izvršbo in prva pripravljalna vloga z dne 3. 11. 2011 (ki je po vsebini dopolnitev tožbe) skupaj predstavljata tožbo v smislu 180. člena ZPP. Nato lahko tožeča stranka glede na določbo 451. člena ZPP vloži še eno pripravljalno vlogo (pa tudi tožena), zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje nadaljnje (pripravljalne) vloge tožeče stranke z dne 2. 10. 2012 (sodišče prve stopnje je pomotoma navedlo 2. 10. 2011) ne bi smelo več upoštevati. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka na to vlogo ni mogla odgovoriti, saj bi lahko na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 2. 10. 2012 (red. št. 24 spisa) odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 6. 11. 2012 (red. št. 26 spisa).

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšen način je uporabilo določbo 451. člena ZPP, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V 9. točki obrazložitve je namreč sodišče navedlo vloge strank, ki jih je upoštevalo pri odločitvi.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožeča stranka z odločitvijo, da k predlogu za izvršbo ne priloži dokazov, sama izpostavi tveganju za neuspeh v pravdnem postopku v primeru vložitve obrazloženega ugovora, s čemer tožena stranka smiselno uveljavlja, da predloga za izvršbo kasneje v postopku ni mogoče več dopolnjevati. Tožeča stranka namreč dokazov k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni dolžna predložiti (prim. drugi odstavek 41. člena ZIZ), jih pa lahko še predlaga v vlogah, navedenih v 451. členu ZPP.

12. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 453. člena ZPP (pravilno 452. člena ZPP), ker naj bi ta dajal toženi stranki pravico do odgovora na navedbe tožeče stranke, ne pa obratno, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj tretji odstavek 452. člena ZPP določa, da lahko tožeča stranka v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (četrti odstavek 453. člena ZPP pa daje to pravico toženi).

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).